Pritožba ob tem smiselno izpostavlja nestrinjanje s stališči sodbe SEU C-287/22, glede katerih je predhodno že bilo pojasnjeno, da so jih nacionalna sodišča držav članic EU dolžna upoštevati. S tem pa je pravzaprav odgovorjeno tudi na pritožbene očitke glede tega, da (1) polno varstvo v primeru spremembe tožbe oziroma vložitve nove tožbe ni ogroženo, (2) sprememba tožbe oziroma vložitev tožbe za tožnika nista škodljivi in (3) uveljavljanje pravic, ki gredo stranki po ZPP, ne more biti nenadomestljiva škoda. Iz odločbe SEU C-287/22 namreč jasno izhaja, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13/EGS le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi predstavlja breme tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že zgolj to ob evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.
Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 26. člena Ustave ni šlo za ugotavljanje pravilne vsebine spornih predpisov niti za presojo skladnosti Uredbe z ZVO-1 in Ustavo, pač pa za presojo o tem, ali so izpolnjene obvezne predpostavke za toženkino odškodninsko odgovornost (tj. odškodninsko odgovornost države), in sicer, ali je tožena stranka s sprejetjem in svojim tolmačenjem Uredbe ter z vzpostavitvijo sistema ravnanja z odpadno embalažo, kot je veljal v relevantnem obdobju, ravnala protipravno v smislu 26. člena Ustave, tj. ali je hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde.
Uveljavitev spornega sistema ravnanja z odpadno embalažo ne dosega standarda najhujših kršitev ustavnih določb oziroma temeljnih civilizacijskih standardov na škodo tožeče stranke kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Ker je teža odpadne embalaže, ki nastane po uporabi embalaže, ki so jo dali na trg zavezanci, s katerimi ima posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo sklenjeno pogodbo, večja od teže embalaže, ki so jo ti zavezanci dali na trg, in ker sistem ravnanja z odpadno embalažo v vtoževanem obdobju ni omogočal ugotavljanja natančnih količin odpadne embalaže za proizvajalce, ki imajo s posamezno družbo za ravnanje z odpadno embalažo sklenjeno pogodbo, državi ni mogoče očitati, da je ravnala nerazumno, samovoljno ali arbitrarno, ko je v Uredbi določila obveznost družb za ravnanje z odpadno embalažo, da morajo prevzeti vso odpadno embalažo. Država tudi ni omejevala višine embalažnine in jo je družba za ravnanje z odpadno embalažo prosto določala, poleg tega so del stroškov ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, krili končni uporabniki. Zato državi ni mogoče očitati, da je z določitvijo te obveznosti, kljub izključitvi malih proizvajalcev iz sistema, huje kršila ustavne pravice oziroma temeljne civilizacijske standarde na škodo družbe za ravnanje z odpadno embalažo.
Sodišče prve stopnje s sodbo ni nehote opustilo odločitve o stroškovnem delu zahtevka, zato izpodbijanega sklepa o stroških ni mogoče šteti za dopolnilni sklep, za izdajo katerega je potrebna zahteva stranke.
Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj to stori v določenem roku; če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP). Na podlagi teh določb je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 28. 1. 2026 tožnico utemeljeno pozvalo k vložitvi še enega izvoda listin, ki jih je le v enem izvodu predložila k dopolnitvi tožbe. Ker tožnica v danem roku tega ni storila, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ta listinska dokazila utemeljeno štelo za umaknjena.
Sodišče prve stopnje je primarno presojalo, ali je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi kršitev procesne narave, nato pa je ugotavljalo še utemeljenost očitkov, kot izhajajo iz izpodbijane izredne odpovedi. Glede na to, da je odpoved nezakonita že zaradi kršitev procesne narave, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo utemeljenost dejanskih razlogov, pri čemer pa je sicer pravilno ugotovilo, da so toženčevi očitki neutemeljeni.
Sodišče prve stopnje je za priglašene in priznane stroške pravilno priznalo stroške za posamezna opravila skladno s postavkami, ki so v tar. št. 16 OT določene za spore s področja socialne varnosti. Čeprav se v konkretnem primeru tožbeni zahtevek in spor nanašata tudi na povračilo stroškov zdravljenja v tujini, ne gre za premoženjski spor, temveč za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Stroški zdravljenja v tujini in njihova višina so bistvo te pravice in neločljivo povezani s samo (formalno) pravico do zdravljenja v tujini. Prav slednje pa je odločilno za presojo vprašanja, ali gre za spor iz socialnega zavarovanja. Potrebno je upoštevati, da je višina oziroma obseg pravice povezan s temeljem, ki kot celota predstavljata dejansko podlago spora.
Ker gre v obravnavani zadevi za tožbeni zahtevek, ki se nanaša na denarni znesek, je sodišče v skladu z določbo 39. člena ZPP upoštevalo kot vrednost spornega predmeta znesek glavnega zahtevka, ki ga je tožnica navedla v tožbi.
Po presoji sodišča druge stopnje trditve oziroma navedbe iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne morejo predstavljati podlage za subjektivno oceno zatrjevane nepremoženjske škode. Presojo subjektivne ocene škode lahko sodišče opravi, če izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki edina lahko izpove o svojem subjektivnem doživljanju nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje.
Obstoj oz. določitev etažne lastnine na stavbi ni vprašanje, od katerega bi bilo odvisno določanje pripadajočega zemljišča k tej stavbi.
Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo.
Drži izhodišče, ki ga poudarja pritožba, da je breme dokazovanja darila praviloma na tistemu, ki trdi, da je bilo darilo dano. V določenih okoliščinah (npr. v primeru predložitve listinskih dokazov, ki izkazujejo dano darilo) pa se dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel oz. še posebej v primeru, ko trdi, da denar, ki ga je prejel, ni darilo. Ravno za tak primer gre.