Sodišče Evropske Unije je s sklepom C-368/25 odgovorilo na predhodno vprašanje, ki mu ga je zastavilo Vrhovno sodišče RS z odločbo II Ips 14/2025. S tem je odpadel razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek. Postopek bo zato moralo nadaljevati že na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP.
Medtem ko ima začasni zastopnik polna pooblastila za zastopanje pravic in koristi strank v postopku, je naloga začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj omejena na sprejemanje sodnih pisanj za stranko. Pravilno je zato implicite zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da je z uvrstitvijo na seznam začasnih zastopnikov po 82. členu ZPP pritožnik izrazil tudi soglasje za imenovanje začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj.
Odločitve o priznanju nagrade za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni opredelilo, v okviru katerega izmed navedenih statusov je izvedenka opravila izvedensko delo oziroma ni navedlo, za katero vrsto dohodka gre. Od teh ugotovitev je tudi odvisno ali je izvedenka upravičena do plačila prispevkov ali ne.
Medsebojni denarni terjatvi prenehata zaradi pobota z dnem, ko zapade v plačilo tista denarna terjatev, ki je zapadla pozneje (prim. drugi odstavek 312. člena OZ). V obravnavanem primeru so se pogoji za pobot terjatev stekli na dan 13. 9. 2023, ko je zapadla v plačilo judikatna terjatev toženke.
Materialnopravno napačna je odločitev o stroških postopka, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je tožnik uspel s 61,66 % terjatve, toženka pa s 38,34 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika v celotni vtoževani višini, kar pomeni, da njegov uspeh za potrebe odločitve o stroških postopka znaša 100 %. Pobot z judikatno terjatvijo toženke pomeni namreč zgolj način prenehanja terjatve, ki jo ima toženka do tožnika iz naslova druge, pravnomočno že končane zadeve, ter ne more spremeniti stroškovnega uspeha tožnika v obravnavanem sporu. Takšno je tudi stališče sodne prakse, po kateri se uspeh tožeče stranke ne sme zmanjšati zaradi pobotanja terjatve tožene stranke, ki je tožeči stranki že naložena v plačilo s pravnomočno sodbo.
Sodišče prve stopnje ni spremenilo višine že priznanih stroškov. Popravilo je zgolj pisno napako, da je toženka del stroškov dolžna nakazati tožniku, del stroškov (za čas, ko je bila tožniku priznana Bpp) pa na račun sodišča, ki je Bpp odobrilo. To pomeni, da je sodišče izrek ustrezno popravilo, ne da bi s tem poseglo v končno odločitev.
Sodišče prve stopnje je za priglašene in priznane stroške pravilno priznalo stroške za posamezna opravila skladno s postavkami, ki so v tar. št. 16 OT določene za spore s področja socialne varnosti. Čeprav se v konkretnem primeru tožbeni zahtevek in spor nanašata tudi na povračilo stroškov zdravljenja v tujini, ne gre za premoženjski spor, temveč za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Stroški zdravljenja v tujini in njihova višina so bistvo te pravice in neločljivo povezani s samo (formalno) pravico do zdravljenja v tujini. Prav slednje pa je odločilno za presojo vprašanja, ali gre za spor iz socialnega zavarovanja. Potrebno je upoštevati, da je višina oziroma obseg pravice povezan s temeljem, ki kot celota predstavljata dejansko podlago spora.
Sodišče prve stopnje je primarno presojalo, ali je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi kršitev procesne narave, nato pa je ugotavljalo še utemeljenost očitkov, kot izhajajo iz izpodbijane izredne odpovedi. Glede na to, da je odpoved nezakonita že zaradi kršitev procesne narave, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo utemeljenost dejanskih razlogov, pri čemer pa je sicer pravilno ugotovilo, da so toženčevi očitki neutemeljeni.
Po presoji sodišča druge stopnje trditve oziroma navedbe iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne morejo predstavljati podlage za subjektivno oceno zatrjevane nepremoženjske škode. Presojo subjektivne ocene škode lahko sodišče opravi, če izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki edina lahko izpove o svojem subjektivnem doživljanju nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje.
Ker gre v obravnavani zadevi za tožbeni zahtevek, ki se nanaša na denarni znesek, je sodišče v skladu z določbo 39. člena ZPP upoštevalo kot vrednost spornega predmeta znesek glavnega zahtevka, ki ga je tožnica navedla v tožbi.
Obstoj oz. določitev etažne lastnine na stavbi ni vprašanje, od katerega bi bilo odvisno določanje pripadajočega zemljišča k tej stavbi.
Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo.
Drži izhodišče, ki ga poudarja pritožba, da je breme dokazovanja darila praviloma na tistemu, ki trdi, da je bilo darilo dano. V določenih okoliščinah (npr. v primeru predložitve listinskih dokazov, ki izkazujejo dano darilo) pa se dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel oz. še posebej v primeru, ko trdi, da denar, ki ga je prejel, ni darilo. Ravno za tak primer gre.