Zdravstvene težave obeh tožencev so izkazane. Iz njunih navedb in predložene dokumentacije je razvidno, da bi dostop do sodišča v Novem mestu zanju predstavljal težko premostljivo breme. Pravni standard "lažje oprave postopka" iz 67. člena ZPP je treba vsebinsko napolniti z načelom humanosti. Takšna razlaga narekuje prenos pristojnosti na Okrajno sodišče v Ljubljani.
Primerom v 2. točki 116. člena KZ-1 je skupen obarvan naklep. Gre za storilčev nasilen odziv na poprejšnje dejanje žrtve, ki ga je ta izvedla v okviru predkazenskega postopka ali v sodnem postopku. Ko gre za storilčev nasilni odziv na dejanje žrtve v sodnem postopku, zakonsko besedilo ponuja ponazoritvene primere: ovadbe, pričanja, predlagalnih aktov ali ravnanj državnih tožilcev ter besedno zvezo "zaradi postopka ali odločitve sodnikov".
Zakonska inkriminacija "zaradi postopka in odločitve sodnika" zahteva obstoj neposredne vzročne zveze med sodnim postopkom, odločitvijo sodnika in storilčevim ravnanjem. Storilčev naklep je zaradi konkretnega postopka in odločitve posebej spodbujen in obarvan v smeri preprečitve delovanja pravne države.
Obsojenec se je zoperstavil pomočnikoma izvršitelja, ki sta v okviru svoje zaposlitve pri sodnem izvršitelju in pooblastil kot pomočnika izvršitelja, na podlagi določbe 294.b člena ZIZ izvrševala sklep sodišča, torej izvrševala dejanje, ki je bilo del sodnega postopka in odločitve sodnika v izvršilni zadevi ter delovala v imenu in na račun izvršitelja (294.b člen ZIZ) torej sta v uradnem postopku imela pooblastilo za izvajanje uradnega dejanja. Obsojeni pa jima je z odvzemom življenja to preprečil. Iz dejanskega opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhaja vzročna zveza med postopkom in odločitvijo sodnika, objektom napada (pomočnikoma sodnega izvršitelja) in storilčevim ravnanjem. Navedena je zakonska podlaga, v okviru katere sta pomočnika sodnega izvršitelja nastopala v imenu in na račun le-tega, ki je izvrševal odločbo sodišča.
Ko sodišče obsojencu postavi zagovornika po uradni dolžnosti, postavitev zagovornika na podlagi ZBPP ni mogoča, ker je obsojenčeva pravica do zagovornika že konzumirana v postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti. V tem primeru si obsojenec lahko izbere drugega zagovornika samo s pooblastilom.
Sklep o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni med sklepi, navedenimi v tretjem odstavku 384. člena ZPP, prav tako po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča tudi ne gre za sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal.
Dolžnik je predlog za dopustitev revizije vložil sam in ob tem ni zatrjeval ter izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti.
V obravnavani zadevi ne gre za izključno, pač pa za izbirno krajevno pristojnost. Sodišče ni imelo ustrezne zakonske podlage, da bi se po uradni dolžnosti lahko izreklo za krajevno nepristojno.
Ker hkrati ni mogoče spregledati razlogov sklepa, ki govorijo v prid prenosu pristojnosti iz razlogov smotrnosti, je Vrhovno sodišče te obravnavalo kot predlog za prenos pristojnosti in mu ugodilo.
Dopusti se revizija o vprašanju:
Ali je v skladu s 7. členom, prvim odstavkom 141. člena in prvim odstavkom 173. člena Družinskega zakonika odločitev sodišča druge stopnje, s katero je uredilo stike otroka z očetom?
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je mogoče občini očitati protipravno opustitev dolžnega ravnanja v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika zaradi neizvedbe več začasnih zaščitnih ukrepov po 4. alineji drugega odstavka 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami?
Tožnikovi očitki o nezačetih drugih sodnih postopkih in vzrokih za uvedbo postopka za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo nad tožnikom pred pristojnim sodiščem, s katerimi tožnik utemeljuje nezaupanje v pristojno sodišče, kažejo le na njegovo nezadovoljstvo s predhodnimi postopki, kar pa po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne more utemeljiti prenosa pristojnosti.
Predlog se zavrne.
Vrhovno sodišče iz vpogleda v letni razpored dela pristojnega sodišča ugotavlja, da je tožnica sodnica na pristojnem sodišču, in sicer sodi v pravdnih, družinskih in kazenskih zadevah. Navedena okoliščina bi lahko vzbudila dvom v nepristranskost (vseh sodnikov) sodišča in zato pomeni tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče.
Predlog se zavrne.
Dejstvo, da je stranka postopka nekdanja uslužbenka pristojnega sodišča in posledično poznanstvo s sodniki pristojnega sodišča samo po sebi še ne narekuje utemeljenosti predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. To velja še toliko bolj, ko gre za časovno odmaknjeno poznanstvo, stranka pa niti ne trdi, da bi stiki še obstajali.
Predlog se zavrne.
Hipotekarni upnik ni stranka obravnavanega izvršilnega postopka. Poleg tega gre za predlog, vložen zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice, zoper katerega revizija ni dovoljena, postulacijska sposobnost za vložitev predloga ni izkazana.
Predlog se zavrne.
Vrhovno sodišče jemlje na znanje obstoj takega izvedenskega mnenja, vendar pritrjuje dokazni oceni Upravnega sodišča, ki je analitična, skrbna in logična, ter posledični odločitvi, da zdravstveno stanje pritožnice ne preprečuje predaje Hrvaški. Svojo dokazno oceno je Upravno sodišče oprlo na izpovedbo izvedenke, dejstva o zdravstveni podpori prosilcem na Hrvaškem in pripravljenost sodelovanja Hrvaške pri zagotavljanju zdravstvene pomoči pritožnici.
Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo. Predlagana vprašanja prava EU niso vprašanja, od katerih je odvisna odločitev v tem upravnem sporu. Tudi pritrdilen odgovor na prvo oziroma drugo vprašanje sam po sebi ne bi pomenil, da je predlagateljica v konkretnem postopku izkazala neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist za stransko udeležbo. Zato po presoji Vrhovnega sodišča predložitev predlaganih vprašanj SEU v predhodno odločanje ni potrebna.
Do pritožbenih očitkov, da gre v obravnavanem primeru zgolj za prekršek po ZNUZJV se zunajobravnavni senat ni opredelil. Teh očitkov ni mogoče označiti za očitno neutemeljene ali nerelevantne, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča, da je med zakonskimi znaki prekrška tatvine po 12. členu ZNUZJV in zakonskimi znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 podan popolni normativni stek v primeru, ko je storilec ukradel stvar majhne vrednosti, pa mu ni šlo za to, da ukrade stvar majhne vrednosti oziroma je bilo pri storitvi kaznivega dejanja indiferenten do vrednosti ukradene stvari. Od njihove presoje je torej odvisna uvrstitev opisanega obdolženkinega ravnanja v prekršek ali kaznivo dejanje in posledično presoja dovoljenosti odrejenega pripora.
Upravni organ pri odmeri dajatve za odjavljeno vozilo lahko upošteva podatek o lastniku vozila iz evidence registriranih vozil, vendar to ne preprečuje osebi, ki ji je na podlagi tega podatka izdan plačilni nalog, da to dejstvo izpodbija in za to predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da glede na določbe SPZ, ni več lastnik vozila.
Uporabljena sila je bila v nadaljevanju opisana kot sredstvo, s katerim je obsojenec oškodovanko najprej poljubil, jo nato pripravil, da ga je poljubila, jo preko oblačil otipaval po prsih in zadnjici ter ji poskušal sleči hlače. Pri takšnem opisu sta uporabljena sila in spolno dejanje ustrezno razmejena ali ločena.
Po drugem odstavku 355. člena ZKP mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Ker sodišča pri presoji dejstev po prvem odstavku 18. člena ZKP niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, razlik med t.i. neposrednimi in posrednimi dokazi pri njihovem tehtanju ni.