sprejem na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve - duševno zdravje
Zato je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji. Upoštevaje določbo 53. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr je sodišče prve stopnje tako pravilno presojalo izpolnjenost zakonskih pogojev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 39. člena ZDZdr.
odškodninska odgovornost delodajalca - deljena odgovornost - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS)
Če je podana soodgovornost delavca, je regresni zahtevek ZZZS omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Zato je treba vse ugovore v zvezi z deljeno odškodninsko odgovornostjo zaradi delovanja več vzrokov na nastanek škode presojati v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti (171. člen OZ).
Tožena stranka je tožnici očitala pet kršitev, in sicer neprimerno obnašanje do strank; da je bila med delovnim časom, v obdobju od decembra 2019 naprej, tudi po več ur na dan, v bližnjem lokalu namesto na delovnem mestu; da si je dne 9. 5. 2020 in 16. 5. 2020 v evidenco delovnega časa vpisala opravičeno odsotnost za vsak dan 7 ur, čeprav ni imela zato pravne podlage; da je nepravilno evidentirala delovni čas; da se ni udeležila sestanka poslovodij v E. dne 20. 5. 2020; da ni sporočila tri dni prej, da bo koristila dopust. S tem je tožnica kršila 33. in 37. člen ZDR-1 ter 10. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi.
Toženka neutemeljeno vztraja, da tožnik ni konkretiziral odpovednega razloga, zaradi česar se o njem ni mogla izjaviti. V tožbi je navedel, da je odpoved podal iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR‑1, na ta odpovedni razlog (ki določa, da delodajalec delavcu dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) pa se je skliceval tudi v odpovedi in hkrati navedel, da toženka že najmanj šest mesecev zamuja s plačilom plač. Navedeno je toženki omogočalo, da navede nasprotna dejstva in dokaze, kar je tudi storila. Ugovarjala je, da z izplačili plač ni zamujala, ker je tožniku ves čas plačevala vnaprejšnja plačila plač, kar je dokazovala tudi z listinami, pri čemer pa ni bila uspešna.
ZST-1 člen 11, 11/3, 12, 12/1, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 212.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev vloge - vsebinsko pomanjkljiva vloga - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - pravica do sodnega varstva - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe
Le če predlog ne vsebuje vseh predpisanih podatkov in izjav iz prvega odstavka 12. člena ZST-1, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolni vlogi in stranko pozove na dopolnitev.
V primeru, ko stranka pomanjkljivo navede okoliščine glede nezmožnosti plačila sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti, pa ne gre za formalno pomanjkljivost predloga za oprostitev plačila sodne takse, pač pa za vsebinsko pomanjkljivost, ki lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti predloga.
trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - dobava blaga - obračun vrednosti dobav blaga v več računih - znatno odstopanje
Sodišče prve stopnje je skladno z določilom 8. člena ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno zaključilo, da je plin uhajal pred plinomerom tožene stranke, kar ni vplivalo na obračunano porabo plina.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi - paranoidna shizofrenija - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda
Sodišče nima možnosti, da zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov zavrne utemeljen predlog za namestitev.
pripombe na cenitveno poročilo - ugotovitev vrednosti nepremičnine - izvršba na nepremičnino - nelegalna gradnja
Nelegalna gradnja oziroma dejstvo, da gre za objekt brez gradbenega dovoljenja, lahko ima vpliv na tržno vrednost v primeru prodaje takšne nepremičnine. Sodni cenilec gradbene stroke glede na pripombe dolžnikov in poziv sodišča, da se določneje opredeli do pripomb dolžnikov, da ni upoštevano dejstvo, da ocenjevani objekt gradbenega dovoljenja nima, ni podal konkretnega odgovora.
razlog nesposobnosti - vrnitev v prejšnje stanje - zamudna sodba - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vzrok, ki ga navaja toženka (napačna označba datuma prejema tožbe s strani toženkine delavke), ni upravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zamuda ni opravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Pritožba navaja, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da je izpodbijana odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker je ni izdal pristojni organ, saj jo je po pooblastilu direktorja toženke podpisala pooblaščena odvetniška družba, pri čemer naj po navedbah pritožbe to iz k tožbi priloženega pooblastila ne bi izhajalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pooblastila toženke pooblaščeni odvetniški družbi, ki je priloga izpodbijane odpovedi, izhaja, da je toženka odvetniško družbo (med drugim) pooblastila za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove. Tožbena trditev, na kateri temelji tudi izpodbijana sodba, da je tožnici odpoved po pooblastilu direktorja toženke podala Odvetniška družba B., o. p., d. o. o., torej ni v nasprotju s pooblastilom, ki je priloga izpodbijane odpovedi.
Sodišče prve stopnje je kot bistveno pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo premalo plačanih potnih stroškov in obračun ter plačilo nadur za čas poti pravilno izpostavilo, da je bil tožnik v spornem obdobju kot (višji) policist začasno napoten z odločbama toženke na podlagi 67. člena ZODPol. Ta zakon na poseben način ureja določena vprašanja delovnega prava za uslužbence policije (policiste), kar je odraz specifičnosti delovnega področja (sodba VIII Ips 27/2020). V tem okviru ureja institut začasne napotitve, pri čemer v četrtem odstavku 67. člena ZODPol ureja višino stroškov prevoza na delo in z dela. Stroške v tej višini je toženka tožniku plačala, kar je pravilno. Prav tako pravilno ni štela časa vožnje v delovni čas, za kar ni nobene podlage, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zavrnilo tožnikovo prizadevanje, da bi se štelo, da je bil napoten na službeno pot. V spornem obdobju ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil začasno napoten na podlagi 67. člena ZODPol.
S tem, ko je bil dne 19. 3. 2021 objavljen sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku zoper toženko, je upoštevaje drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP prenehal razlog za prekinitev postopka. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP sklenilo, da se postopek nadaljuje.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.
kolektivni delovni spor - kršitev določb kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč
Vsi delavci do solidarnostne pomoči niso upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (epidemije koronavirusne bolezni). Upoštevati je treba namen solidarnostne pomoči, ki izhaja iz nje same, izrecno pa je opredeljen v Razlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. V zadevi Pdp 1647/2001 je sicer sodišče štelo, da je ta razlaga neupoštevna, ker dopolnjuje določbe kolektivne pogodbe, kar pa ne drži. S tem kolektivne pogodbe ne dopolnjuje niti pravice do solidarnostne pomoči ne omejuje, saj namen, kot že navedeno, iz nje izhaja. Upoštevanje namena pokaže, da je pravno nevzdržno stališče predlagatelja, da so vsi delavci že zgolj na podlagi dejstva elementarne nesreče upravičeni do solidarnostne pomoči. Vsi delavci do nje že po naravi stvari ne morejo biti upravičeni. Lahko so upravičeni le tisti, ki pomoč potrebujejo, ki imajo določene težave, da jih laže premostijo. Ugotavljanje teh težav pa presega vsebino kolektivnega delovnega spora.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje tako, da bi se v predmetnem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že zato, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Glede na to navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Ker je bilo dokazano, da je tožnik ves čas dejansko opravljal vsebinsko enako delo kot sodelavci višji policisti, katerih delo je bilo ovrednoteno z višjim plačnim razredom, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je od 1. 7. 2018 dalje upravičen do razlike v plači zaradi opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu.
DZ člen 156, 157, 161. ZNP-1 člen 6. Konvencija o pravicah invalidov člen 23.
varstvo koristi otroka - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - odvzem mladoletnega otroka
Ob ugotovitvah o neprimernih bivanjskih razmerah, neustrezni oskrbi, negi in hranjenju, o nasilnem fizičnem ravnanju z deklico, o neizkušenosti ter nepoučenosti obeh staršev glede skrbi za deklico, varovanja deklice in njenih potreb, ter o posledicah ravnanja obeh staršev na dekličino telesno in duševno zdravje ter razvoj, se materialnopravni zaključek o verjetnosti ogroženosti deklice zaradi opustitev in storitev nasprotnih udeležencev izkaže za pravilnega.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - motorno vozilo - zavarovalno kritje - izključitev zavarovalnega kritja - pravica do odškodnine - razlaga zakonske določbe - metode razlage - vožnja po dirkališču (avtodromu) - športna vožnja - organizacija športne prireditve
Ker je šlo za izvedbo športne prireditve, za izvajanje katerih je imel najemodajalec (upravljalec objekta) registrirano ustrezno dejavnost, sama športna prireditev pa je potekala na avtomotodromu kot športnem prizorišču, ki ni del javnega cestnega omrežja, za izvedbo te prireditve po naravi stvari same ni moglo biti aktualno pridobiti še posebno "uradno dovoljenje" pristojnega upravnega organa (kot v primeru, ko gre za izvedbo športne prireditve na javni cesti), saj je šlo za izvedbo športne prireditve v sklopu opravljanja redne registrirane poslovne dejavnosti najemodajalca kot upravljalca športnega dirkališča.
Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker je izključen iz zavarovalnega kritja.
ZJU člen 16, 16/3.. ZIntPK člen 1, 2-3, 3, 37, 38.. ZOFVI člen 49.. OZ člen 86, 86/1, 90, 90/2.. ZPP člen 181, 181/2, 213, 274. ZDR-1 člen 13, 14, 15.. ZGD-1 člen 38a.
Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom ZOFVI poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje toženca v dvojni funkciji je v nasprotju z moralnimi načeli, izpodbijana pogodba pa je posledično nična (1. odstavek 86. člena OZ). Z opisanim načinom sklenitve pogodbe o zaposlitvi je zaobšel temeljno značilnost delovnega razmerja, ki je v podrejenosti delavca delodajalcu in obstaja že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonita odpoved - epidemija
Tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 v zvezi z obvestilom o tem, da lahko testiranje na COVID-19 opravi šele v soboto 17. 10. 2020. Po sami naravi stvari tožnik, ki je bil do 14. 10. 2020 v bolniškem staležu, naslednjega dne ni mogel opraviti testiranja v A., saj je tega dne tja šele odpotoval in tja prispel šele 16. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je obvestilo o "naročanju" na testiranje pravilno štelo kot obvestilo o tem, kdaj je tožnik napovedal testiranje na kliniki, prav tako pa je kot življenjsko logično in skladno z danimi razmerami v času ukrepov zaradi koronavirusne bolezni pravilno sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je testiranje preložil na 18. 10. 2020 zaradi zgolj 48-urne veljavnosti rezultatov testiranja ob upoštevanju termina in trajanja prevoza na delovišče tožene stranke v Nemčiji. Zatrjevanje tožene stranke, da jo je tožnik z namenom izmikanja delu neresnično obvestil o tem, da se mora obvezno naročiti za testiranje na kliniki v A., nima podlage v izvedenih dokazih, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja v zvezi s tem in tako odpoved iz tega razloga ni utemeljena.
Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana, zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ.