odklonitev strokovnega pregleda koncentracija alkohola v krvi
Če bi bila sprejeta teza obrambe, da lahko preizkušanci v cestnem prometu iz kakršnihkoli osebnih razlogov izbirajo kraj in pogoje opravljanja strokovnega pregleda (kar je bilo v obravnavanem primeru), bi slednje lahko pripeljalo do nevzdržne situacije, ki bi lahko v končni fazi tudi povsem porušila poslovanje policije kot prekrškovnega organa v zvezi z opravo strokovnih pregledov, zato taka razlaga pravic preizkušanca ni sprejemljiva. V konkretnem primeru se je torej strinjati s prvostopnim sodiščem, da je obdolžencu tisto, kar tudi sicer nalagajo določbe člena 107 ZPrCP, bilo nudeno in omogočeno, to pa je oprava strokovnega pregleda le v nekaj kilometrih oddaljenem ZD, kar pa je obdolženec, česar tudi sam ne zanika, odklonil izključno iz razlogov, ki so bile na njegovi strani, ne pa iz objektivnih razlogov, ki bi bili kakorkoli na strani države, ki je dolžna strokovni pregled opraviti.
Ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti v vsakem konkretnem primeru je vselej dejansko vprašanje . Prvostopno sodišče je, izhajajoč pri tem iz pravilnega razumevanja določbe tretjega odstavka člena 107 ZPrCP in obstoječe sodne prakse v zvezi z odklonom strokovnega pregleda ravnalo povsem pravilno, ko je pojasnilo, da naknadne obdolženčeve poškodbe istega dne in v tem svojstvu opravljene laboratorijske preiskave krvi, ki je bila opravljena po tem dogodku (okoli 16.30 ure) ni mogoče povezovati z obravnavanim dogodkom, ki se je zgodil kritičnega dne ob 15.35 uri, ko je bil obdolženec procesuiran kot voznik v cestnem prometu.
Na splošno od odvetnika ni mogoče pričakovati, da bo v vsakem primeru dvomil o datumu vodenja pošte pri svojih strankah. Drugače pa je v primeru, ko je odvetnik izrecno obveščen o tem, da je oznaka prejema dohodne pošte na dokumentu napačna. V takšnem primeru bi se, kot dober strokovnjak, vsekakor moral prepričati o tem, kdaj je do vročitve dejansko prišlo. Zgolj navedba sodišča prve stopnje, da je vpogledalo v vse listine v spisu, ne zadošča. Napraviti bi moralo tudi vestno in skrbno oceno tistih listin, ki so za odločitev pomembne. Ker tega ni storilo, je tožeči stranki kršilo pravico do izjave.
pogodbeno razmerje - odpadla pravna podlaga - neupravičena pridobitev
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da pogodba o finančnem leasingu ni bila odpovedana, je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo po 190. členu OZ. Določba 190.člena OZ je pravna podlaga tožbenim zahtevkom, s katerimi s uveljavlja neupravičena pridobitev. Pogoji zanje so: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzorčna zveza in odsotnost pravnega temelja . Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj pravnega temelja (pogodbe ), je zmotno štelo, da sme utemeljenost tožbenega zahtevka presojati po 190. členu OZ, v zvezi s katerim pa niti ni bilo trditev tožeče stranke kot pravilno opozarja pritožba in sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotavljati dejansko stanje v zvezi z neupravičeno pridobitvijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00000348
OZ člen 40, 40/2. ZZK-1 člen 5, 7, 243, 243/1. SPZ člen 92.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - procesna dispozicija - izbrisna tožba - ničnost pogodbe zaradi nedopustne podlage - načelo začetka učinkovanja vpisov - pogoji za vrnitveni zahtevek
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče s citiranim delom izreka učinkovanje odločitve o izbrisnem zahtevku vezalo na odložni pogoj. Učinkovanje procesne dispozicije pod odložnim pogojem pa sodna praksa dopušča le v primeru sklenitve sodne poravnave (306. člen ZPP). Zato bi moralo sodišče prve stopnje procesno dispozicijo tožnika, s katero učinkovanje izbrisnega zahtevka veže na (ne)uresničitev pogoja, zavrniti, saj učinkovanje sodne odločbe, razen v primeru sodne poravnave, ni mogoče vezati na uresničitev pogoja. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo pogojno sodbo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje odločitev v prvem odstavku točke B/II izreka izpodbijane sodbe spremenilo in zahtevek tožnika, ki ga je uveljavljal z vlogo z dne 15. 9. 2016, zavrnilo.
Tožnica ima sicer prav, da bi po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu morala druga toženka dokazati, da je obravnavana škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Vendar pa bi ta dokaz lahko prišel na vrsto šele potem, če bi se izkazalo, da je bila zatrjevana opustitev druge toženke pri nadzoru in vzdrževanju javne ceste res pravno relevanten vzrok za nastalo škodo. Vzročno zvezo dokazuje oškodovanec, tožnici pa ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožnica s svojim vozilom že v križišču, ko je vanjo trčila zavarovanka prve toženke. Pravilno je zaključilo, da je imela prednost tožnica. Za presojo odgovornosti v trčenju udeleženih voznic je tako bistveno, da je imela pri vožnji skozi križišče prednost tožnica in da ji je zavarovanka prve toženke prednost odvzela s svojo protipravno vožnjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da druga toženka ne odgovarja za tožničino škodo. Dejstvo, da druga toženka ni prej nadomestila spornega prometnega znaka z novim, namreč ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo in nastalo škodo.
Razumljivo je, da odškodnina za stroške popravila poškodovanega vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila v času popravila. Takrat oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov takega (nerentabilnega) popravila, pač pa mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ) in stanje oškodovančevega vozila v času pred nezgodo oziroma nastankom škode. Takšna ni samo praksa zavarovalnic ob likvidaciji škode, kot zmotno meni izpodbijana sodba, pač pa opisanim načelom glede ugotavljanja višine škode sledi tudi ustaljena sodna praksa
ZSReg torej registrskemu sodišču ne daje podlage za vpis dejstva, da subjekt vpisa preneha, prav tako takšnega upravičenja registrskemu sodišču ne daje ZGD-1. Ta v tretjem odstavku 405. člena nalaga dolžnost organu, ki sprejme sklep o likvidaciji, da pošlje sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v register. In nenazadnje, ZFPPIPP v 229. členu, katerega določba se v skladu s 421. členom ZFPPIPP uporablja tudi za prisilno likvidacijo, prav tako določa, da se v register vpišeta le začetek in konec postopka prisilne likvidacije.
ZDR-1 člen 74, 89, 89/1, 89/1-2, 118, 118/1, 118/2, 157.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sodna razveza - denarno povračilo - nadure
Pritožba pravilno opozarja, da pri odmeri višine denarnega povračila sodišče prve stopnje ne bi smelo kot kriterijev za njegovo zvišanje upoštevati naslednjih dejstev: da je tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga ter da je tožnica delala na vodilnem delovnem mestu.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da ker tožnica ni bila poslovodna oseba, z njeno pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče vključiti plačila za nadurno delo v dogovorjeno plačo. Določba 157. člena ZDR-1 v povezavi s 74. členom ZDR-1 velja tudi za vodilne delavce.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo vodilne delavke v smislu 74. člena ZDR-1, ter da so bile glede na 157. člen ZDR-1 opravljene nadure vključene v njeno osnovno plačo, zaradi česar je pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela.
nova škoda - izvensodna poravnava - povrnitev negmotne škoda
Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari.
Iz povzete ureditve 133. in 141. člena ZIZ ne izhaja dolžnost sodišča, da bi moralo v situaciji, ko se izkaže, da izvršba s predlaganimi sredstvi ne bo uspešna, pred ustavitvijo izvršbe upnika posebej opozarjati na neuspešnost že predlaganih in dovoljenih izvršilnih sredstev (pa ne gre za situacijo iz šestega odstavka 45. člena ZIZ). Zato ne more biti utemeljena pritožba, da upniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tu ne gre za odločanje o pravici oz. o zahtevku, niti ZIZ v 133. ali 141. členu takega postopka sodišču ne nalaga.
Ravno zaradi situacije, kot je nastala v tem postopku, zakon določa, da ima upnik, ki predhodno glede ustavitve ni mogel sodelovati v postopku, možnost sodišču predlagati, da razveljavi svoj sklep o ustavitvi, če mu hkrati sporoči račun in organizacijo za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik odprt račun. Seveda je imel upnik do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi tudi možnost predlagati predložitev seznama dolžnikovega premoženja iz 31. člena ZIZ.
ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6, 6/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13, 13/1, 13/2. ZASP člen 146, 146/1.
DDV - plačilo prometnega davka (ddv) od nadomestila za uporabo avtorskih del - stroški izterjave - pogodbeni dogovor
Določbi prvega in drugega odstavka 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV v skladu s katerima se od odškodnin ne obračunava in plačuje DDV, predstavljata izjemo. Drugačen pa je položaj, ko stranki razmerje uredita s pogodbo. V takem primeru ne gre za odškodninsko terjatev ali terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, temveč za pogodbeno urejeno razmerje, kjer tožeča stranka terjatev izkazuje z računom in obračuna tudi DDV.
Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost. Ker tožeča stranka zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih zahtevkih tožnika iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, ki jih je dokazoval z ročno napisanim potrdilom o višini dolgovanih zneskov iz posameznih naslovov. Tožena stranka ni zatrjevala, da so vtoževane terjatve zastarane, kar pomeni, da bi za pripoznanje tožnikovih terjatev zadostovala tudi ustna pripoznava. S podpisom zneskov, ki jih dolguje tožniku iz različnih pravnih naslovov (plača za obdobje od julija do novembra 2014, regres 2014, jubilejna nagrada in odpravnina), in izročitvijo te listine tožniku, je tožena stranka ustrezno izrazila voljo glede pripoznanja obstoja in višine dolga do tožnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na to potrdilo.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada - povrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pritožnik (sodni izvedenec) ni upravičen do nagrade in plačila stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja. Pravilno je ugotovilo, da stroški niso bili potrebni, ker bi glede na vsebino predhodne predstavitve zadeve po telefonu in vsebino vprašanj iz sklepa, na katera je sodišče v predmetni zadevi potrebovalo odgovore izvedenca, pritožnik lahko sodišče obvestil, da odklanja izdelavo izvedenskega mnenja v predmetni zadevi. Pritožnik zatrjuje, da je bil študij spisa potreben, da je šele po njem lahko navedel razloge za odklonitev izdelave izvedenskega mnenja. V pritožbi zgolj nekonkretizirano in s sklicevanjem na kratko trajanje pogovora (82 sekund) nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je bilo v predhodnem telefonskem razgovoru pojasnjeno, da je predmet tega delovnega spora plačilo odškodnine za škodo, nastalo kot posledica zastrupitve s svincem v delovnem okolju. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je to v povezavi z vprašanji, ki jih je sodišče prve stopnje zastavilo v sklepu, pritožniku dalo dovolj podatkov, da bi lahko že tedaj sodišče prve stopnje opozoril na možno odklonitev izdelave izvedenskega mnenja, kot izhaja iz kasneje navedenih razlogov, oziroma zahteval od sodnice več podatkov v zvezi s tem, česar pa ni storil. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da strošek študija spisa ni bil potreben, zaradi česa izvedenec ne more biti upravičen do njegovega povračila.
Prvotožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe zaradi plačila odškodnine za nesrečo pri delu, za katero je stvarno pristojno sodišče druge vrste. Gre za spor med tožnikom in tožencem, pri katerem tožnik ni bil v delovnem razmerju. Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi se tožnik poškodoval in utrpel škodo, v zvezi s katero vtožuje odškodnino, ko je opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri hčerinski družbi, ki pa ni pravdna stranka v tej zadevi. Zato ne gre za individualni delovni spor v smislu določb 5. člena ZDSS-1, saj tožnik in tožena stranka nista v razmerju delavec delodajalec, oziroma drugem podobnem razmerju, ki bi pogojevalo pristojnost specializiranega delovnega sodišča.
zavarovalna pogodba za avtomobilski kasko - uporaba splošnih pogojev - izključitev odgovornosti zavarovalnice - naravne nesreče - poplava - več vzrokov za škodo - poškodba vozila
Voznik, ki vozi vozilo v nalivu, ponoči, in proti neosvetljenemu podvozu ne more pričakovati zastajanja vode v podvozu, še manj pa lahko v takšnih razmerah vnaprej oceni višino vode. Za kaj takšnega bi bila potrebna najmanj dobra vidljivost.
Začetni vzrok za nastanek škode je bil zanesljivo podan že, ko je vozilo obtičalo v podvozu. K nastanku škode je še dodatno prispevalo naraščanje gladine vode zaradi poplav, saj je prav zato vozilo začelo plavati. Škode zaradi enega in zaradi drugega dogodka pač ni mogoče razmejiti.
Škode toženi stranki ne bi bilo treba povrniti, če bi voznik v vozilu tožeče stranke vozil po poplavljeni cesti. Ugotovljeno dejansko stanje pa je drugačno: voznik je zapeljal v vodo, nato je zaviral in ustavil vozilo. Obstal je na mestu in s premikanjem ni hotel nadaljevati.
Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi člen 3. ZASP člen 157, 157/4, 157a, 157a/2, 168, 168/3.
avtorske in sorodne pravice - uporaba fonograma - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za zakonito rabo fonogramov - odstop od enotne prakse - odstop od ustavljene sodne prakse - exceptio illegalis - odločba SEU - civilna kazen - kršenje avtorskih pravic - iura novit curia - razlaga zakona
Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP. Določila SS 2006 so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi za razlago SS 2006 sodišče moralo zaprositi Svet za avtorsko pravo. Za to obstajata vsaj dva tehtna razloga. Prvi je, da lahko sproži postopek pred Svetom za avtorsko pravo le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes (drugi odstavek 157.a člena ZASP). Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Drugi razlog pa je, da je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva, v drugem odstavku 157.a člena ZASP, ni pravnega temelja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001350
OZ člen 12, 15, 82, 82/1, 82/2, 1054. ZPP člen 7, 212.
razlaga spornih določil - najem poslovnih prostorov - višina najemnine - trditveno in dokazno breme - utemeljitvena jasnost - poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama - razlaga pogodb - načela obligacijskega prava - izvensodna poravnava - gospodarski subjekt
V skladu z 12. členom OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka v predhodnem obdobju, ki ni predmet pravde, plačevala najemnino v višini iz 5. člena najemne pogodbe in tem zneskom nikoli ni ugovarjala, pravilno uporabilo navedena določila OZ in tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je najemnino za sporno obdobje prav tako zahtevala v skladu s 5. členom najemne pogodbe, ugodilo.
Pravdna stranka je v skladu s 7. in 212. členom ZPP upravičena navajati dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če se jih odloči podati, pa morajo biti navedbe jasne in nedvoumne, da se lahko nasprotna stranka o njih sploh opredeli. Iz tega izhaja, da stranka ne more podajati kontradiktornih dejanskih navedb in hkrati od sodišča pričakovati, da bo (ex post) poiskalo zanjo pač najugodnejšo verzijo teh trditev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica, po izobrazbi univerzitetna diplomirana pravnica, ki je pri toženi stranki delala kot vodja pravne in kadrovske službe, z očitanimi ravnanji naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. S predložitvijo lažnega potrdila v podpis se je tožnica želela izogniti plačilu globe za prometni prekršek, s čimer je kršila 13. člen pravilnika tožene stranke, ki ga je tožnica sama sestavila. Nepravočasna izvedba postopkov javnega naročila predstavlja nezakonito ravnanje, pri čemer gre za pomembno področje poslovanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih treh kršitvah pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
domneva o umiku tožbe - pravočasno plačilo sodne takse - način plačila - plačilo z nakazilom na prehodni račun sodišča - plačilo sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev
Za uporabo domneve iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1 mora biti nalog za nakazilo denarnih sredstev v dobro prehodnega podračuna sodišča oddan ponudniku plačilnih storitev pred iztekom roka za plačilo sodne takse, kar je tudi značilnost obravnavanega primera.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00000980
OZ člen 708, 708/2. ZIL-1 člen 120a, 120a/1, 120a/1-c. ZPP člen 286a, 286a/4.
licenčnina - licenčnina za izkoriščanje znamke - nadomestilo za uporabo znamke - prekluzija glede navajanja dejstev - neizvedba dokaza - kršitev načela konktradiktornosti - enostransko odstopno upravičenje
Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe poudarilo, da odločitve ni oprlo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 in niti ne na ustne trditve podane na prvem naroku za glavno obravnavo. Nosilni razlogi sodbe temeljijo izključno na gradivu strank, ki je bilo zbrano že pred prvim narokom. Slednje drži tudi po mnenju sodišča druge stopnje in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženima strankama ni odobrilo 15-dnevnega roka za izjavo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016.
V prvem odstavku 4. člena pogodbe je kot je bilo že povzeto tožeča stranka 6. 2. 2012 izročila predmet pogodbe tako, da je prvo toženi stranki izročila vso dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo znamke - pisno in elektronsko dokumentacijo in elektronske obrazce, primerne za uporabo v elektronski ali pisni obliki. Nikjer ni bilo med strankama dogovorjeno, da gre za kakršnakoli orodja za ravnila.
Ne drži pritožbeni očitek, da je pogodba med tožečo in prvo toženo stranko prenehala po samem zakonu. Tožeča in prvo tožena stranka sta se namreč v 6. členu pogodbe dogovorili, da ima dajalec licence (tožeča stranka) v primeru kakršnihkoli kršitev določb te pogodbe s strani pridobitelja licence (prva tožena stranka) pravico odpovedati pogodbo. Neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine je razlog za enostransko odpoved te pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnikovo odstopno upravičenje lahko le njegova pravica, ki bi jo lahko izkoristil ali ne.
ZDR-1 člen 4, 9, 9/3, 31, 200, 200/3. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 16.
obstoj delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - vodilni delavec - kolektivna pogodba - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog
V sodni praksi pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS se je uveljavilo stališče, da mora delavec, po prenehanju razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja, sodno varstvo uveljavljati v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, to je v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev (delodajalca).
Ker tretji odstavek 9. člena ZDR-1 dopušča, da se s kolektivno pogodbo lahko določijo tudi drugi primeri, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije pa tako izjemo v 2. alineji 16. člena določa za vodilne delavce, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2015 sklenjena iz zakonitega razloga.