Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.
Temeljna predpostavka zahtevka za objavo popravka objavljenega obvestila je, da sta bila z njim prizadeta pravica ali interes predlagatelja popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed), v obravnavanem primeru torej podjetja A., d. o. o. Navedeno izhaja iz besedila 40. člena URS, ki pravico do popravka veže na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva (posameznika, organizacije ali organa). Ker gre za varstvo zasebnega interesa prizadetega subjekta in njegovih osebnostnih pravic (časti, dobrega imena, ugleda, zasebnosti ali dostojanstva), torej za močno osebnostno noto, lahko prizadeti zahteva objavo popravka zase, ne more pa tega zanj storiti kdo tretji. Popravek lahko prizadeti zahteva le zase, ne more pa ga zahtevati še za tretjega. Če se popravek le v delu besedila ne omejuje na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v članku, temveč komentira neustrezna ravnanja druge osebe, je podan odklonitveni razlog iz prvega odstavka 31. člena ZMed, kar narekuje zavrnitev zahtevka.
Izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, med kolidirajočimi pravicami pa je treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen URS). Popravka zato tudi ni mogoče dopustiti takrat, ko bi to pomenilo samo obličnostno (formalno pravno) uresničevanje te pravice. Tak položaj je podan, kadar je vsebina popravka takšna, da po svoji naravi ne zagotavlja ustrezne obrambe raznovrstnih materialnopranih pravic (interesov), ki so bile s konkretnimi očitki v obvestilu prizadete. S tem, ko tožeča stranka očitke le zanika, po eni strani obrambnega namena pravice do popravka ne uresniči, po drugi strani pa tudi ne vzpostavi ustreznega dialoga. Res je, kot je imelo v uvidu sodišče prve stopnje, da se lahko prizadeta oseba z besedilom o nekem življenjskem, družbenem primeru odzove na različne načine, zdaj bolj, zdaj manj jedrnato, v različnem slogu, z ožjim in širšim kontekstom. Tožeča stranka je pravna oseba in ima o svojem poslovanju brez dvoma ustrezno dokumentacijo, s prikazom katere bi bralcu tudi prikazala nasprotna dejstva. S tem bi vzpostavila dialog, ki bi bralcu omogočil, da si o obravnavani problematiki ustvari svojo sliko.
Starševsko skrb izvajata oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Če se ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče.
Vsak postopek pred sodiščem nedvomno najmanj posredno obremenjuje tudi otroka, že zato, ker postopek obremenjuje starša, ta pa običajno svoje nepredelane vsebine hote ali nehote prenašata na otroka. Višje sodišče v zvezi s tem poudarja, da, četudi je do neke mere razumljivo, da starši tega uvida zaradi različnih okoliščin in čustvene vpletenosti niso zmožni, pa imajo v skladu s prej citiranim členom dolžnost paziti na otrokove koristi pooblaščenci, ki stranke zastopajo v postopkih družinskih sporov. Vložitev predloga zgolj dva meseca po zaključku prejšnjega istovrstnega postopka, ki očitno ni utemeljen, zaradi prej izpostavljene dolžne skrbi za otrokovo korist poraja vprašanje etičnosti, k slednji pa pooblaščence zavezuje Kodeks odvetniške poklicne etike.
ZVEtL-1 ne predstavlja samostojnega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice, ampak mora predlagatelj v postopku izkazati pravni naslov (pravni temelj, na podlagi katerega je lastninsko pravico pridobil). Zato določbe ZVEtL-1 ne morejo predstavljati ustrezne podlage za pridobitev toženkine lastninske pravice na sporni nepremičnini.
Za presojo ni odločilno, kako je nepremičnino uporabljala toženka, marveč kakšna uporaba nepremičnine je bila v relevantnem obdobju mogoča in kakšno korist bi tožnica z njo lahko dosegla. Tožnica je bila prikrajšana pri najemnini (toženkini starši oz. pravni predniki so jo v preteklosti plačevali), saj bi sporno nepremičnino lahko oddajala nekomu drugemu in za to prejemala plačilo.
Ob izhodišču, da se predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla presojajo po pravilih obligacijskega prava, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da so sporne nepremičnine v času sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve obstajale, zato predmet obveznosti (izpolnitveno ravnanje) po sporazumu ni bil nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal drugih ničnostnih razlogov. Tudi pritožbeni poudarek, da so bile hipotekarno obremenjene nepremičnine, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, ne terja drugačne presoje. Javnopravne omejitve, katerih cilj je zagotavljanje delovanja kmetij ter preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč, veljajo (le) v primeru dedovanja in pravnoposlovnih razpolaganj, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje nelastnika, pa razlogi, ki se nanašajo na veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, niti niso pravno odločilni.