Opisana pogodba ima pravno naravo družbene pogodbe in ne predpogodbe, saj se stranke niso dogovorile, da bodo med seboj sklenile še kakšno pogodbo, poleg tega so v pogodbah o enotnem nastopanju dogovorjene že vse obveznosti in pravice pravdnih strank v zvezi z dogovorjenim skupnim namenom.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003738
OZ člen 179, 179/1, 344, 352, 364, 364/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - pretrganje zastaranja - delno plačilo - invalidnina - subjektivni zastaralni rok - zakonske zamudne obresti
Zastaranje odškodninskega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode začne teči takrat, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali do te mere, da je mogoče opredeliti višino škode in zanesljivo predvideti tudi morebitno bodočo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnikovo zdravstveno stanje glede poškodb, ki jih je utrpel v posledici škodnega dogodka, stabiliziralo dne 2. 10. 2006, ko je tožnik opravil zaključni pregled pri kirurgu in je bila ugotovljena dobra funkcionalnost desne zgornje okončine. Zato je pravilno presodilo, da so bile tožniku takrat znane vse okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter posledično uveljavljati odškodninski zahtevek, tudi glede zatrjevanih bolečin, ki bi jih tožnik lahko uveljavil v okviru zahtevka za pretrpljene in bodoče telesne bolečine. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil šele 9. 8. 2013, torej po preteku tri letnega subjektivnega zastaralnega roka, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine za primarno nepremoženjsko škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 5. 1. 2006, zastaral.
Invalidnina je ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena OZ, ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, zato mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS se upošteva kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine. Ker je invalidnina le ena izmed več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine, se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun.
Tožnikova tožba je nesklepčna. Tožnik namreč sploh ni trdil, da bi se potrebe obeh toženk od časa določitve preživnine do vložitve tožbe (bistveno) znižale, pač pa zgolj, da že tedaj nekatere niso bile nujne, predvsem pa je kot primarni razlog za tožbo navedel domnevno toženkino kršenje dogovora glede preživnine, ki da je bil sklenjen poleg sodnega dogovora in v nasprotju z njim. To pa ni zakonsko predvideni razlog za spremembo sodno določene preživnine.
Življenjski standard otrok, ki se je vzpostavil v družinskem sobivanju, se zgolj zaradi razveze staršev ne sme spremeniti, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev ali, povedano drugače, če ohranjanje tega standarda onemogočajo preživninske zmožnosti preživljavcev.
Stroški s prevozom na stik niso strošek otroka, temveč starša, ki ga ima z izvajanjem stika, zato se ne upošteva kot del otrokovih potreb. Prav tako ni podlage za upoštevanje otroškega dodatka.
OZ člen 299, 378, 378/1.. ZPIZ-2 člen 206, 206/1, 310.. ZPP člen 184.
zakonske zamudne obresti - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - življenjsko zavarovanje
Obveznost izplačila vtoževane denarne terjatve je obstajala že ob vložitvi tožbe, zato je, ob upoštevanju izpolnjene splošne predpostavke, in ker je vzrok za zamudo obstajal na strani tožene stranke, delno utemeljen tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil na zadnji glavni obravnavi. Ne za znesek 5.830,38 EUR, ampak za znesek 4.496,97 EUR. Znesek 4.496,97 EUR predstavlja izračun zakonitih zamudnih obresti od 31. 8. 2013, skladno s tretjim odstavkom 310. člena ZPIZ-2 v zvezi z 299. členom OZ (ob upoštevanju obračunskega obdobja 31. 7. 2013 in rok 30 dni, določen za izpolnitev) do plačila, ob upoštevanju, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal enkratno izplačilo sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja dne 13. 7. 2013 (prvi odstavek 299. člena OZ), od zneska 19.236,02 EUR, kolikor je znašal neto znesek, izračunan od odkupne vrednosti 25.776,91 EUR, zmanjšan za izstopne stroške (128,88 EUR) in 25 % akontacijo dohodnine (6.412,01 EUR).
Ker toženec v roku ni odgovoril na tožbo, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, hkrati pa ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. Stranki sta namreč dne 15. 3. 2011 sklenili poravnavo, s katero se je toženec zavezal, da bo v 12 mesečnih obrokih tožniku vrnil 1.896,70 EUR, ki jih je prejel kot štipendijo v študijskem letu 2007/2008, če šolanja ne bo uspešno zaključil in niti v dodatnem roku do 31. 3. 2012 ne bo predložil dokazila o opravljenem letniku, za katerega je prejemal štipendijo. Pravna podlaga za odločitev v zadevi je tako glede glavnične terjatve podana v 1050. in v 239. členu OZ, glede plačila zakonskih zamudnih obresti pa v 299. in 378. členu OZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00000943
URS člen 121. ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/6, 157/7, 168, 168/3. - člen 2, 2/2, 2/3, 2/4, 2/5.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - trgovinska dejavnost - razlaga skupnega sporazuma - civilna kazen - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - ugotavljanje vsebinske podlage za razlikovanje - pravna narava sporazuma - odločba SEU
Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.
Nobene zakonske podlage ni, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006-T ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006-T bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo več kot trikrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006-T in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.
Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča, da tožeča stranka ni imela podlage za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe je skladno z odločbo SEU C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel), iz katere izhaja, da: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne".
Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava, njegov učinek je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava.
Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP, ko je s sklepom tožbo zavrglo po ugotovitvi, da je bila tožba vložena prepozno.
nadomestna izpolnitev - realni kontrakt - izpolnitveno ravnanje - pobot (kompenzacija) - pobotanje - pogojne terjatve - spor majhne vrednosti
Sporazum o nadomestni izpolnitvi učinkuje le, če dolžnik hkrati opravi izpolnitveno dejanje, ki je predmet nove obveznosti. Gre za realno pogodbo, pri kateri mora biti za veljavno sklenitev izpolnjena dodatna predpostavka, da dolžnik hkrati z izjavo volje (ki je potrebna za sklenitev pogodbe) že opravi tudi izpolnitveno ravnanje, ki se ga z realno pogodbo zavezuje opraviti. Ker toženka izobraževanja (novega izpolnitvenega ravnanja) ni izvedla, pogodba o nadomestni izpolnitvi ni bila veljavno sklenjena in ni začela učinkovati. Prejšnja obveznost (plačila 1.567,00 EUR) zato ni ugasnila.
Kompenzacija je mogoča le v primeru obstoječih nasprotnih terjatev.
Pogojne terjatve se obravnava kot nezapadle, dokler se odložni pogoj ne izpolni.
pogodba v korist tretjega - pritožbene novote - spori majhne vrednosti - nedovoljeno pritožbeni razlogi
Tožena stranka se s tem, ko je s strani tožeče stranke opravljene storitve prevzela, ni zavezala, da bo zanje tudi plačala. Takšna zaveza je ves čas veljala le za družbo P. d. o. o., ki je pogodbo s tožečo stranko sklenila v korist tretjega.
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naročila tožene stranke za opravljene storitve ni bilo, hkrati pomeni ugotovitev dejanskega stanja. Te v sporu majhne vrednosti ne morejo biti predmet pritožbene presoje. Prav tako predmet pritožbene presoje ne morejo biti trditve, ki so prvič podane šele v pritožbi. Tožeča stranka zato ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, s katerimi skuša izpodbiti zaključek, da tožena stranka pri njej ni naročila nobene storitve.
Ker pred sodiščem prve stopnje, enako kot v predsodnem upravnem postopku ni dokazano dejansko zdravstveno stanje iz 101. ali 102. člena ZPIZ-2 in s tem niti pogoji iz 99. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnjen.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - učinek zaznambe izvršljivosti
Pritožnik se je v neposredno izvršljivem notarskem zapisu strinjal z neposredno izvršljivostjo svoje obveznosti po kreditni pogodbe tudi na ostalo svoje premoženje in ne le na nepremičnine, na katerih je bila s sporazumom ustanovljena hipoteka. Notarski zapis zato predstavlja izvršilni naslov tudi za izvršbo na ostalo dolžnikovo premoženje.
Učinek zaznambe neposredne izvršljivosti pa ni v tem, da šele z zaznambo notarski zapis postane neposredno izvršljiv (kot si očitno to napačno razlaga pritožnik), temveč v tem, da zaznamba neposredne izvršljivosti učinkuje tudi proti poznejšim imetnikom lastninske pravice na nepremičnini.
Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato umika tožnik ne more preklicati, niti v času, dokler sodišče še ne izda sklepa o umiku in čeprav tudi toženec še ni izjavil, da se z umikom strinja. Za tožnika umik učinkuje takoj, ko se z izjavo o umiku seznani sodišče in od tedaj dalje umika tožnik ne more več preprečiti, prepreči ga lahko le še toženec, če izjavi, da se z umikom ne strinja. Izjave o umiku tudi ni mogoče preklicati, to velja tudi za primer zatrjevanih napak volje. V poštev pride le obnova postopka, če so za to razlogi, tako tudi za pritožbo zoper sklep o ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot velja za pritožbo zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku.
predlog za obročno plačilo sodne takse - pravočasnost vložitve predloga - navadna pošta - neprejem predloga s strani sodišča - povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom
Zgolj trditev, da je bila dopolnitev predloga poslana z navadno pošto brez kakršnekoli dodatne utemeljitve (npr. iz katere pošte je bila dopolnitev poslana, kdo jo je poslal, ipd.) ter brez dokaznih predlogov (npr. po zaslišanju osebe, ki naj bi pošiljko oddala), ugotovitve sodišča prve stopnje, da vloge ni prejelo, ne more omajati.
izbris pravne osebe iz registra - pripojitev banke - nadaljevanje prekinjenega postopka s pravnim naslednikom izbrisane družbe - sposobnost biti stranka postopka
V času izdaje sodbe, to je 6. 10. 2015 B. d. d. ni več obstajala in ni mogla biti pravdna stranka. Glede na to, da je bila v sodbi navedena že ne več obstoječa pravna oseba, je bila z izdajo sodbe storjena kršitev določb pravdnega postopka.
Glede vprašanja znižanja dodeljene denarne socialne pomoči za 15 % je prvostopenjsko sodišče kot pravilno štelo, ob ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik in njegova mati živita tako kot zakonski par in si na tak način tudi delita stroške bivanja z izjemo stroška za internet in televizijo, kar pa glede na to, da si vse ostale stroške bivanja (najemnina za stanovanje, ogrevanje, elektrika, komunalne storitve itd.), torej pretežni del vseh stroškov bivanja, delita, da je navedena okoliščina takšna, ki utemeljuje znižanje denarne socialne pomoči za 15 %. Sodišče je štelo, da bi imel tožnik, v kolikor bi živel sam, višje stroške bivanja. Ker pa si jih deli z materjo in jih v pretežnem delu plačuje le do polovice, znižanje denarne socialne pomoči za 15 % po presoji prvostopenjskega sodišča ni neustrezno.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2. ZKolP člen 11, 11/1, 11/2.
odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe - pošteno in vestno izpolnjevanje dolžnosti člana uprave - obligacija prizadevanja
Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da znižanje plač po spornem sklepu štev. 424 sploh ni bil bistven (pomemben) razlog za izvedbo tako imenovane božične stavke v letu 2010.
Zaradi tega je treba po oceni pritožbenega sodišča pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tudi ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom (stavko) in posledicami tega dogodka, ki pomenijo zatrjevano škodo.
Glede na uvodoma obrazloženo materialnopravno podlago je torej sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je možen način delitve solastnih nepremičnin v naravi. Glede na izdelani izvedenski mnenji izvedencev gradbene stroke in kmetijske stroke (z dopolnitvami) je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je predmetne solastne nepremičnine mogoče razdeliti v naravi, zato je bilo dolžno pri razdelitvi nepremičnin uporabiti način razdelitve v naravi.