Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.
Sodišče prve stopnje je odločitev o prekinitvi postopka ustrezno utemeljilo s sklicevanjem na smotrnost in ekonomičnost. Če bo namreč ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne bodo več izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, brez prekinitve postopka pa bi stranki morali v vmesnem času vložiti pritožbo zoper zamudno sodbo, če se z odločitvijo ne strinjata, kar bi povzročilo dodatne stroške postopka.
Določba 40. člena ZNP-1 takšne procesne situacije, ko se nepravdni postopek zaključi brez vsebinske odločitve, ne ureja. Zato je treba o stroških nepravdnega postopka odločiti ob smiselni uporabi prvega odstavka 158. člena ZPP
Pritožnik utemeljeno opozarja, da odvetniku, če se zastopa sam, ne pripada nagrada po OT. Odvetnik kot stranka ne more zaračunati stroškov zastopanja samega sebe.
Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da opisana nasprotja in izostanek vsakršnih razlogov o nasprotujočih stališčih in argumentih strank glede smotrnosti prekinitve vzbujajo dvom, ali se je sodišče prve stopnje sploh seznanilo z razlogi, s katerimi je toženka utemeljevala predlog za prekinitev postopka, in z razlogi, s katerimi je tožnica temu predlogu nasprotovala.
Po sodni praksi je za pravilnost vročanja ključno vprašanje, kje stranka (naslovnik pisanja) dejansko prebiva, in ne zgolj, kje ima formalno prijavljeno stalno/začasno prebivališče. Ker zakon vročanje fizičnim osebam jasno navezuje na njihovo stanovanje, je tega treba razumeti v dejanskem smislu (kot dejanski kraj bivanja) in ga ne gre enačiti s pojmom prebivališča. Povedano pa nujno pomeni, da mora biti stranki, ki se ji je pisanje vročalo po fikciji, omogočeno dokazati, da na (tem) naslovu, dejansko ne prebiva ali v tistem času ni prebivala oziroma je stanovanje opustila. To poudarjeno velja v primeru izdaje zamudne sodbe, ki temelji na absolutni domnevi, da toženka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnic.
Onemogočanje stikov je res lahko razlog, da se tistemu, ki jih onemogoča, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ), vendar sodišče prve stopnje ni prepoznalo takšne ogroženosti A. A., da bi o tem odločalo z začasno odredbo (prim. 161. člen DZ).
Sodno pisanje je bilo pooblaščenki predlagateljice vročeno šele naknadno. Kljub prvotno napačni vročitvi se je pooblaščenka (oz. predlagateljica) pravočasno seznanila s sodnim pisanjem. Predlagateljica zato ni uspela izkazati, da bi ji bila v postopku na prvi stopnji odvzeta možnost obravnavanja.
Tožnikov podpis na predloženi pritožbi ni fizično izpisan, temveč je skeniran in na pritožbo le natisnjen. Tak podpis po prej citirani zakonski določbi in tudi po obširni in usklajeni sodni praksi, ki ne dopušča fotokopiranega ali skeniranega podpisa, ne izpolnjuje zahteve po izvirnosti podpisa. Pritožba je posledično nepodpisana in nepopolna, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti.
Izpodbijani sklep je bil osebno vročen pooblaščenki toženke 13. 3. 2026. Rok 15 dni za pritožbo se je iztekel v soboto 28. 3. 2026, tako da bi bila skladno s četrtim odstavkom 111. člena ZPP pritožba pravočasna, če bi bila vložena v ponedeljek 30. 3. 2026. Pritožba, poslana priporočeno po pošti 31. 3. 2026, je tako prepozna, zato jo je bilo treba zavreči (1. točka 365. člena ZPP).
Sodnik, ki je na seji senata dne 11. 11. 2025 sodeloval pri izdaji izpodbijane sodbe, ni sodeloval niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 11. 2023, niti na drugem naroku, ki je bil opravljen 1. 10. 2024. Razen tega na obeh opravljenih narokih nista sodelovala sodnika porotnika, ki sta dne 11. 11. 2025 sodelovala pri izdaji izpodbijane sodbe, izdane po opravljeni seji senata. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik in tudi sodnika porotnika, ki nista sodelovala na glavni obravnavi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Odločitev o tem, ali bo upoštevalo prepozno pritožbo, je v postopkih za varstvo koristi otroka pridržana sodišču druge stopnje. Sodišče prve stopnje mora prepozno pritožbo posredovati višjemu sodišču in to je tisto, ki presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje ali pa se pritožba kot prepozna zavrže.
Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka.
Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ).
Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nadzorom vključi strokovna podpora v obliki psihoterapevta, kot je predlagano v uradnem zaznamku psihologinje CSD C. C. z dne 30. 9. 2025 (l. št. 568). Sodišče druge stopnje meni, da ta pritožbeni očitek sicer ni zanemarljiv in je lahko pravno upošteven, saj ga je podala psihologinja CSD, ki ima posebna strokovna znanja in ki je opažala, da so se pri stikih pod nadzorom pojavljale težave, da je mladoletni B. B. zavračal stike, ni želel sodelovati v razgovoru in jih tudi samovoljno predčasno zapustil.
V pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2025 je tožeča stranka toženo stranko naslovila "A.", kar je po prepričanju pritožbenega sodišča določno označeno podružnica in kateri je potrebno priznati pravdno sposobnost. Ob tem pa je še pojasniti sodišču prve stopnje, da gre za potrošniški spor in da je tukaj potrebno opraviti tudi materialno procesno vodstvo zaradi varovanja potrošnika.