Tožnik je s stopnjo verjetnosti dokazal, da ima na stanovanju enaka lastninskopravna upravičenja kot toženka. Oba, tako tožnik kot toženka, imata tudi pravico do doma. Ker si stojijo nasproti človekove pravice tožnika in toženke, mora sodišča obseg izvrševanja njunih pravic na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS omejiti na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničevanja človekove pravice drugega. To pa terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega.
Pri odločanju o predlagani začasni odredbi mora sodišče presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera še pred koncem postopka treba z ureditveno začasno odredbo začasno urediti sporno pravno razmerje zato, da se bo preprečila uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali preprečile neugodne posledice za tožnika (če se predlog zavrne) ali za toženko (če se predlogu ugodi), ob pogoju, da bo v primeru, če bo izdana zavrnilna sodba, mogoče za toženko vzpostaviti sedanje stanje (reverzibilnost).