izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Predmet konkretnega postopka je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razlogov po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku je očitala, da je spornega dne po prihodu na delo v prostore tožene stranke, kjer se ob začetku delovnega dneva odrejajo naloge, po odreditvi teh nalog odklonil opravo dela in ob tem izražal nezadovoljstvo v zvezi z uresničevanjem svojih pravic, brez dovoljenja zapustil delovno mesto in odšel do pisarne direktorja tožene stranke, nato pa ponovno odklonil delo in dodal, da pri toženi stranki ne želi več opravljati dela in naj mu ta odpove pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je tožnik z odklonitvijo dela naklepno huje kršil svoje delovnopravne obveznosti. Sodišče prve stopnje ni raziskalo vseh odločilnih dejstev. Ni ugotovilo, ali je tožnik dejansko odklonil opravljanje tisti dan odrejenega dela ali le na splošno opravljanje nadur. Zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZDR-1 člen 54, 56.. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 73, 73/1, 118.
zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodna razveza - projektno delo
Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je delo, ki ga je opravljala tožnica na podlagi pogodb o zaposlitvi (pregledovanje in potrjevanje zahtevkov za povračilo EU sredstev), opravljalo v vseh obdobjih, ko je tožena stranka ta evropska sredstva prejemala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je delo, ki ga je tožnica opravljala, predstavljalo stalno delo in ne delo po projektu, zato je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.
ZGD-1 člen 237, 337, 337/1, 337/2. OZ člen 73, 73/1.
delniška družba - prenos delnic - soglasje družbe za prenos delnic - vinkulacija - vinkulacija delnic - razrešnica
Delniška družba določa svoje cilje samostojno. Po oceni pritožbenega sodišča je v Statutu družbe konkretno določen cilj v smeri zapiranja družbe z ambicijo doseganja čim večjega števila (z možnostjo doseganja absolutno - kvalificirane kapitalske večine) notranjega lastništva zaposlenih in bivših zaposlenih delavcev, legitimen in pravno dopusten cilj.
Vinkulacija je torej instrument za zagotovitev cilja, ki je v tem, da se v delniški strukturi družbe zagotavlja in ohranja (v čim večji meri, z možnostjo zagotovitve absolutno - kvalificirane kapitalske večine) struktura notranjih delničarjev, ki so sodelovali pri lastninskem preoblikovanju z uporabo notranjih metod lastninjenja. Več kot očitno pa je, da se ta cilj družbe lahko realizira z omejevanjem prenosljivosti delnic, in sicer v smeri, da se lahko pridobiteljem delnic, ki so izven kroga oseb obstoječih delničarjev in niso zaposleni pri toženi stranki ali z njo povezani družbi, s strani upravnega odbora tožene stranke odreče soglasje za prenos delnic. Če v vlogi pridobitelja delnic nastopa oseba, ki ni obstoječi delničar družbe in ki ni zaposlena v družbi ali z njo povezani osebi, lahko upravni odbor tožene stranke zavrne soglasje za prenos delnic.
ZDCOPMD člen 3.. ZEPDSV člen 7, 18, 19.. ZDR-1 člen 126, 126/2.
nadurno delo - mobilni delavci - evidenca o izrabi delovnega časa - evidenca opravljenih ur dela - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena o tem, koliko nadur je dejansko opravil. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. S tem je podal ustrezen dokazni predlog za svojo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov Zakona o delovnih razmerjih o plačilu za delo, na podlagi teh določb pa bi moralo ugotoviti, da je dokazno breme o tem, da je tožena stranka tožniku plačala iz naslova delovnega razmerja vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Tožena stranka bi morala hraniti in sodišču predložiti evidenco izrabe delovnega časa in stroškov dela, ali v spis vložiti druge ustrezne dokaze, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah, a tega ni storila. Sodna praksa je v primerljivih zadevah že zavzela stališče, da gre nepregleden oziroma nepopoln sistem vodenja evidence delovnega časa voznika v breme delodajalca.
OZ člen 5, 5/1, 9, 9/1, 59, 59/1, 59/4, 112, 112/1, 419, 419/1, 423, 424.
spremenjene okoliščine - pogoji in njihov učinek - načelo vestnosti in poštenja - dolžnost izpolnitve obveznosti - pacta sunt servanda - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - odgovornost za obstoj terjatve - odgovornost za izterljivost terjatve - obvestitev dolžnika o cesiji
Stečaj nad tretjim dolžnikom B. d. o. o. niti ni spremenjena okoliščina. Prodajalec je namreč izrecno jamčil kupcu, da je bila prodana terjatev v trenutku podpisa pogodbe obstoječa (3. člen Pogodbe). Za izterljivost terjatve ni jamčil. To je povsem v skladu s 423. in 424. členom OZ. Tveganje za neizterljivost terjatve torej praviloma prevzema prevzemnik terjatve, le v primeru posebnega drugačnega dogovora njen odstopnik. Če bi lahko prevzemnik terjatve uveljavljal neizterljivost terjatve kot spremenjeno okoliščino (112. člen OZ), potem bi to nasprotovalo zakonski ureditvi prerazporeditve tveganja med odstopnikom in prevzemnikom terjatve.
Zakonska formulacija prvega odstavka 59. člena OZ je zato očitno zavajajoča, saj je takšna, kot da pogodba, ki vsebuje dogovorjeni pogoj, sploh ni sklenjena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina
Tožena stranka je z namenom racionalizacije in stroškovne optimizacije dela sprejela sklep o številu izvajalcev na posameznih delovnih mestih in zmanjšala število izvajalcev na delovnem mestu voznik I s 44 na 43 delavcev. Delodajalec ima pravico, da organizira delovni proces na način znižanja stroškov dela, tako da lahko dosega optimalne finančne rezultate in racionalizira poslovanje in izboljša organizacijo dela. Tožena stranka je sprejela odločitev o zmanjšanju števila delavcev tudi za druga delovna mesta. Glede na slabše finančno poslovanje tožene stranke je torej obstajal utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku in ni šlo za fiktivnost razlogov.
Z začetkom veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih, to je od 1. 2. 2017 dalje, tožnica ne izkazuje več pravne koristi za odpravo izpodbijanih odločb. Z veljavnostjo ZSVarPre-E glede na 8. člen namreč Center za socialno delo postopka vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih solastnica je tožnica, v korist tožene stranke na podlagi izpodbijanih odločb ne bo začel oziroma se bo postopek za vpis te zaznambe, v kolikor je že bil začet, po uradni dolžnosti ustavil, v primeru, da pa je bil vpis že realiziran, pa se bo ta zaznamba po uradni dolžnosti izbrisala.
ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7.. ZPIZ-2 člen 3, 25, 148, 148/1.. ZPIZ-2A člen 3, 6.
lastnost zavarovanca - brezposlena oseba
Tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2012 obvezno zavarovana na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, se je iz zavarovanja odjavila dne 18. 6. 2013, to je že po uveljavitvi ZPIZ-2A. Dne 27. 6. 2013 je pri tožencu vložila zgolj zahtevo za spremembo podlage zavarovanja, in sicer je uveljavljala priznanje statusa zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ni podatkov, da bi se ponovno prijavila v zavarovanje, tako, da ni več zavarovanka niti po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1. Sprememba zavarovanja tako, da bi imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, namesto po tretjem odstavku 34. člena zakona, že iz tega razloga ni mogoča, tudi če bi za to obstajala pravna podlaga, in če bi sledili načelu enakega obravnavanja vseh oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2012 brezposelne, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bile vključene v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Ob predpostavki, da tožnica izpolnjuje pogoje za zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in bi se jo posledično štelo med zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZPIZ-2 A. Namreč, če bi tožnica imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, bi morala izpolnjevati pogoje iz 6. člena ZPIZ-2. Tako je v zvezi z rokom 30 dni in ponovno prijavo v zavarovanje, to pa potrjuje tudi pritožba, odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Izrecno se je postavilo na stališče, da rok 30 dni velja le za zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A.
Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da je vzrok nastanka invalidnosti poškodba iz leta 2006. Tožnik je takrat bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tujini, saj je bil v Sloveniji vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje nazadnje v letu 1991. Zato ni mogoče zaključiti, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu, saj se v skladu z 2. točko 169. člena ZPIZ-2 pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu in so izpolnjeni pogoji iz 66. oziroma 67. člena ZPIZ-2. V predmetni zadevi tožnik v času nastanka poškodbe ni bil zavarovan pri zavodu, zato je potrebno vzrok za nastanek invalidnosti v skladu s 65. členom ZPIZ-2 opredeliti kot poškodbo zunaj dela in ne kot posledica poškodbe pri delu.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-2, 118, 200.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - rok za vložitev tožbe - zagovor - sodna razveza
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 6. 11. 2015 vabila na zagovor in ga seznanila z razlogi nesposobnosti. Zato je izpodbijana odpoved nezakonita.
izredna socialna pomoč - zavrženje tožbe - poprava tožbe
Tožniki v postavljenem roku niti kasneje, tožbe niso dopolnili skladno s pozivom sodišča. Niso si postavili ustreznega pooblaščenca ali tožbe sami podpisali, niti niso predložili izpodbijane prvostopenjske odločbe in dokazil v zvezi z izpolnitvijo pogojev za vložitev tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa. Prav tako niso zaprosili za brezplačno pravno pomoč. Ker niso ravnali v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi oziroma dopolnitvi tožbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno postopalo po 3. odstavku 88. člena v zvezi s 5. odstavkom 108. člena ZPP in tožbo zakonito zavrglo.
Upoštevaje ustavno odločbo U-I-392/98, je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 10. 6. 2015 po uradni dolžnosti ponovno odmeril starostno pokojnino, ker je ugotovil, da je tožnica prejela tudi del plače, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeno starostno pokojnino priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, tj. od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.
Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-392/98, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta pravne podlage za priznanje na novo odmerjene starostne pokojnine že od 10. 6. 2002 dalje oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena starostna pokojnina lahko učinkovala že od priznane pravice do starostne pokojnine.
dokaz s sodnim izvedencem - dokaz z zaslišanjem izvedenca - trditveno in dokazno breme - postavitev drugega izvedenca - izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo - pravica izvedenca do nagrade in povračila stroškov
Sodni izvedenec poda svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, sodišče pa lahko odloči, da mnenje in izvid lahko poda tudi pisno pred obravnavo (prvi odstavek 553. člena ZPP). To pa pomeni, da ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje ustno zaslišalo omenjenega sodnega izvedenca, brez da bi pravdni stranki to ustno zaslišanje sploh predlagali. Le če bi pravdni stranki soglasno predlagali, da sodišče ne izvede ustnega zaslišanja sodnega izvedenca, bi sodišče lahko opustilo izvedbo dokaza z izvedencem v tem delu.
stiki med starši in otroki - sprememba odločbe o stikih med starši in otroki - nespremenjene okoliščine - pooblaščenec - državni pravniški izpit - sum spolne zlorabe
Pri otrocih, ki imajo razvojne posebnosti kot A. in B., je izražena odklonilnost do staršev običajno povsem iskrena (torej nepovzročena) in z visoko stopnjo verjetnosti temelji na njihovih dejanskih izkušnjah.
Izvedenec je poudaril, da bi stiki deklic z očetom zanju predstavljali psihično obremenitev in zato ne bi bili v njuno korist tudi, če bi bil izid kazenskega postopka za predlagatelja ugoden oziroma da so razlogi, ki ne omogočajo stikov, neodvisni od poteka in izida kazenskega postopka zaradi očitka spolne zlorabe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem dveh prič preuranjeno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Menilo je namreč, da ti dve priči (bivša zunanja računovodkinja tožene stranke in tožničina sodelavka, s katero sta sedeli v isti pisani) ne bi mogli izpovedati o obstoju poslovnega razloga. Četudi je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je reorganizacija delovnega procesa v pristojnosti delodajalca, je v primeru trditev, kot jih podaja tožnica, da je bila odpoved podana zgolj z namenom, da ravno tožnica ostane brez zaposlitve, ne pa z namenom zasledovanja boljše organizacije, stranki potrebno omogočiti dokazovanje njenih trditev o šikanozni odpovedi.
ZPIZ-2 člen 206, 206/5.. ZDSS-1 člen 68.. ZPP člen 154, 156, 157,158, 162.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - izplačilo odkupne vrednosti
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da gre v zadevi, ki se nanaša na pravico do enkratnega izplačila odkupne vrednosti enot premoženja za čisti premoženjski spor, in da zato posledično zaradi narave spora pri odločanju o stroških postopka ni mogoče uporabiti 68. člena ZDSS-1. Pomeni, da je pri odločanju o povračilu stroškov toženi stranki potrebno uporabljati določbe 154. do 162. člena ZPP.
Tožniki so tožbo umaknili, ko jih je tožena stranka obvestila, da bo vsem zavarovancem, ki so vložili tožbe, izplačala odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu. V okoliščinah konkretnega primera je podan dejanski stan iz 158. člena ZPP. Pomeni, da mora tožena stranka svoje stroške iz spora o glavni stvari, ki je bil zaradi umika tožb, potem ko je izpolnila obveznost do tožnikov sicer ustavljen, nositi sama.
V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določbah Odloka AVNOJ (tako kot tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče presojati pravilnosti aktov o podržavljanju), temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela oziroma štela, da je bilo premoženje že pred zaplembo s kazensko sodbo ex lege odvzeto na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Bistvo odpovednega razloga je v ugotovitvi premajhne prodaje v trgovinici, ki je v sklopu kavarne, kar stroškovno ne opravičuje več delovne potrebe po opravljanju dela na delovnem mestu prodajalec v tej trgovinici, v kavarni pa delajo tudi natakarice, ki lahko opravijo tudi prodajo v trgovinici. Navedeno predstavlja organizacijski in ekonomski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
KZ-1 člen 75, 75/3, 75/4. ZKP člen 502, 502c, 502c/1.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - bližnji sorodnik
Čeprav je po podatkih Upravne enote udeleženka postopka lastnica osebnega avtomobila, ki je predmet začasnega zavarovanja, je sodišče glede na izsledke prikritih ukrepov utemeljeno sklepalo, da gre le za formalno lastništvo in da sta dejanska lastnika osebnega avtomobila obdolženca. Prestreženi pogovori med obdolženko in udeleženko postopka pa tudi izkazujejo, da je slednja vedela, da sredstva, s katerimi je bil opravljen nakup vozila, izvirajo iz kaznivega dejanja. S tem pa je po presoji pritožbenega sodišča podana situacija, ki jo predvideva tretji oz. četrti odstavek 75. člena KZ-1.