ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-2, 118, 200.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - rok za vložitev tožbe - zagovor - sodna razveza
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 6. 11. 2015 vabila na zagovor in ga seznanila z razlogi nesposobnosti. Zato je izpodbijana odpoved nezakonita.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 261, 261/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izreku izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč izrecno zapisano, da se podaja iz razloga hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Odpoved je torej bila podana iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve razlogov iz odpovedi. Še toliko bolj pa to velja za sodišče.
pogodba o leasingu - odstop od pogodbe - posledice odstopa od pogodbe - vpliv začetka stečajnega postopka na terjatev stečajnega upnika iz obojestransko odplačne pogodbe - načela stečajnega postopka - pogodba o lizingu - stečaj lizingojemalca - upoštevanje vrednosti predmetov lizinga pri ugotavljanju višine v stečaju prijavljene terjatve
Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da začetek stečaja vpliva na razmerje med pogodbenima strankama. Tožeča stranka je kljub temu, da končni obračun v skladu z določbami pogodbe ni bil izdelan, svojo terjatev v celoti (brez upoštevanja vrednosti predmeta lizinga) prijavila v stečaj in sicer po stanju v trenutku začetka stečaja. V stečajnem postopku veljajo načelo enakega obravnavanja upnikov, zlasti pa načelo hitrosti postopka in načelo koncentracije postopka. Prav zaradi zadnjih dveh ni mogoče odlagati trenutka, ko bi prišlo do poračuna, v nedogled. Pravna razmerja stečajnega dolžnika po zaključku stečaja ne morejo ostati odprta in nerešena, kot bi se zgodilo, če bi sodišče tožeči stranki terjatev priznalo v celoti, do zaključka stečaja pa predmeti lizinga še ne bi bili prodani4. Poleg tega bi priznanje celotne terjatve pomenilo, da ima tožeča stranka v trenutku začetka stečaja tako terjatev iz naslova kršitve pogodbe (izračunano brez upoštevanja vrednosti predmetov lizinga) kot lastnino nad predmeti lizinga. Oboje skupaj pa presega škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi kršitve pogodbe o lizingu. V taki situaciji je zato potrebna intervencija sodišča, da ugotovi višino terjatve, ki ustreza nastali škodi.
Pri tem pa je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstva, da je predmete lizinga izbral lizingojemalec, da je bil glavni namen pogodbe o lizingu financiranje in da je pogodbo o lizingu kršil lizingojemalec. V nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava je, da mora lizingodajalec nositi vse rizike v zvezi z bodočo prodajo predmetov lizinga, ki jih je izbral lizingojemalec. Nad lizingojemalcem je bil začet stečaj, iz njegove sfere izvira položaj, ko je treba razmerje med pogodbenima strankama zaključiti, zato je materialnopravno napačno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je pri izračunu upoštevalo vrednost, ki jo bo lahko tožeča stranka dosegla, ker naj bi se ji ne mudilo s prodajo.
Tožena stranka je tako na temelju 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 5. odst. 17. člena ZOdv, saj je tožnica, zastopana po odločbi za brezplačno pravno pomoč, zakonito zavezana, da na račun prvostopenjskega sodišča povrne 264,17 EUR stroškov.
ZPIZ-2 člen 206, 206/5.. ZDSS-1 člen 68.. ZPP člen 154, 156, 157,158, 162.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - izplačilo odkupne vrednosti
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da gre v zadevi, ki se nanaša na pravico do enkratnega izplačila odkupne vrednosti enot premoženja za čisti premoženjski spor, in da zato posledično zaradi narave spora pri odločanju o stroških postopka ni mogoče uporabiti 68. člena ZDSS-1. Pomeni, da je pri odločanju o povračilu stroškov toženi stranki potrebno uporabljati določbe 154. do 162. člena ZPP.
Tožniki so tožbo umaknili, ko jih je tožena stranka obvestila, da bo vsem zavarovancem, ki so vložili tožbe, izplačala odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu. V okoliščinah konkretnega primera je podan dejanski stan iz 158. člena ZPP. Pomeni, da mora tožena stranka svoje stroške iz spora o glavni stvari, ki je bil zaradi umika tožb, potem ko je izpolnila obveznost do tožnikov sicer ustavljen, nositi sama.
lastninska pravica na nepremičnini - solastnina - ureditev razmerij med solastniki - delitev stvari v solastnini - upravičen interes
Pri presoji upravičenega interesa posameznega solastnika se med drugim upoštevajo tudi potrebe solastnikov, katere se nedvomno izražajo v dosedanjem načinu rabe stvari.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nasilje v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja
Obtoženčevo nasilje je trajalo vse od leta 2009 dalje, v izreku opisana ravnanja obtoženca pa so vsekakor takšna, da iz njih nedvomno izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Obtožencu se namreč očita izvajanje psihičnega in fizičnega nasilja in sicer psihičnega nasilja v obliki zmerjanja, žalitev, groženj s smrtjo zunajzakonski partnerici in njeni družini, fizično pa tako, da je zunajzakonsko partnerico držal za vrat, jo zgrabil za lase in brcnil v predel trebuha. Celotno ravnanje obtoženega, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je trajalo več let, nedvomno izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini, zato se ni moč strinjati z zagovornikom, da bi šlo v obravnavanem primeru lahko zgolj za razžalitev.
OZ člen 5, 5/1, 9, 9/1, 59, 59/1, 59/4, 112, 112/1, 419, 419/1, 423, 424.
spremenjene okoliščine - pogoji in njihov učinek - načelo vestnosti in poštenja - dolžnost izpolnitve obveznosti - pacta sunt servanda - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - odgovornost za obstoj terjatve - odgovornost za izterljivost terjatve - obvestitev dolžnika o cesiji
Stečaj nad tretjim dolžnikom B. d. o. o. niti ni spremenjena okoliščina. Prodajalec je namreč izrecno jamčil kupcu, da je bila prodana terjatev v trenutku podpisa pogodbe obstoječa (3. člen Pogodbe). Za izterljivost terjatve ni jamčil. To je povsem v skladu s 423. in 424. členom OZ. Tveganje za neizterljivost terjatve torej praviloma prevzema prevzemnik terjatve, le v primeru posebnega drugačnega dogovora njen odstopnik. Če bi lahko prevzemnik terjatve uveljavljal neizterljivost terjatve kot spremenjeno okoliščino (112. člen OZ), potem bi to nasprotovalo zakonski ureditvi prerazporeditve tveganja med odstopnikom in prevzemnikom terjatve.
Zakonska formulacija prvega odstavka 59. člena OZ je zato očitno zavajajoča, saj je takšna, kot da pogodba, ki vsebuje dogovorjeni pogoj, sploh ni sklenjena.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSK00007584
OZ-UPB1 člen 33.. ZGD-1 člen 263.
odškodninska odgovornost uprave po ZGD - izpolnitev predpogodbe - pošteno in vestno izpolnjevanje dolžnosti člana uprave
Poudarjena okoliščina, da so drugi, tretji in četrti toženec za odločitev o nakupu nepremičnine izvedeli, ko je bila predpogodba že sklenjena, je pravno relevantno dejstvo, saj predpogodba pravno zavezuje (33. člen Obligacijskega zakonika), kar je prav tako potrebno upoštevati pri ocenjevanju vestnosti in poštenega ravnanja članov uprave.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do tolmača - pravica do poštenega sojenja - uporaba jezika v postopku
V primeru, če sodišče v nasprotju z določbo 102. člena ZPP zavrne izrecno zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik ter v svojem jeziku spremljala postopek, stranka pa se zaradi tega pritoži in to uveljavlja kot pritožbeni razlog, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki ima za posledico razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.
ZZVZZ-UPB3 člen 31, 31/1, 31/7.. - člen 140, 140/1, 140/4.. ZDR-1 člen 13, 14, 14/1.. OZ člen 88, 88/1.
bolniški stalež - začasna zadržanost od dela - zajamčena plača - ničnost - minimalna plača
Zajamčena plača se je kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov uporabljala do 1. 1. 2013, to je do začetka veljavnosti ZPIZ-2. Po uveljavitvi ZPIZ-2 institut zajamčene plače ne obstaja več, zato neusklajenega dela besedila 7. odstavka 31. člena ZZVZZ ni mogoče pravilno uporabljati le ob njegovi jezikovni razlagi. Namesto instituta zajamčene plače je zato mogoče uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z veljavnim Zakonom o minimalni plači. Ob uporabi 2. in 3. odstavka 31. člena ZZVZZ glede na vzrok in trajanje začasne zadržanosti z dela, osnova za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti tako ne more biti manjša od minimalne plače.
ZPIZ-2 člen 68, 403.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.. - člen 1, 2.
invalidnina - telesna okvara - poklicna bolezen
Kdaj gre za poklicno bolezen je potrebno presojati po določbi 68. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister pristojen za zdravje. Definicijo poklicnih bolezni vsebuje tudi Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni v 2. členu in tudi pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni. Določen je tudi postopek ugotavljanja in dokazovanja. Pri tožnici ni podana poklicna bolezen. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.
Ob dejstvu, da je bila v predsodnem postopku zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine vložena 1. 4. 2015, je potrebno tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov, priznanje pravice, odmero in izplačevanje delne pokojnine že od 24. 6. 2011 dalje, z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi stroškovno, kot neutemeljen zavrniti.
ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7.. ZPIZ-2 člen 3, 25, 148, 148/1.. ZPIZ-2A člen 3, 6.
lastnost zavarovanca - brezposlena oseba
Tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2012 obvezno zavarovana na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, se je iz zavarovanja odjavila dne 18. 6. 2013, to je že po uveljavitvi ZPIZ-2A. Dne 27. 6. 2013 je pri tožencu vložila zgolj zahtevo za spremembo podlage zavarovanja, in sicer je uveljavljala priznanje statusa zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ni podatkov, da bi se ponovno prijavila v zavarovanje, tako, da ni več zavarovanka niti po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1. Sprememba zavarovanja tako, da bi imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, namesto po tretjem odstavku 34. člena zakona, že iz tega razloga ni mogoča, tudi če bi za to obstajala pravna podlaga, in če bi sledili načelu enakega obravnavanja vseh oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2012 brezposelne, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bile vključene v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Ob predpostavki, da tožnica izpolnjuje pogoje za zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in bi se jo posledično štelo med zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZPIZ-2 A. Namreč, če bi tožnica imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, bi morala izpolnjevati pogoje iz 6. člena ZPIZ-2. Tako je v zvezi z rokom 30 dni in ponovno prijavo v zavarovanje, to pa potrjuje tudi pritožba, odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Izrecno se je postavilo na stališče, da rok 30 dni velja le za zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - nadure
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v spornem obdobju tožnik za toženo stranko opravljal delo, ki sodi v okvir njene redne dejavnosti in kakršno je opravljal tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi. O svojem delu je moral toženi stranki poročati, obseg opravljenega dela pa je ob upoštevanju pravice do tedenskega počitka primerljivo delovni obveznosti za polni delovni čas. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da med strankama v spornem času niso obstajali elementi delovnega razmerja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem dveh prič preuranjeno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Menilo je namreč, da ti dve priči (bivša zunanja računovodkinja tožene stranke in tožničina sodelavka, s katero sta sedeli v isti pisani) ne bi mogli izpovedati o obstoju poslovnega razloga. Četudi je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je reorganizacija delovnega procesa v pristojnosti delodajalca, je v primeru trditev, kot jih podaja tožnica, da je bila odpoved podana zgolj z namenom, da ravno tožnica ostane brez zaposlitve, ne pa z namenom zasledovanja boljše organizacije, stranki potrebno omogočiti dokazovanje njenih trditev o šikanozni odpovedi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da naj bi tožena stranka v času tožničine odsotnosti po 21. 7. 2014 drugim delavcem, ki so delali na enakih delovnih mestih kot ona, spremenila pogodbe o zaposlitvi oziroma, ponudila nove in s tem načrtno dosegla, da je tožnica ostala edina zaposlena na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za izterjavo, kar je imelo za posledico odpoved njene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno preverjalo, ali je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo, ni pa odgovorilo na tožničine navedbe, da je bilo to storjeno z namenom, da se ravno tožnici odpove pogodba o zaposlitvi. Tožničina odsotnost ne more biti utemeljena okoliščina za različno obravnavo delavcev. Sodišče res ne preverja smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca, ki jih ta navaja kot razlog odpovedi, je pa v primeru delavčevih trditev o šikanozni odpovedi, kot jih podaja tudi tožnica, dolžno preveriti utemeljenost takšnih trditev, bistvo katerih je, da je tožena stranka z reorganizacijo načrtno ustvarila razmere za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine so določeni v 53. členu ZPIZ-2. Tožnica bi lahko pridobila pravico do vdovske pokojnine le v primeru, če bi v času smrti svojega moža dopolnila predpisano starost (v prehodnem obdobju 53 let in 6 mesecev oziroma vsaj nastopila t.i. čakalno dobo 48 let in 6 mesecev). Glede na to, da je bila tožnica stara 42 let in 9 mesecev, pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina
Tožena stranka je z namenom racionalizacije in stroškovne optimizacije dela sprejela sklep o številu izvajalcev na posameznih delovnih mestih in zmanjšala število izvajalcev na delovnem mestu voznik I s 44 na 43 delavcev. Delodajalec ima pravico, da organizira delovni proces na način znižanja stroškov dela, tako da lahko dosega optimalne finančne rezultate in racionalizira poslovanje in izboljša organizacijo dela. Tožena stranka je sprejela odločitev o zmanjšanju števila delavcev tudi za druga delovna mesta. Glede na slabše finančno poslovanje tožene stranke je torej obstajal utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku in ni šlo za fiktivnost razlogov.
ZDCOPMD člen 3.. ZEPDSV člen 7, 18, 19.. ZDR-1 člen 126, 126/2.
nadurno delo - mobilni delavci - evidenca o izrabi delovnega časa - evidenca opravljenih ur dela - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena o tem, koliko nadur je dejansko opravil. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. S tem je podal ustrezen dokazni predlog za svojo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov Zakona o delovnih razmerjih o plačilu za delo, na podlagi teh določb pa bi moralo ugotoviti, da je dokazno breme o tem, da je tožena stranka tožniku plačala iz naslova delovnega razmerja vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Tožena stranka bi morala hraniti in sodišču predložiti evidenco izrabe delovnega časa in stroškov dela, ali v spis vložiti druge ustrezne dokaze, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah, a tega ni storila. Sodna praksa je v primerljivih zadevah že zavzela stališče, da gre nepregleden oziroma nepopoln sistem vodenja evidence delovnega časa voznika v breme delodajalca.