izločitev v korist potomcev - povečanje vrednosti premoženja zapustnika na nepremičnini, ki je kasneje podarjena dediču - vračunanje koristi od uporabe premoženja - vračunanje daril v dedni delež - odplačna narava darilne pogodbe - dokazna ocena - rok za vložitev tožbe - napotitev na pravdo - pomanjkljiva trditvena podlaga - informativni dokaz z izvedencem
Za dediče v pravdi velja enotno nujno sosporništvo, zato neaktivnosti toženke, ob toženčevi udeležbi in podanem odgovoru na tožbo, ni mogoče šteti za priznanje zahtevka.
Pri izračunu ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja je treba oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal, ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Ta metoda se bistveno razlikuje od metode pri odločanju o utemeljenosti povračilnega zahtevka, ki ga ima potomec za časa prednikovega življenja in za katerega po ustaljeni sodni praksi velja, da se pri izračunu prednikove obogatitve od vrednosti potomčevih vlaganj odšteje vrednost prejetih koristi.
Upoštevanje izvedenskih mnenj, ki v konkretnem primeru predstavljajo informativni dokaz, saj omogočajo dopolnitev tožnikovih trditev, je nedopustno.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2012) člen 4.
okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda - metodologija - relevantni podatki - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - pomanjkljive trditve
Tožeča stranka je res predstavila metodologijo izračuna okoljske dajatve. S tem je podala trditve o vsebini (podzakonskega) prava, ki zavezuje pravdni stranki. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da ni „opredelila na kakšen način je prišla do vtoževanega zneska“, pa je pravilno. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, katere konkretne podatke (ki naj bi veljali za obveznost tožene stranke) je upoštevala ob izračunu vtoževanega zneska, to pomeni, da ni podala trditev o pravno odločilnih dejstvih.
odmera starostne pokojnine - nadurno delo kot poseben delovni pogoj
V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da delavec ne more nositi pravnih posledic nezakonitega ravnanja delodajalca niti v primeru, če vnaprej pisno ne odredi nadurnega dela. V okoliščinah konkretnega primera podobno velja za nemožnost predložitve samoupravnih splošnih aktov, ki bi podrobneje določali izjemne, nujne ter nepredvidljive primere za delo preko polnega delovnega časa. Nenazadnje je Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi zavzelo jasno stališče, da je bistvo pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih obdobjih določali različno omejitev dela preko polnega delovnega časa, plačila pa so se štela v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov je bila vedno na strani delodajalca in ne delavca. Tudi po sodni praksi EU ima delavec na podlagi plačanega prispevka pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev prejme ustrezno dajatev.
ZPP člen 128, 128/5, 310, 310/1, 333, 333/1, 363, 363/2. Odvetniška tarifa (2003) člen 12, 12/2.
rok za pritožbo - pritožba zoper odločitev o stroških postopka - odločitev o pravdnih stroških
Do uveljavitve novele ZPP-E je veljal tako za sodbe kot sklepe enotni 15-dnevni pritožbeni rok. Od uveljavitve ZPP-E pa se smejo stranke zoper sodbo pritožiti v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 333. člena ZPP), zoper sklep pa v roku 15 dni (drugi odstavek 363. člena ZPP). Vendar bi bilo po stališču pritožbenega sodišča pravno nevzdržno, da bi morala stranka pritožbo zoper stroškovni del sodbe (odločitev o stranski terjatvi) vložiti v drugačnem (krajšem) roku in torej še preden ji izteče rok za pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, na katero je vezana tudi odločitev o povračilu stroškov. Zato je potrebno v primeru, ko odloči sodišče o glavnem zahtevku in pravdnih stroških hkrati z isto sodno odločbo, uporabiti za pritožbo (le) zoper odločitev o stroških, enak rok kot velja za pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo istočasno odločeno o glavni stvari. Drugačna razlaga navedenih zakonskih določb bi stranko, ki vlaga pritožbo le zoper stroškovni del odločitve silila, da se že v krajšem (15-dnevnem) pritožbenem roku odloči, ali se bo pritožila le zoper odločitev o stroških ali zoper celotno odločitev, nato pa bi (na primer) imela še dodaten rok, da se pritoži še zoper celo sodbo.
ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev - skupna vlaganja - vlaganja v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi skupnih vlaganj - pripoznava zahtevka - meje postavljenega tožbenega zahtevka
Vrednost nepremičnine se je povečala zaradi na njej stoječega objekta, ta pa je nastal z vlaganji. Zato zaradi uporabe izraza "povečana vrednost" nepremičnine namesto izraza „vlaganja“ sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo več ali kaj drugega, kot to skuša prikazati pritožba, in je sodilo v mejah postavljenega zahtevka.
Sodišče prve stopnje pritožnikovega ugovora, da je treba prispevke njegovih staršev obravnavati kot njuna lastna vlaganja v nepremičnino, ni sprejelo, saj je ugotovilo, da starša za to nista imela pogodbenega temelja, kar pritožba ne izpodbija. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta tožnica in pritožnik objekt zgradila s skupnim delom in sredstvi ter z delom in sredstvi, ki so jima jih z namenom pomagati mladi družini prispevali straši in prijatelji. To je pogost in običajen način pomagati mladi družini, ki ga zaradi razpada zakonske zveze pritožnika neuspešno skušata prikazati drugače.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda na narok - upravičen vzrok za zamudo - upravičenost zamude - zadostna skrbnost - zamuda odvetnika na narok - stroga presoja - dokazovanje razloga - hišni red - osebni pregled - epidemija - predvidljivost dogodka - nesklepčen predlog
Po prvem odstavku 116. člena ZPP sodišče na predlog stranke, v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za opravo kakšnega pravnega dejanja in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega vzroka. Upravičenost zamude se presoja po merilih krivde. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Pogoj nekrivde, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje, je treba v primeru, ko gre za zamudo odvetnika (kot v obravnavanem primeru), presojati strožje, kot v primeru, ko gre za zamudo stranke, saj mora odvetnik poklicno dejavnost opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V postopku za vrnitev v prejšnje stanje je opravičenost razlogov treba dokazati, dokazno breme za to pa leži na stranki, ki predlaga vrnitev.
Splošno znano in tako pričakovano je, da morajo obiskovalci pri vstopu v sodno stavbo opraviti osebni pregled. Hišni red v sodni zgradbi namreč določa, kdaj in kako se morajo obiskovalci izkazati z osebnim dokumentom, kot tudi postopek v zvezi s kontrolo obiskovalcev. Postopki za zagotavljanje varnosti so v sedanjem času običajni. Poleg tega je splošno znano, da se je zaradi epidemije podaljšal čas trajanja popisov in pregledov, ker je treba spoštovati določene dodatne ukrepe, in sicer je bilo treba (v času, ko je bil izveden narok) obiskovalcem meriti temperaturo ter med njimi vzdrževati ustrezno razdaljo.
Od vsakega udeleženca v sodnem postopku se pričakuje ustrezno skrbnost, torej pravočasen prihod na sodišče, da se ti postopki lahko izvedejo še pred začetkom naroka za glavno obravnavo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odvetničino ravnanje, ki je v sodno stavbo prišla pet minut pred začetkom naroka oziroma ki je prihod na narok časovno načrtovala tako, da bi pravočasno prišla do razpravne dvorane le v primeru, da bi bila takoj oziroma kot prva na vrsti za zgoraj opisan postopek oziroma kontrolo pri varnostniku, ne predstavlja zadostne skrbnosti.
Sodišče druge stopnje pri tem opozarja, da je prag predvidljivosti dogodkov, ki utegnejo povzročiti zamudo naroka, za odvetnika postavljen nizko, ker mora računati s številnimi naključji, tudi banalnimi, ki se mu lahko pripetijo. V obravnavanem primeru je glede na navedbe tožene stranke pregled (skupaj s čakanjem nanj) potekal približno pet minut, še skupaj s potjo pa je odvetnica do razpravne dvorane potrebovala sedem minut, kar ne predstavlja posebne okoliščine oziroma izrednega dogodka, ki ne bi bil predvidljiv.
URS člen 2, 22, 23, 33, 50, 74, 156.. ZPIZ-2 člen 6, 16, 16/1, 22.. ZPP člen 8, 212.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZMEPIZ-1 člen 81.
izvzem iz obveznega zavarovanja - ustanovitelj družbe - poslovodna oseba - lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe
Sodišče prve stopnje je enako kot pred njim toženi zavod, pravilno uporabilo relevantne določbe ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1. Po 81. členu ZMEPIZ-1 se po uradni dolžnosti uvede postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca v primerih, določenih v 80. členu, če je vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa ni bila vložena prijava v zavarovanje. To velja tudi za zavarovance iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2, po katerem so obvezno zavarovani družbeniki gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi RS in so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Sicer pa zavarovalno razmerje nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (6. člen ZPIZ-2) in za zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register družbenika in poslovodne osebe do dneva izbrisa iz registra (22. člen ZPIZ-2).
Kogentnih določb ZPIZ-2 ni mogoče uporabljati drugače kot glasijo. Za izvzem iz zavarovanja iz zdravstvenih razlogov ni zakonske podlage. Pritožbeno stališče o ustvarjanju fikcije prihodkov, ko iz upravičenih razlogov niso bili doseženi, je zmotno in pravno popolnoma irelevantno. Kot je v domeni družbenika in poslovodje gospodarske družbe, da se vpiše v poslovni register, velja enako za izbris iz registra, v kolikor iz zdravstvenih razlogov ni zmožen za poslovodenje. Le na takšen način se je mogoče izogniti obveznemu pokojninskemu in invalidskemu zavarovanju, ki nastane z vpisom in preneha z izbrisom iz registra. V socialnem sporu o lastnosti zavarovanca ni mogoče doseči drugačne obravnave od predpisane. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke ali dobiček gospodarskih družb, temveč izključno na status družbeništva ali poslovodenja družbe. Zavarovanje temelji na statusni podlagi in izvzem iz zavarovanja, ki bi bil vezan na prihodek ali dobiček ni mogoč.
URS člen 2, 50, 51.. ZZVZZ člen 23, 23-1, 23-2, 23-3, 39, 40, 41, 44a, 46, 46-2, 46-4, 47, 47-2, 84.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 154, 154/2, 154/4, 155.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (1998) člen 139.. ZZVZZ člen 46, 46-2, 46-4, 47, 47-2, 84.. OZ člen 274, 275.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - humanitarna organizacija - prevozni stroški
Plačilo zdravstvene storitve bolnici s strani donatorja in na račun zavarovanca (izpolnitelja) nima nobenega vpliva na razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, saj se s plačilom izključno vzpostavi razmerje med plačnikom – donatorjem in zavarovancem. Donator v tem primeru ni izpolnil obveznosti zavarovalnice, konkretno Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, temveč je izpolnil izključno obveznost zavarovanca proti bolnišnici. Donator namreč ni v nikakršnem materialnopravnem razmerju do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ampak le do zavarovanca. Kar je bistveno v celotni verigi, s tem ni ugasnila obveznost zavarovalnice, to je Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije proti zavarovancu. S plačilom donatorja zdravstvenih storitev je prenehala zgolj obveznost v razmerju med zavarovancem in bolnico. Hkrati pa je nastalo razmerje med donatorjem ter zavarovancem, ki proti donatorju postane dolžnik, izpolnitelj – donator pa upnik (274. člen OZ). Edino razmerje med tema dvema potem lahko vpliva na terjatev oziroma na sredstva, plačana bolnici.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je ob izpolnjenih zakonskih pogojih še vedno dolžan izpolniti obveznosti do zavarovanca in mu povrniti stroške, ki so mu nastali zaradi zdravljenja v tujini. Če bo tretji, to je donator, ki je za zavarovanca plačal stroške zdravljenja, od zavarovanca terjal vračilo teh sredstev, ko mu bodo izplačani s strani zavarovalnice, je odvisno od razmerja med dolžnikom – zavarovancem in prevzemnikom – donatorjem.
Kot je opozorilo že sodišče v 2. točki obrazložitve sklepa je Vrhovno sodišče RS izdalo svetovalno mnenje z opr. št. VIII sm 2/2020 z dne 11. 5. 2021. V svetovalnem mnenju je zavzelo stališče, da delodajalec v socialnem sporu o začasni nezmožnosti za delo ob sklicevanju določbe 34. člena ZZVZZ 178. člena ZPIZ-2 in 246. člena Pravil OZZ ne more zahtevati napotitve delavca na invalidsko komisijo. Prvostopno sodišče je tožbo ponovno zavrglo ter se pri tem v obrazložitvi sklicevalo na argumente, ki jih je že pojasnilo v predhodno izdanem sklepu o zavrženju tožbe z dne 26. 5. 2020, o katerem je VDSS že odločalo s sklepom opr. št. Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020.
ZFPPIPP člen 289, 289/2, 355, 355/1, 357, 357/1. ZPP člen 3, 3/3.
prijava terjatev v postopku prisilne poravnave - prijava terjatev v stečajnem postopku - terjatve, pridobljene med začetkom postopka prisilne poravnave in začetkom stečajnega - stroški stečajnega postopka - občasni stroški stečajnega postopka - sklep o soglasju k stroškom stečajnega postopka - predlog stečajnega upravitelja - nedopustno razpolaganje strank z zahtevki
Glede na to, da sta nad dolžnikom tekla dva postopka prisilne poravnave, in sicer prvi postopek, ki se je začel s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 001/2012 z dne 16. 4. 2012 in se zaključil s sklepom St 001/2012 z dne 22. 11. 2012, s katerim je bila potrjena prisilna poravnava, in drugi postopek (ponovne) prisilne poravnave, začet s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 002/2015 z dne 6. 11. 2015, v katerem se je s sklepom z dne 17. 10. 2016 začel stečajni postopek, je sodišče zavzelo stališče, da le zadnji postopek prisilne poravnave velja skupaj s predmetnim stečajnim postopkom za enoten postopek, ki je bil uveden z vložitvijo predloga za (ponovno) prisilno poravnavo, zato le za ta postopek veljajo posebna pravila iz 289. člena ZFPPIPP. Navedena pravila se ne raztezajo tudi na prvo prisilno poravnavo St 001/2012, saj gre v tem primeru za poseben postopek, ki je že pravnomočno končan.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - FINANČNO POSLOVANJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00049164
URS člen 26. ZFU člen 100. OZ člen 179, 183.
vročanje - vročanje vabila na narok za glavno obravnavo - vročilnica kot javna listina - odškodninska odgovornost države - elementi odškodninske odgovornosti - finančna preiskava - neustavna zakonska določba - protipravnost ravnanja države - davčni organ - neskrbno ravnanje - arbitrarnost odločanja - samovoljno ravnanje - naklep ali huda malomarnost - vpogled v dokumentacijo - osebnostne pravice
Vročilnice so javne listine, katerim sodišče verjame, razen če stranke predložijo nedvoumne dokaze, da so vročilnice napačne.
Ustaljena sodna praksa je, da vsaka napačna pravna ali dejanska presoja državnih organov ali sodišč še ne predstavlja takšne kršitve, da bi bila utemeljena ustavna pravica odškodninske odgovornosti države.
Za odškodninsko odgovornost države je treba ugotoviti tudi (ne)skrbnost ravnanja državnega organa, ki pa ni podana že s tem, da je pravo napačno razlagal ali da je uvedel nek postopek, ki se v svojem bistvu zaključi v korist preiskovanca, torej brez pravnih posledic v smislu sankcij zanj.
Postopki pred upravnimi in sodnimi organi ne potekajo zgolj zato, da se nekdo kaznuje, pač pa, da se ugotovi dejansko stanje v zvezi z morebitnimi kršitvami. Pravilo je, da v nekaterih postopkih takšnih kršitev ni moč ugotoviti (ker jih ni, ker so nedokazljive itd.) in v takšnih primerih ni mogoče zaključiti, da je bilo zaradi tega protipravno ravnanje uslužbencev države, da so postopek sploh vodili. Kot izhaja iz pravne prakse, veljajo kot protipravna le ravnanja državnih javnih uslužbencev (javni uslužbenci, sodniki, itd.), ki so izrazito v nasprotju z zakonom, kjer gre za hudo malomarnost ali za naklep ali za izrazito samovoljo in arbitrarno vedenje, saj tega tožeča stranka v tem postopku ni zatrjevala.
Tožeča stranka zahteva vpogled v dokumentacijo v zvezi s finančno preiskavo, kar ni osebnostna pravica. Za osebnostne pravice je značilno, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega). Pravica do vpogleda v dokumentacijo finančne preiskave ni takšna pravica.