Pritožnica svoj pravni interes utemeljuje zgolj z zatrjevanjem obstoja predpogodbe in plačili.
Pritrditi je sicer pritožbeni graji, da podlaga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja ne more biti obstoj kazenskega postopka zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je še v teku. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna, saj okoliščina teka kazenskega postopka sama po sebi ne kaže na nadaljnjo ogroženost žrtve.
Nasprotni udeleženec je izrečene ukrepe kršil. Že ta okoliščina zadošča za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZPND, saj kaže na to, da prvotno izrečeni ukrepi niso zalegli in sta predlagateljica ter njena hči še zmeraj ogroženi.
Izostanka postulacijske sposobnosti s pozivom na podlagi 108. člena ZPP ni mogoče sanirati. To je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Razloge zanj je VSRS pojasnilo v zadevah II Ips 3/2007, II Ips 321/2007 ter II Ips 576/2007, kasneje pa jih povzemalo tudi v drugih odločbah.
Idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe je enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Izračun razmerja terja pravilna uporaba materialnega prava.
Pritožba ima prav, ko izpostavlja, da se vprašanje za prehodno odločanje, ki ga je VSRS zastavilo SEU, nanaša le na denarni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, zato ni bilo nobene podlage za prekinitev postopka tudi glede tistega dela, ki se nanaša na nedenarni zahtevek (ugotovitev ničnosti spornih pogodb in posledično vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), ker vprašanj v zvezi s temi zahtevki predhodno vprašanje VSRS ne naslavlja.
Pritožbeno sodišče glede na pridobljena pojasnila Pošte Slovenije o vročanju predmetnih sodnih pisanj nima nobenega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba pravilno vročena s fikcijo vročitve. Ni namreč prav nobenega razloga, da bi sodišče podvomilo v navedbe Pošte Slovenije, da je bilo v predmetnem hišnem predalčniku na naslovu bivališča toženca puščeno tako obvestilo o poskusu vročitve kot tudi (po izteku roka za prevzem) samo pisanje s tožbo. Zgolj z navedbami, da je toženec zaposlen v podjetju X d.o.o. in da je večino časa odsoten s stalnega naslova ter navedbami o hipotetični možnosti, da je poštar obvestilo in pisanje s tožbo pustil v napačnem predalčniku, toženec ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje.
Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja.
Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe.
Tožeča stranka bi eventualno lahko preklicala pravico do uporabe predmetne poti, če bi šlo za prekarij, to je začasno dovoljenje lastnika za uporabo njegove stvari, kjer čas trajanja in namen uporabe nista določena, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Obstajala sta namreč tako dogovor o trajanju kot tudi namen uporabe nepremičnin tožeče stranke, kar ni skladno z institutom prekarija.
Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih.
V določbah ZGD-1 posebnega procesnega določila, ki bi narekovalo dopustitev posebne pritožbe zoper sklep, ki se nanaša izključno na obveznost nasprotnega udeleženca založiti dodatni predujem za stroške izdelave dopolnilnega izvedenskega mnenja ni. Zato je treba uporabiti 14. točko prvega odstavka 270. člena ZPP in tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in 42. členom ZNP-1, ki se smiselno uporablja v nepravdnem gospodarskem postopku. Sklep sodišča o naložitvi predujma je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe.
Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 26. člena Ustave ni šlo za ugotavljanje pravilne vsebine spornih predpisov niti za presojo skladnosti Uredbe z ZVO-1 in Ustavo, pač pa za presojo o tem, ali so izpolnjene obvezne predpostavke za toženkino odškodninsko odgovornost (tj. odškodninsko odgovornost države), in sicer, ali je tožena stranka s sprejetjem in svojim tolmačenjem Uredbe ter z vzpostavitvijo sistema ravnanja z odpadno embalažo, kot je veljal v relevantnem obdobju, ravnala protipravno v smislu 26. člena Ustave, tj. ali je hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde.
Uveljavitev spornega sistema ravnanja z odpadno embalažo ne dosega standarda najhujših kršitev ustavnih določb oziroma temeljnih civilizacijskih standardov na škodo tožeče stranke kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Ker je teža odpadne embalaže, ki nastane po uporabi embalaže, ki so jo dali na trg zavezanci, s katerimi ima posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo sklenjeno pogodbo, večja od teže embalaže, ki so jo ti zavezanci dali na trg, in ker sistem ravnanja z odpadno embalažo v vtoževanem obdobju ni omogočal ugotavljanja natančnih količin odpadne embalaže za proizvajalce, ki imajo s posamezno družbo za ravnanje z odpadno embalažo sklenjeno pogodbo, državi ni mogoče očitati, da je ravnala nerazumno, samovoljno ali arbitrarno, ko je v Uredbi določila obveznost družb za ravnanje z odpadno embalažo, da morajo prevzeti vso odpadno embalažo. Država tudi ni omejevala višine embalažnine in jo je družba za ravnanje z odpadno embalažo prosto določala, poleg tega so del stroškov ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, krili končni uporabniki. Zato državi ni mogoče očitati, da je z določitvijo te obveznosti, kljub izključitvi malih proizvajalcev iz sistema, huje kršila ustavne pravice oziroma temeljne civilizacijske standarde na škodo družbe za ravnanje z odpadno embalažo.
Sodišče prve stopnje s sodbo ni nehote opustilo odločitve o stroškovnem delu zahtevka, zato izpodbijanega sklepa o stroških ni mogoče šteti za dopolnilni sklep, za izdajo katerega je potrebna zahteva stranke.
Pritožba ob tem smiselno izpostavlja nestrinjanje s stališči sodbe SEU C-287/22, glede katerih je predhodno že bilo pojasnjeno, da so jih nacionalna sodišča držav članic EU dolžna upoštevati. S tem pa je pravzaprav odgovorjeno tudi na pritožbene očitke glede tega, da (1) polno varstvo v primeru spremembe tožbe oziroma vložitve nove tožbe ni ogroženo, (2) sprememba tožbe oziroma vložitev tožbe za tožnika nista škodljivi in (3) uveljavljanje pravic, ki gredo stranki po ZPP, ne more biti nenadomestljiva škoda. Iz odločbe SEU C-287/22 namreč jasno izhaja, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13/EGS le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi predstavlja breme tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že zgolj to ob evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.
Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj to stori v določenem roku; če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP). Na podlagi teh določb je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 28. 1. 2026 tožnico utemeljeno pozvalo k vložitvi še enega izvoda listin, ki jih je le v enem izvodu predložila k dopolnitvi tožbe. Ker tožnica v danem roku tega ni storila, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ta listinska dokazila utemeljeno štelo za umaknjena.