CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00086674
SPZ člen 18. ZDen člen 88. ZPP člen 328, 328/5. ZZK-1 člen 3, 3/1, 3/1-4, 12, 12/1, 31, 243.
tožba na ugotovitev ničnosti - razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet vrnitve v denacionalizacijskih postopkih - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (načelo dispozitivnosti). Pravilo o vezanosti na zahtevek pomeni, da sodišče tožniku ne more prisoditi kaj več niti kaj drugega kot je s tožbo zahteval.
OZ-UPB1 člen 179. KZ-1 člen 257, 257/1. ZKP člen 60. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 337, 337/1.
denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - dokazni sklep - predpostavke odškodninske odgovornosti - protipravnost - škoda - objektivna žaljivost - pritožbena novota
K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da mora sodišče pri presoji odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti oziroma osebnostnih pravic, upoštevati "vse okoliščine primera", med njimi pa tudi objektivno stran, torej ali je tisto, kar je o kom zapisano in/ali izrečeno, tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzroči duševne bolečine, zaradi katerih oškodovancu pripada odškodnina. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, še namreč ne pomeni (pravno priznanega) posega v čast in dobro ime. Ali povedano drugače, odškodninska odgovornost toženca je podana, če so njegove trditve po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnika kot oškodovanca. Temu pa v danem primeru tudi po presoji sodišča druge stopnje ni tako.
DZ člen 157, 157/2, 161, 162, 162/1, 165, 172. ZPP člen 347. ZIZ člen 53. ZNP-1 člen 101.
začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - družinska sistemska psihoterapija - izrek denarne kazni - prisilno zdravljenje - pravica do izjave - ogroženost otroka - restriktiven pristop
Vendar je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da velja pri izdaji začasnih odredb v družinskih sporih restriktiven pristop, kar pomeni, da se začasne odredbe izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari; izdaja začasne odredbe je tako omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ni mogoče razbrati nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je zdravje mld. A. A. tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari (na podlagi 172. člena DZ) in je treba o tem takoj odločiti z začasno odredbo. Zgolj okoliščina, da strokovni delavec CSD in šolska psihologinja, ki mld. A. A. že obravnava, menita, da bi bilo zanj dobro (koristno), da se vključi v psihoterapevtsko obravnavo (kot izhaja iz 23. točke obrazložitve sklepa o začasni odredbi), ne zadošča.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na podlagi 172. člena DZ mogoče odrediti prisilno zdravljenje zgolj v izjemnih primerih, in sicer takrat, ko je ogroženo otrokovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne eno ne drugo ne izhaja. Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je mladoletni A. A. v stiski, ker je deležen psihičnega in fizičnega nasilja s strani materinega novega partnerja, za odreditev prisilnega zdravljenja ne zadošča, zlasti z ozirom na to, da je že deležen obravnave s strani šolske psihologinje in da je že bil umaknjen iz okolja, v katerem je bil podvržen nasilju materinega novega partnerja.
Sodišče druge stopnje o predlogu za izrek denarne kazni ni moglo odločiti samo (347. člen ZPP), ker se o navedenem predlogu odloči s sklepom o izvršbi, zoper sklep o izvršbi pa je dopusten ugovor (53. člen ZIZ), o katerem odloča sodišče prve stopnje (na ta način se v primeru izdaje sklepa o izvršbi zagotavlja tako pravica do izjave v postopku kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva, le-teh pa v primeru reformatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ni mogoče zagotoviti). Če bi pritožbeno sodišče o predlagateljevem predlogu odločilo sámo, bi nasprotni udeleženki vzelo pravico do ugovora zoper sklep o izvršbi.
odločba o stroških postopka - naknadna odločitev o stroških postopka - zavrženje zahteve - pravočasnost zahteve na povrnitev stroškov - začetek teka roka
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje zmotno, ko gre za spremembo odločitve o stroških na drugi stopnji. Tukajšnje sodišče je namreč s sklepom I Cp 27/2025 z dne 29. 1. 2025 ugodilo pritožbi toženke in spremenilo sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 9. 2024 v točki II. izreka na način, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške. V obravnavani zadevi je tako 15 dnevni rok za podajo zahteve za povrnitev stroškov postopka pričel teči z dnem izdaje sklepa pritožbenega sodišča in je toženkin predlog za povrnitev stroškov z dne 13. 2. 2025 pravočasen. V kolikor bi namreč obveljalo stališče sodišča prve stopnje, bi institut pritožbe bil izvotljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00086718
ZPP člen 214, 214/2, 458, 458/1. OZ člen 5, 15, 30, 51, 51/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - naročniška pogodba - ustno sklenjena pogodba - naročilnica - pisna naročilnica - nesporno dejstvo - načelo konsenzualnosti - molk naslovnika - načelo vestnosti in poštenja - pisna potrditev ustno sklenjene pogodbe
Pravdni stranki sta gospodarska subjekta, ki sta pred sestavo pisne naročilnice že dosegla soglasje za sklenitev naročniške pogodbe. Načelo vestnosti in poštenja je od toženke, ki je ustno sklenila pogodbo s tožnico, terjalo, da bi po prejemu naročilnice, v kolikor je bila v njej dodana kakšna sestavina, s katero se ni strinjala, to sporočila tožnici. Ker toženka vsebini naročilnice ni ugovarjala, se šteje, da je bila pogodba sklenjena pod pogoji iz naročilnice.
prekinitev postopka - nadaljevanje postopka - začetek stečajnega postopka - stečajni postopek nad pravno osebo - osebni stečaj - poslovna sposobnost
Položaj fizične osebe v stečajnem postopku se po določilih ZFPPIPP razlikuje od položaja pravne osebe med drugim v tem, da pravna oseba z začetkom stečajnega postopka izgubi poslovno sposobnost, fizični osebi pa se ta le omeji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00087597
OZ člen 10, 131, 131/1, 180. ZOR člen 201. URS člen 26. ZPP člen 302, 302/3.
nakup nepremičnine na javni dražbi - skupno funkcionalno zemljišče - prodaja funkcionalnega zemljišča - pravni promet s funkcionalnim zemljiščem - ničnost prodajne pogodbe - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - posredni oškodovanec - občina kot tožena stranka - krivdna odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - neobstoj vzročne zveze - teorija adekvatne vzročnosti - predvidljivost škode - lastna škoda - pravno priznana oblika škode - samostojna škoda družbenika - ločenost premoženja družbe in družbenika - terjatev družbenika do družbe iz kreditne pogodbe - ponovno zaslišanje strank in prič
Toženkino s strani tožnika zatrjevano protipravno ravnanje ni bil adekvaten vzrok za nastanek škode, ki jo uveljavlja tožnik - toženka namreč ni posegla v pravice tožnika ali mu prekršila pravo, ki mu je varovalo kakšen zavarovan interes. Tako kot predvidljive škode ob poškodovanju fizične osebe ni mogoče šteti škode, ki je nastala pravni osebi, tudi ob morebitnem oškodovanju pravne osebe ni mogoče kot predvidljive škode šteti škode, ki je nastala fizični osebi. V postopku tudi ni bilo izkazano, da bi toženka vedela, da s svojim ravnanjem oziroma opustitvami posega v pravno zavarovane interese tožnika, ali da bi jo tožnik pred sklenitvijo pogodbe o tem seznanil in še manj, da bi pogodbenici z namenom oškodovanja tožnika sklenili nično pogodbo. V obravnavani zadevi ima škoda, ki jo zatrjuje tožnik, morda lahko svoj temelj v razmerju med tožnikom in družbo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ni nobene podlage, da bi toženka morala predvideti vse okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje škodo - obveznost toženke povrniti škodo velja v razmerju do družbe, ki ji je nastala iz naslova ničnosti pogodbe in ki so posledica poslovne odločitve družbe, ni pa toženka mogla predvideti škode, ki bi nastala njenim družbenikom, zakonitim zastopnikom, zaposlenim ali drugim fizičnim osebam (tožniku), ki so poslovno sodelovali z družbo.
ZBPP člen 46, 46/3. ZPP člen 328, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 343a, 351, 351/2, 358, 358-5, 359.
plačilo uporabnine - brezplačna pravna pomoč - odločanje o brezplačni pravni pomoči - odmera stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči - stroški izplačani iz proračuna sodišča - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči - nadomestni sklep - kršitev načela prepovedi reformatio in peus
Sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni upoštevalo stroškov, ki so bili plačani iz proračuna za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 629,02 EUR, kar je sodišče prve stopnje želelo popraviti z izdajo delnega nadomestnega sklepa in kar je središčna ost pritožbenega izpodbijanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da so bili ti stroški izvedencu priznani in plačani ter da so bili založeni iz proračunskih sredstev. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da (tudi) v tem delu ni bilo zakonske podlage za izdajo delnega nadomestnega sklepa iz 343.a člena ZPP, zmotne pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu sprejelo na podlagi pritožbe toženca in da je s tem kršilo prepoved reformationis in peius iz 359. člena ZPP ter da sodišče prve stopnje s sklepom ne bi smelo naložiti tožencu, da plača v proračun tudi te stroške. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi 46. člena ZBPP odločilo o teh stroških po uradni dolžnosti. Na podlagi te zakonske določbe je sodišče, ki vodi postopek, dolžno po uradni dolžnosti upoštevati vse stroške, ki so bili izplačani iz proračuna iz naslova brezplačne pravne pomoči in ni vezano na zahteve oziroma priglašene stroške stranke. Pri tem se odločba, s katero sodišče odloči o stroških, šteje za izvršilni naslov, ki pripada RS. Sodišče prve stopnje je dolžno odločiti o vseh stroških, ki so bili plačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči tudi iz razloga, ker priznane stroške državno odvetništvo lahko izpodbija v upravnem postopku. Nosilec terjatve je namreč Republika Slovenija, ki v postopku ni sodelovala in ni prejela odločbe, s katero bi bilo odločeno o povrnitvi stroškov izvedenca, ki so bili med pravdo plačani iz proračuna RS. Tudi časovni okvir izdaje sodbe in izpodbijanega sklepa je znotraj roka terjatve, ki jo ima Republika Slovenija zoper toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00085847
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. DZ člen 67, 83, 83/1. OZ člen 86, 94, 255. ZIZ člen 272, 272/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - skupno premoženje - sporazum o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja - izigravanje upnikov - skrivanje premoženja pred upniki - ničnost sporazuma - izbrisna tožba - paulijanska tožba (actio pauliana) - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - solidarna obveznost zakoncev - aktivna legitimacija - zaznamba spora - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost sklepa - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - zakonska domneva o enakosti deležev na skupnem premoženju
Toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajata, da se zavedata ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS, da lahko upnik v situaciji, ko je posel sklenjen z izključnim namenom izigravanja, vloži ničnostno tožbo, vendar se s takšnim stališčem ne strinjata. Izpostavljata, da ima tožnica v tem postopku na razpolago zgolj izpodbojno, paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo sodno prakso na tem področju, kjer je med drugim obrazloženo, da je ključna razlika v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oz. kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primerna ničnostna sankcija. Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe (ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena) in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli).
V primeru, da bo dopuščen ničnostni zahtevek, ima tožnica na razpolago tudi izbrisno tožbo, saj bi bilo v nasprotnem sodno varstvo iz ničnostne tožbe povsem izničeno in izvotljeno.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica v postopku zavarovanja možnost dokazovati verjetnost obstoja terjatve tudi po zahtevku iz 83. člena DZ. Pritrditi ji namreč gre, da do pridobitve pravnomočne sodbe, na podlagi katere bi lahko po prvem odstavku 83. člena DZ zahtevala določitev deleža dolžnika, to je drugega toženca, na skupnem premoženju, lahko mine daljše časovno obdobje, v katerem bi prva toženka lahko s premoženjem, na katerem ima izključno lastninsko pravico (čeprav tožnica trdi, da gre za skupno premoženje), razpolagala in ga odtujila ter tožnica brez zavarovanja na to premoženje ne bi mogla poseči.
Glede razmerja med začasno odredbo in zaznambo spora je po oceni pritožbenega sodišča starejša sodna praksa, da zaznamba spora v celoti izključuje pravico do začasne odredbe, presežena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00086331
KZ-1 člen 122. OZ člen 179, 299. ZPP člen 14, 52, 224, 224/4, 277, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-14, 339/2-15.
kontumacijski postopek - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - zamudna sodba v odškodninskem sporu - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za lahko telesno poškodbo - izbirna krajevna pristojnost - vročanje tožbe - pravilnost vročitve - vročilnica kot dokaz - izpodbijanje vročilnice
Sodišče v t. i. kontumacijskem postopku izdaje zamudne sodbe resničnosti trditev o dejstvih ne preverja z dokazi, četudi so ti priloženi tožbi. Dolžno je le preveriti, ali niso morda dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Toženec, gledano vsebinsko, v pritožbi utemeljuje, zakaj iz predloženih dokazov ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev - čeprav skuša temu nadeti videz nasprotja. Če namreč v listinah nečesa ni, ne gre za nasprotje, kvečjemu bi lahko šlo za nedokazanost tistega, česar v njih ni.
Smisel obstoja povratnice je omogočiti sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je stranki zagotovilo človekovo pravico do informacije. Četrti odstavek 224. člena ZPP dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini (povratnici) dejstva ugotovljena neresnično ali da je bila ta nepravilno sestavljena. Toda njene dokazne moči z golim nasprotovanjem (njeni vsebini oziroma sestavi) ni mogoče izpodbiti.
Prvostopno sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ugotovilo, da zahtevek tožeče stranke iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen.
OZ člen 427, 427/1, 427/3, 427/5, 434. ZPP člen 199, 199/1, 214, 214/2.
najem nepremičnine - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe - odplačevanje posojila za nepremičnino - prevzem dolga - pogodba o prevzemu dolga - privolitev upnika k pogodbi o prevzemu dolga - konkludentna privolitev v prevzem dolga - pogodba o prevzemu izpolnitve - intervencijski interes - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe
Domneva konkludentne privolitve upnika v prevzem dolga lahko učinkuje le, če je bil upnik pred sprejemom izpolnitve obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. Če prevzemnik, za katerega upnik ne ve, da je sklenil pogodbo o prevzemu dolga, ponudi izpolnitev in jo upnik sprejme, domneva ne more učinkovati, ker takšno izpolnitev upnik sprejme kot izpolnitev tretjega.
Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost).
odškodninska odgovornost - metodološki napotek - vmesna sodba - odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - soprispevek tožnika - deljena odgovornost
Glede na trditve tožnika je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz materialnopravne določbe 186. člena OZ o splošni odgovornosti več oseb za isto škodo, ki določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno.
Toženci tudi zgolj z vztrajanjem o nedokazanosti vzročne zveze ne morejo omajati izčrpne in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je vzročna povezanost med protipravnim ravnanjem in tožnikovo škodo podana. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je protipravno ravnanje (postavitev vrvice) moč pripisati tožencem, ki so skupno delovali in da je zaradi tega njihovega ravnanja tožnik utrpel škodo.
vročanje tožbe v odgovor - podpis vročilnice - oseba, pooblaščena za sprejem - vročitev zakonitemu zastopniku - vročilnica kot javna listina - dokazna moč javne listine - trditveno in dokazno breme - domneva o resničnosti vsebine javne listine - podpis naslovnika - podpis pooblaščenca - ustaljen način vročanja - domneva priznanja dejstev
Domneva resničnosti podatkov, navedenih v vročilnici kot javni listini, se nanaša tudi na dejstvo, da je vročilnico podpisal naslovnik oziroma za sprejem pošiljk pri naslovniku pooblaščena oseba.
Trditveno in dokazno breme za pritožbeno zatrjevano dejstvo, da vročilnic ni podpisala pooblaščena oseba, je bilo na toženki, ki pa bremena ni zmogla. Pavšalna pritožbena navedba, da vročilnice ni podpisala od toženke pooblaščena oseba, saj bi toženka ob prejemu dopolnitve tožbe nanjo gotovo odgovorila, za izpodbitje dokazne moči vročilnice kot javne listine ne zadošča.
Toženka niti v izjavi ni navedla konkretnih dejstev, s katerimi bi izpodbijala resničnost dejstva, da ji je bilo pisanje vročeno. Z ničemer ni pojasnila, zakaj kljub priznanju siceršnjega ustaljenega načina vročanja pošte po njenem direktorju A. A. kot zakonitemu zastopniku družbe trdi, da slednji sporne vročilnice ni podpisal, za svoje pavšalne trditve pa ni ponudila niti dokazov.
Dolžnica v pritožbi v zvezi z vročitvijo sklepa o izvršbi niti ne zatrjuje, da obvestila o pismu ne bi prejela, ampak navaja le, da je bil ta vložen v hišni nabiralnik 29. 1. 2025. S temi pritožbenimi navedbami pa domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni uspela izpodbiti. Zato je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor pravilno zavrglo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
Temeljni kriterij za preizkus (ne)določnosti tožbenega zahtevka je, ali je odločba, v katero je sodišče vneslo postavljeni tožbeni zahtevek, izvršljiva. Opredelitev zahtevka mora biti takšna, da v kasnejši izvršbi ni prav nobenega dvoma o tem, kakšna obveznost je toženi stranki naložena. Zaradi načela formalne legalitete, ki velja v izvršilnem postopku, mora biti zahtevek za to, da je izvršljiv, oblikovan tako, da v primeru, če mu pravdno sodišče ugodi, od izvršilnega sodišča ne zahteva nikakršnega dodatnega sklepanja o tem, kakšno obveznost dolguje toženka stranka, ali celo ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo.
Dolžnik je bil na pravico iz 210. člena ZIZ opozorjen v 11. odstavku pravnega pouka sklepa I 130/2024 z dne 29. 3. 2024 (s katerim se je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi VL 23507/2020 z dne 27.3. 2020, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 9.6. 2020, nadaljevala na dolžnikove nepremičnine, in ki je bila pristopljena k vodilni izvršbi I 531/2019 s sklepom z dne 3.5.2024), pa predloga po 210. členu ZIZ kljub temu ni podal. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da dolžnik sploh ni bil opozorjen na pravico po 210. členu ZIZ.
Toženka pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper zamudno sodbo utemeljuje z zmotnim vročanjem tožbe v odgovor in posledično izdajo zamudne sodbe, razlogom za odločitev v izpodbijanem sklepu pa sploh ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus te odločitve in ugotovilo, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.
Toženka je pritožbo vložila 12. 3. 2025, kar je prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim in drugim odstavkom 343. člena ZPP v povezavi s šestim odstavkom 41. člena ZDSS-1 pravilno zavrglo kot prepozno.