pogodbeno razmerje - odpadla pravna podlaga - neupravičena pridobitev
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da pogodba o finančnem leasingu ni bila odpovedana, je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo po 190. členu OZ. Določba 190.člena OZ je pravna podlaga tožbenim zahtevkom, s katerimi s uveljavlja neupravičena pridobitev. Pogoji zanje so: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzorčna zveza in odsotnost pravnega temelja . Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj pravnega temelja (pogodbe ), je zmotno štelo, da sme utemeljenost tožbenega zahtevka presojati po 190. členu OZ, v zvezi s katerim pa niti ni bilo trditev tožeče stranke kot pravilno opozarja pritožba in sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotavljati dejansko stanje v zvezi z neupravičeno pridobitvijo.
Neplačilo sodne takse v postavljenem roku in kljub opozorilu sodišča na posledice, povzroči ob neobstoju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks domnevo umika pritožbe.
odklonitev strokovnega pregleda koncentracija alkohola v krvi
Če bi bila sprejeta teza obrambe, da lahko preizkušanci v cestnem prometu iz kakršnihkoli osebnih razlogov izbirajo kraj in pogoje opravljanja strokovnega pregleda (kar je bilo v obravnavanem primeru), bi slednje lahko pripeljalo do nevzdržne situacije, ki bi lahko v končni fazi tudi povsem porušila poslovanje policije kot prekrškovnega organa v zvezi z opravo strokovnih pregledov, zato taka razlaga pravic preizkušanca ni sprejemljiva. V konkretnem primeru se je torej strinjati s prvostopnim sodiščem, da je obdolžencu tisto, kar tudi sicer nalagajo določbe člena 107 ZPrCP, bilo nudeno in omogočeno, to pa je oprava strokovnega pregleda le v nekaj kilometrih oddaljenem ZD, kar pa je obdolženec, česar tudi sam ne zanika, odklonil izključno iz razlogov, ki so bile na njegovi strani, ne pa iz objektivnih razlogov, ki bi bili kakorkoli na strani države, ki je dolžna strokovni pregled opraviti.
Ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti v vsakem konkretnem primeru je vselej dejansko vprašanje . Prvostopno sodišče je, izhajajoč pri tem iz pravilnega razumevanja določbe tretjega odstavka člena 107 ZPrCP in obstoječe sodne prakse v zvezi z odklonom strokovnega pregleda ravnalo povsem pravilno, ko je pojasnilo, da naknadne obdolženčeve poškodbe istega dne in v tem svojstvu opravljene laboratorijske preiskave krvi, ki je bila opravljena po tem dogodku (okoli 16.30 ure) ni mogoče povezovati z obravnavanim dogodkom, ki se je zgodil kritičnega dne ob 15.35 uri, ko je bil obdolženec procesuiran kot voznik v cestnem prometu.
Tožnica ima sicer prav, da bi po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu morala druga toženka dokazati, da je obravnavana škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Vendar pa bi ta dokaz lahko prišel na vrsto šele potem, če bi se izkazalo, da je bila zatrjevana opustitev druge toženke pri nadzoru in vzdrževanju javne ceste res pravno relevanten vzrok za nastalo škodo. Vzročno zvezo dokazuje oškodovanec, tožnici pa ta dokaz ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožnica s svojim vozilom že v križišču, ko je vanjo trčila zavarovanka prve toženke. Pravilno je zaključilo, da je imela prednost tožnica. Za presojo odgovornosti v trčenju udeleženih voznic je tako bistveno, da je imela pri vožnji skozi križišče prednost tožnica in da ji je zavarovanka prve toženke prednost odvzela s svojo protipravno vožnjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da druga toženka ne odgovarja za tožničino škodo. Dejstvo, da druga toženka ni prej nadomestila spornega prometnega znaka z novim, namreč ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo in nastalo škodo.
Razumljivo je, da odškodnina za stroške popravila poškodovanega vozila ne sme preseči vrednosti samega vozila v času popravila. Takrat oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov takega (nerentabilnega) popravila, pač pa mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ) in stanje oškodovančevega vozila v času pred nezgodo oziroma nastankom škode. Takšna ni samo praksa zavarovalnic ob likvidaciji škode, kot zmotno meni izpodbijana sodba, pač pa opisanim načelom glede ugotavljanja višine škode sledi tudi ustaljena sodna praksa
prekršek in kaznivo dejanje - ne bis in idem - zastaranje prekrška
Ker je torej obdolžilni predlog v zvezi s predmetno prekrškovno zadevo na okrajno sodišče podal stvarno nepristojni predlagatelj, bi ga moralo prvostopno sodišče s sklepom zavreči, in ga vročiti pristojnemu predlagatelju postopka, brez, da bi se spuščalo v uradni preizkus vloženega obdolžilnega predloga v skladu s členom 106 ZP-1.
Prekrški so del kaznovalnega prava in tako tudi del širšega pojma kaznivih ravnanj (med slednja sodijo tudi kazniva dejanja in disciplinski postopki), zaradi česar se ne sme primeriti, da se zaradi večje učinkovitosti organov odkrivanja in pregona za istovrstno prepovedano kaznivo ravnanje, ki izvira iz istih ali bistveno istih dejstev, ki so povezana z istim historičnim dogodkom (torej so časovno in krajevno povezan življenjski primer) in storilcem, vodita tako kazenski, kot tudi prekrškovni postopek, pri čemer je vedno potrebno zasledovati splošno pravilo in sicer, da odgovornost storilca za hujšo vrsto kaznivega ravnanja izključuje njegovo odgovornost za milejšo vrsto in torej obsodba za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, izključuje odgovornost za prekršek.
V predmetnem postopku pa, kot pokaže prej navedeni potek procesnih dejanj, nista hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek, zato je že iz tega razloga nerelevantno sklicevanje na določbo člena 11.a ZP-1. Obdolžilni predlog s strani državne tožilke je bil na okrajno sodišče vložen šele po zaključenem predkazenskem postopku, torej po zavrženju kazenske ovadbe, zato je v konkretnem primeru neutemeljeno navajanje pritožbe, da prvostopno sodišče ni pravilno razlogovalo določbe člena 11.a ZP-1, ki naj bi bila v odnosu specialnosti do ureditve zastaranja pregona, kot je določeno v členu 42 ZP-1.
Le v primeru, če bi hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek in bi v skladu s členom 11a ZP-1 bil postopek o prekršku prekinjen, bi v tem času tako, kot ima pritožba prav, relativno zastaranje ne teklo, torej bi bilo zadržano, v vsakem primeru pa bi teklo tudi v tem primeru absolutno zastaranje, kar pomeni, da bi s potekom absolutnega zastaranja, postopek o prekršku več ne bil dopusten.
Pregon za prekršek ne glede na tek relativnega zastaranja v vsakem primeru absolutno in brezpogojno zastara takrat, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za relativno zastaranje pregona.
Ta rok pa v nobenem primeru ne sme biti prekoračen, tudi v primerih, če se je predkazenski postopek začel pred potekom tega roka, kot je tudi v obravnavanem primeru, ko se je predkazenski postopek začel v času, ko še ni poteklo niti relativno, niti absolutno zastaranje za prekršek, je pa brez dvoma nastopilo absolutno zastaranje po vložitvi obdolžilnega predloga.
neizvedba naroka - dopustne pritožbene novote - prekluzija v postopkih v sporih majhne vrednosti
Razlaga za kakršno se zavzema pritožba, da bo do zapadlosti tožnikove terjatve prišlo šele, ko bo investitorju predan celoten objekt oziroma celo, ko bo prišlo do formalne primopredaje med tožencem in investitorjem, na podlagi tedaj podanih navedb ni bila mogoča. Navedbe, ki jih v zvezi s tem, zakaj naj bi bila potrebna takšna razlaga naročilnice in s tem kakšen naj bi bil skupni namen pogodbenikov, podaja pritožba pa so prepozne in zato neupoštevne.
Nesporno je, da je tožeča stranka svojo obveznosti izpolnila. Prav tako je nesporno, da so bila dela, ki jih je opravila, predana investitorju. To pomeni, da je med pravdnima strankama dejansko nesporno celotno relevantno dejansko stanje, posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da odločbo izda brez izvedbe naroka
Iz povzete ureditve 133. in 141. člena ZIZ ne izhaja dolžnost sodišča, da bi moralo v situaciji, ko se izkaže, da izvršba s predlaganimi sredstvi ne bo uspešna, pred ustavitvijo izvršbe upnika posebej opozarjati na neuspešnost že predlaganih in dovoljenih izvršilnih sredstev (pa ne gre za situacijo iz šestega odstavka 45. člena ZIZ). Zato ne more biti utemeljena pritožba, da upniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tu ne gre za odločanje o pravici oz. o zahtevku, niti ZIZ v 133. ali 141. členu takega postopka sodišču ne nalaga.
Ravno zaradi situacije, kot je nastala v tem postopku, zakon določa, da ima upnik, ki predhodno glede ustavitve ni mogel sodelovati v postopku, možnost sodišču predlagati, da razveljavi svoj sklep o ustavitvi, če mu hkrati sporoči račun in organizacijo za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik odprt račun. Seveda je imel upnik do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi tudi možnost predlagati predložitev seznama dolžnikovega premoženja iz 31. člena ZIZ.
ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/4, 101/5.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40, 40/1.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/5, 116, 116/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev - delovni invalid - III. kategorija invalidnosti
Pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi se uporabljata določbi četrtega in petega odstavka 101. člena ZPIZ-1, po katerih mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju delovnih invalidov oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti ter določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivnih pogodb, pri tem pa lahko tako delodajalec kot zavarovanec zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ustreznost ponujene zaposlitve namesto dejanske izobrazbe tožnika presojati po določbi petega odstavka 91. člena ZDR-1, ki določa, da je ustrezna zaposlitev, za katero se med drugim zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada - povrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pritožnik (sodni izvedenec) ni upravičen do nagrade in plačila stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja. Pravilno je ugotovilo, da stroški niso bili potrebni, ker bi glede na vsebino predhodne predstavitve zadeve po telefonu in vsebino vprašanj iz sklepa, na katera je sodišče v predmetni zadevi potrebovalo odgovore izvedenca, pritožnik lahko sodišče obvestil, da odklanja izdelavo izvedenskega mnenja v predmetni zadevi. Pritožnik zatrjuje, da je bil študij spisa potreben, da je šele po njem lahko navedel razloge za odklonitev izdelave izvedenskega mnenja. V pritožbi zgolj nekonkretizirano in s sklicevanjem na kratko trajanje pogovora (82 sekund) nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je bilo v predhodnem telefonskem razgovoru pojasnjeno, da je predmet tega delovnega spora plačilo odškodnine za škodo, nastalo kot posledica zastrupitve s svincem v delovnem okolju. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je to v povezavi z vprašanji, ki jih je sodišče prve stopnje zastavilo v sklepu, pritožniku dalo dovolj podatkov, da bi lahko že tedaj sodišče prve stopnje opozoril na možno odklonitev izdelave izvedenskega mnenja, kot izhaja iz kasneje navedenih razlogov, oziroma zahteval od sodnice več podatkov v zvezi s tem, česar pa ni storil. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da strošek študija spisa ni bil potreben, zaradi česa izvedenec ne more biti upravičen do njegovega povračila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001350
OZ člen 12, 15, 82, 82/1, 82/2, 1054. ZPP člen 7, 212.
razlaga spornih določil - najem poslovnih prostorov - višina najemnine - trditveno in dokazno breme - utemeljitvena jasnost - poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama - razlaga pogodb - načela obligacijskega prava - izvensodna poravnava - gospodarski subjekt
V skladu z 12. členom OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka v predhodnem obdobju, ki ni predmet pravde, plačevala najemnino v višini iz 5. člena najemne pogodbe in tem zneskom nikoli ni ugovarjala, pravilno uporabilo navedena določila OZ in tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je najemnino za sporno obdobje prav tako zahtevala v skladu s 5. členom najemne pogodbe, ugodilo.
Pravdna stranka je v skladu s 7. in 212. členom ZPP upravičena navajati dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če se jih odloči podati, pa morajo biti navedbe jasne in nedvoumne, da se lahko nasprotna stranka o njih sploh opredeli. Iz tega izhaja, da stranka ne more podajati kontradiktornih dejanskih navedb in hkrati od sodišča pričakovati, da bo (ex post) poiskalo zanjo pač najugodnejšo verzijo teh trditev.
ZDR-1 člen 33, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Izostanek z dela, za katerega delavec nima odobritve delodajalca, predstavlja utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Prihajanje na delo je namreč predpogoj, da se delo sploh lahko opravlja, opravljanje dela pa je temeljna dolžnost delavca v delovnem razmerju (33. člen ZDR-1).
domneva o umiku tožbe - pravočasno plačilo sodne takse - način plačila - plačilo z nakazilom na prehodni račun sodišča - plačilo sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev
Za uporabo domneve iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1 mora biti nalog za nakazilo denarnih sredstev v dobro prehodnega podračuna sodišča oddan ponudniku plačilnih storitev pred iztekom roka za plačilo sodne takse, kar je tudi značilnost obravnavanega primera.
Prvotožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe zaradi plačila odškodnine za nesrečo pri delu, za katero je stvarno pristojno sodišče druge vrste. Gre za spor med tožnikom in tožencem, pri katerem tožnik ni bil v delovnem razmerju. Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi se tožnik poškodoval in utrpel škodo, v zvezi s katero vtožuje odškodnino, ko je opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri hčerinski družbi, ki pa ni pravdna stranka v tej zadevi. Zato ne gre za individualni delovni spor v smislu določb 5. člena ZDSS-1, saj tožnik in tožena stranka nista v razmerju delavec delodajalec, oziroma drugem podobnem razmerju, ki bi pogojevalo pristojnost specializiranega delovnega sodišča.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - regres za letni dopust - odpravnina
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo plače za oktober in november 2015, saj ni prejela niti plačilnih list niti plače. Prav tako je s tožbo zahtevala plačilo regresa za leti 2014 in 2015 ter odpravnino, ker ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke ni poravnala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 41. člena ZDR-1, ki ureja obveznost plačila, 131. člena ZDR-1, ki ureja plačilo regresa in 108. člena ZDR-1, ki ureja odpravnino, ki delavcu pripada ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih zahtevkih tožnika iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, ki jih je dokazoval z ročno napisanim potrdilom o višini dolgovanih zneskov iz posameznih naslovov. Tožena stranka ni zatrjevala, da so vtoževane terjatve zastarane, kar pomeni, da bi za pripoznanje tožnikovih terjatev zadostovala tudi ustna pripoznava. S podpisom zneskov, ki jih dolguje tožniku iz različnih pravnih naslovov (plača za obdobje od julija do novembra 2014, regres 2014, jubilejna nagrada in odpravnina), in izročitvijo te listine tožniku, je tožena stranka ustrezno izrazila voljo glede pripoznanja obstoja in višine dolga do tožnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na to potrdilo.
postopek proti mladoletnikom - pripravljalni postopek - zahteva za uvedbo pripravljalnega postopka - nestrinjanje z zahtevo za uvedbo pripravljalnega postopka - pravna opredelitev dejanja - vezanost na pravno presojo dejanja
Sodnik za mladoletnike ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo poda državni tožilec v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka, temveč le na opis dejanja. Nestrinjanje sodnika za mladoletnike s pravno opredelitvijo dejanja v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka zato ni razlog, o katerem bi odločal senat za mladoletnike višjega sodišča v smislu določbe prvega odstavka 468. člena ZKP.
ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6, 6/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13, 13/1, 13/2. ZASP člen 146, 146/1.
DDV - plačilo prometnega davka (ddv) od nadomestila za uporabo avtorskih del - stroški izterjave - pogodbeni dogovor
Določbi prvega in drugega odstavka 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV v skladu s katerima se od odškodnin ne obračunava in plačuje DDV, predstavljata izjemo. Drugačen pa je položaj, ko stranki razmerje uredita s pogodbo. V takem primeru ne gre za odškodninsko terjatev ali terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, temveč za pogodbeno urejeno razmerje, kjer tožeča stranka terjatev izkazuje z računom in obračuna tudi DDV.
Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost. Ker tožeča stranka zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.
nadure - nadurno delo - efektivni delovni čas - mobilni delavci - pripravljenost za delo doma
Odreditev nadur ni pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Delavec je namreč upravičen do izplačila nadur, če je takšno število nadur, kot izhaja iz podatkov evidentiranih ur, dejansko opravil, pod pogojem, da so bile te glede na naravo in obseg dela potrebne, ne glede na to, da mu delodajalec nadurnega dela ni posebej odredil.
Pravdni stranki sta na več mestih v pogodbi o zaposlitvi sklicujeta na kolektivno pogodbo, v uvodu oz. preambuli pogodbe o zaposlitvi pa sta izrecno navedli, da pogodbo o zaposlitvi sklepata na podlagi določil KPCPP. Glede na navedeno je treba po presoji pritožbenega sodišča šteti, da so bila določila te kolektivne pogodbe po volji strank inkorporirane v pogodbo o zaposlitvi kot njen sestavni del, zato ni pomembno, ali je dejavnost tožene stranke (opravljanje taksi prevozov) mogoče uvrstiti med dejavnosti iz 2. člena KPCPP, ki določa stvarno pristojnost kolektivne pogodbe. Stališče, da se delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorita, da v njunem medsebojnem razmerju veljajo določila določene kolektivne pogodbe, četudi ta kolektivna pogodba delodajalca sicer ne zavezuje, je pritožbeno sodišče v svoji praksi že zavzelo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00000980
OZ člen 708, 708/2. ZIL-1 člen 120a, 120a/1, 120a/1-c. ZPP člen 286a, 286a/4.
licenčnina - licenčnina za izkoriščanje znamke - nadomestilo za uporabo znamke - prekluzija glede navajanja dejstev - neizvedba dokaza - kršitev načela konktradiktornosti - enostransko odstopno upravičenje
Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe poudarilo, da odločitve ni oprlo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 in niti ne na ustne trditve podane na prvem naroku za glavno obravnavo. Nosilni razlogi sodbe temeljijo izključno na gradivu strank, ki je bilo zbrano že pred prvim narokom. Slednje drži tudi po mnenju sodišča druge stopnje in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženima strankama ni odobrilo 15-dnevnega roka za izjavo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016.
V prvem odstavku 4. člena pogodbe je kot je bilo že povzeto tožeča stranka 6. 2. 2012 izročila predmet pogodbe tako, da je prvo toženi stranki izročila vso dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo znamke - pisno in elektronsko dokumentacijo in elektronske obrazce, primerne za uporabo v elektronski ali pisni obliki. Nikjer ni bilo med strankama dogovorjeno, da gre za kakršnakoli orodja za ravnila.
Ne drži pritožbeni očitek, da je pogodba med tožečo in prvo toženo stranko prenehala po samem zakonu. Tožeča in prvo tožena stranka sta se namreč v 6. členu pogodbe dogovorili, da ima dajalec licence (tožeča stranka) v primeru kakršnihkoli kršitev določb te pogodbe s strani pridobitelja licence (prva tožena stranka) pravico odpovedati pogodbo. Neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine je razlog za enostransko odpoved te pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnikovo odstopno upravičenje lahko le njegova pravica, ki bi jo lahko izkoristil ali ne.
Določilo 159. člena OZ, po stališču teorije in sodne prakse namreč izhaja iz tega, da je potrebno olajšati položaj oškodovanca v ugotavljanju tega, kdo je imetnik nevarne stvari, zato pa je imetnik nevarne stvari praviloma njen lastnik, ta pa je tisti, ki mora dokazati, da je riziko prešel na drugega, ker je sicer sam odgovoren za škodo.