Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca.
Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je B.B. znano, da bo gotovinska sredstva, ki jih je polagal na račun družbe X na Hrvaškem, A.A. uporabila za nove nabave antikorozivnih sredstev z namenom njihove nadaljnje prodaje. Dobava in prodaja blaga sami po sebi ne predstavljata nič protipravnega, sploh pa ne predstavljata zatajitve davkov niti nanjo ne nakazujeta. Ker opis dejanja tako ne zajema dvojnega naklepa pomagača je nepopoln, kot tak pa ni sposoben za nadaljnjo obravnavo, tožilstvo ga tudi več ne sme dopolnjevati.
Ukrepi na podlagi ZPND se izrekajo ob upoštevanju dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zato so lahko le začasnega in ne trajnega značaja. Njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem (sumarnem) postopku čim prej nuditi zaščito pred nasiljem, zato se sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti. Tako ukrepi ne morejo trajati v nedogled, četudi tretji odstavek 19. člena ZPND predvideva možnost njihovega podaljšanja. Če želi žrtev doseči trajnejšo prepoved približevanja in navezovanja stikov, mora poskrbeti za sodno varstvo trajnejše narave - bodisi z vložitvijo tožbe za prenehanje kršitve osebnostnih pravic po 134. členu OZ bodisi z uporabo drugih ustreznih pravnih sredstev. Zato pritožba pravilno opozarja, da je namen ukrepov po ZPND v preprečitvi akutne ogroženosti, ne pa v trajni sistemski ločitvi bivših partnerjev. Upoštevajoč intenzivnost ravnanj nasprotnega udeleženca (do težav je prihajalo predvsem ob predajah otroka, sicer pa udeleženca nimata stikov) ter ogroženost predlagateljice, pritožbeno sodišče v skladu z načelom sorazmernosti iz 5. člena ZPND ocenjuje, da je izrečeno obdobje podaljšanja prepovedi približevanja in navezovanja stikov v trajanju 12 mesecev predolgo, zato ga je treba skrajšati na 9 mesecev.
Glede na povzet potek pravno relevantnih okoliščin zadeve je ugotoviti, da se obdolžena v fazi predobravnavnega naroka, ko bi se edino lahko, ni odpovedala zbornemu sojenju. Izrecno je navedla, da želi senatno sojenje. Glavna obravnava bi se tako morala opraviti pred predpisanim senatom. Ker se je glavna obravnava opravila pred sodnikom posameznikom je tako bila opravljena v nasprotju z zakonsko določenim zbornim sojenjem po prvem odstavku 21. člena ZKP v zvezi s prvo točko prvega odstavka 25. člena ZKP in je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.
Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z izvršitvijo pravnomočno naloženih stroškov kazenskega postopka obsojencu poslalo dopis s pozivom k plačilu stroškov kazenskega postopka in plačilni nalog (zavezancu in to je le obsojeni, ki ob nastanku taksne obveznosti ni plačal sodne takse, sodišče skladno z določbo 34. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 pošlje plačilni nalog) za plačilo pravnomočno naložene sodne takse. Plačilni nalog je tako bil le administrativno-finančni nalog oziroma poziv k plačilu že nastale, pravnomočno odmerjene taksne obveznosti po ZST-1 in je služil kot opozorilo obdolžencu (taksnemu zavezancu) na njegovo že nastalo in pravnomočno odmerjeno obveznost. Da je omenjeni plačilni nalog bil po naravi zgolj poziv na plačilo sodne takse in ne sodna odločba, ki bi določala pravice in dolžnosti, pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je plačilni nalog opredelil zgolj način izpolnitve taksne obveznosti in je ni odmeril. Vsebinsko enako velja za dopis - poziv k plačilu stroškov kazenskega postopka. Takšnih listin pa sodišče zagovorniku po pravnomočnosti sodbe ne pošilja saj te listine ne predstavljajo sodnih pisanj v smislu drugega odstavka 120. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 120. člena ZKP in glede sodne takse tudi v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 (v skladu s to določbo se mora zagovorniku vročiti obtožni akt, sodba ali odločba, pri kateri bi tekel od vročitve rok za pritožbo in pritožba nasprotne stranke, ki bi se vroča na odgovor). Obe listini, torej dopis s pozivom k plačilu stroškov kazenskega postopka in plačilni nalog sta bila v predmetni zadevi namenjena le še izvršitvi pravnomočnih sodnih odločb in sta administrativno- tehnične narave.
Skladno s tretjim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je odpadla pravna podlaga za prejeta plačila nadomestila plače od 2. 10. 2020 do 23. 11. 2021, regresa za letni dopust za leto 2021 in nagrade za poslovno uspešnost za leti 2020 in 2021. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ naložilo, da tožnici vrne prejeta plačila.
Odločitev, da mora tožnica tožencu plačati denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, je pravnomočna. Toženec v tem postopku ne more zahtevati, da se pravnomočno prisojeno denarno povračilo poviša zaradi krajšega obdobja reparacije glede na merila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1.
Pravila 287. člena OZ o vračunavanju se uporabijo le, kadar dolžnik ob plačilu ni navedel, katero izmed več obstoječih obveznosti do upnika je s tem plačal. Obravnavani spor tega pogoja ne izpolnjuje. Toženka je v plačilnih listah jasno navedla, da tožniku z zneski, ki jih izpostavlja v pritožbi, izplačuje nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Zatrjevanje, da mu je iz tega naslova plačala previsoke zneske, ne more predstavljati utemeljene podlage za uporabo 287. člena OZ, oziroma za vračunavanje v smislu, da je s previsoko izplačanimi nadomestili plač za čas bolniškega staleža poplačala katero od vtoževanih terjatev tožnika. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi vračunavanje, za katerega se zavzema pritožba, dejansko pomenilo obid prepovedi iz 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).
V skladu z določbo 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Toženec ni izkazal, da bi bil podan kateri od razlogov, ki onemogoča prenos terjatve, niti da bi s tožnico sklenil dogovor o neprenosljivosti terjatve na drugega.
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da že obojestranski interes delavca in delodajalca za izobraževanje pomeni, da gre za izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, ki se lahko navezuje le na delo, ki ga delavec opravlja. Toženec je bil zaposlen na delovnem mestu pomočnik dimnikarja, izobraževal se je za delo dimnikarja. Ker takšno izobraževanje ni izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, in ker toženec nanj ni bil napoten, tožnik ni bil dolžan nositi stroškov na podlagi četrtega odstavka 170. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje naj pred odločanjem o pristojnosti skladno s 17. členom Uredbe preveri, katero sodišče je prvo začelo postopek: če je to storilo grško, se mora postopek pred slovenskim sodiščem po uradni dolžnosti prekiniti do ugotovitve o (ne)pristojnosti grškega sodišča.
Vročanje po detektivu je dopusten način vročitve na podlagi šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), tretjega odstavka 34. člena Zakona o detektivski dejavnosti in ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Ker je detektiv tožnika našel na njegovem naslovu in mu pisanje osebno ponudil v sprejem, tožnik pa ga je zavrnil, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da niso bili podani pogoji za uporabo pravil o obvestilu in petnajstdnevnem roku za prevzem pošiljke iz tretjega odstavka 142. člena ZPP.
Nekritično prezreta, da se objektivna resnost grožnje ne presoja zgolj gramatikalno, glede na uporabljene besede, temveč ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in razmerja med storilcem ter oškodovancem.
Takšnega zaključka ne spremeni niti okoliščina, da je bil del obdolženčeve izjave oblikovan pogojno ("če bi vedel, da zapirate in skrivate B. B."). Inkriminirana izjava namreč predstavlja vsebinsko celoto, iz katere izhaja napoved uporabe fizičnega nasilja. Zato ne gre pritrditi pritožbenemu prepričevanju, da naj bi besedna zveza "vsi bote dobli svojo porcijo" pomenila zgolj možnost, da bi se oškodovanki in njenim bližnjim lahko kaj zgodilo brez obdolženčevega vpliva.
Toženka ni dokazala, da bi tožnika kadarkoli po 9. 2. 2024 pozvala na delo ne pisno ne ustno. Tudi v pritožbi ni navedla, kdaj naj bi tožnika pozvala na delo. V pritožbi sicer zatrjuje, da so bili pozivi ustni, vendar iz predložene Viber komunikacije in izpisov klicev izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je po 9. 2. 2024 prvi klical in pisal direktorju toženke, kar dodatno potrjuje njegove navedbe, da ni bil nikoli pozvan na delo, poleg dejstva, da je njegovo delo na projektu, ki je poteklo v spornem obdobju, v celoti prevzel B.B., kar pomeni, da dela za tožnika niti ni bilo.
Sprejeta je bila ugotovitev, da je tožnik storil kršitev iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa je bilo ob presoji vseh ostalih ugotovljenih okoliščin in interesov strank ocenjeno, da ne gre za primer, ko ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Gre za upoštevanje načela stopnjevitosti sankcij, po katerem vsaka kršitev (četudi jo je zakonodajalec predvidel kot možen razlog za podajo izredne odpovedi) še ne utemeljuje najstrožje sankcije.
Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo povrnitev 193,86 EUR za prevod zamudne sodbe in prevod potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. V skladu z določbami 42. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba) namreč predložitev prevoda sodne odločbe in potrdila za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici izvršitve ni obvezna. Posledično niso bili potrebni niti stroški dopisov sodni tolmački za prevod sodbe in za prevod potrdila, ki jih je upnik priglasil v skupni višini 100 točk.
Čeprav upniku, ki predlaga izvršbo na premičnine, teh v primeru, ko ima dolžnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ni treba določno označiti (in je v takem primeru presoji izvršitelja prepuščeno, katere premičnine bo zarubil), pa je upnik kot predmet izvršbe določno označil dolžnikovo osebno vozilo. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je upnik upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pridobitvijo podatkov, ali je dolžnik lastnik kakšnega motornega vozila, na podlagi predlogu za izvršbo priloženega dopisa odvetnice Upravni enoti Pesnica z dne 4. 11. 2025.
Upnik pa ni upravičen do povrnitve stroškov v zvezi s poizvedbami glede lastništva nepremičnin dolžnika, saj izvršbe na nepremičnine ni predlagal. Prav tako ni upravičen do povrnitve stroškov poizvedb o dolžnikovi zaposlitvi in o dolžnikovih transakcijskih računih, saj skladno s četrtim odstavkom 40. člena ZIZ sodišče poizvedbe o teh podatkih pred izdajo sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti v elektronsko dosegljivih evidencah opravi samo. Pribave izpiska iz AJPES pa upnik ni izkazal, zato tudi stroškov, ki jih je priglasil v tej zvezi, upniku ni mogoče priznati.
Kot potrebne pa je mogoče šteti stroške v zvezi s pridobitvijo potrdila iz 53. člena Uredbe v nemškem jeziku. V skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe mora namreč za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici izvršitve, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev: (a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti, in (b) potrdilo, izdano v skladu s členom 53, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. Ker je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršljive tuje sodne odločbe Deželnega sodišča za civilne zadeve v Gradcu opr. št. 12 Cg 30/25z z dne 3. 7. 2025, je bila pridobitev potrdila iz 53. člena Uredbe v nemškem jeziku potrebna, saj brez tega potrdila upnik ne bi mogel vložiti popolnega predloga za izvršbo (peti odstavek 40. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 13. člena ZIZ in 42. členom Uredbe). V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje meni, da plačilo za dopis, s katerim je pooblaščenka upnika sodišče v državi izvora zaprosila za izdajo potrdila iz 53. člena Uredbe, ni zajeto že v odvetniški nagradi za sestavo predloga za izvršbo, temveč gre za samostojno storitev, za katero je odvetnik upravičen do plačila nagrade po tarifni št. 43/5 OT, upniku pa je v zvezi s tem nastale stroške treba priznati poleg stroška nagrade za sestavo predloga za izvršbo.
Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Ravno zaradi nujnosti in prednostne obravnave zadeve sodna praksa dopušča nižji dokazni standard, zaradi česar sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov udeležencev postopka.
Pravila glede določanja prava, ki ga je treba uporabiti za družinska civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom, določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Razmerja med starši in otroki se skladno s prvim odstavkom 42. člena ZMZPP presojajo po pravu države, katere državljani so. Navedeno zakonsko določilo v konkretnem primeru odkazuje na uporabo srbskega. Vendar pa se pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom (prvi odstavek 2. člena ZMZPP).
Vprašanje je torej bilo, ali sta se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili, da bo kupnina zajemala tudi DDV, ali kot zatrjuje toženka, da se je slednja zavezala plačati zgolj kupnino brez DDV. Dejstvo, da je tožnica zavezanka za plačilo DDV (ki je javno finančna dajatev) pa na dogovor o ceni med pravdnima strankama nujno ne vpliva.
Če upnik ne plača varščine na način in v roku, ki ga določi izvršitelj oziroma sodišče ali ne predloži dokazila o plačilu, izvršitelj o tem obvesti sodišče, ki ustavi izvršbo (peti odstavek 38.a člena ZIZ). Upnik pravilnosti izpodbijane odločitve o ustavitvi izvršbe ne more izpodbiti s trditvijo, da je izvršitelju plačal 130,00 EUR. Izvršitelj je namreč zahteval varščino v višini 330,00 EUR, s plačilom zgolj dela zahtevanega zneska pa upnik zahtevi po (pravočasnem) plačilu varščine ne more zadostiti. Sicer pa upnik v zvezi z zatrjevanim (delnim) plačilom varščine ni niti navedel, kdaj naj bi zatrjevani znesek plačal, pritožbi pa tudi ni predložil dokazila o plačilu varščine na račun izvršitelja. Pritožbeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljeno, odločitev sodišča o ustavitvi izvršbe na premičnine pa tudi ni preuranjena.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da je bilo z izrekom ničnostne sankcije kršeno tudi načelo sorazmernosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, zato je le-ta nična v celoti. Šele z ničnostjo se vzpostavlja ustrezen pravni položaj, v katerem mora biti potrošnik, če je banka v tipsko pogodbo vnesla valutno klavzulo, v zvezi s katero ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti in pri tem kršila načelo dobre vere. Pravo EU namreč ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu (OZ) lahko vodilo do delne ničnosti.
Dokazni postopek ni pokazal, da bi pritožnica ogrožala zdravje tretjih oseb (heteroagresivnega vedenja ob močno izraženi blodnjavosti le v bodoče ni mogoče izključiti), zanesljivo pa je pokazal, da pritožnica huje ogroža svoje zdravje.