Za presojo zahtevka zaradi uporabe tuje stvari trenutek tožničinega vpisa v zemljiško knjigo ni bil bistvenega pomena. Pojma "tuja stvar" ni mogoče razumeti v najožjem semantičnem pomenu, kot antipod pojmu "lastna stvar" ali "stvar, ki je predmet lastnine". Prav povezava s splošnim pravilom neupravičene pridobitve pove, da je do nadomestila za uporabo (uporabnine) upravičen tudi tisti, ki na stvari sicer nima lastninske pravice, ima pa kako drugo pravico, ki ga upravičuje do njene uporabe, bodisi obligacijsko pravico, ki mu daje upravičenje uporabljati stvar (npr. pravice najemnika), stvarno pravico (npr. užitek), ali, kot je bilo v konkretnem primeru, pričakovalno pravico.

Če naj sodišče ugovor zastaranja zavrne, ga mora praviloma upnik v pravdi pred tem prerekati. Vendar to prerekanje ne pomeni sklicevanje na abstraktni dejanski stan katerega od primerov zadržanja, torej na katero od določb o zadržanju zastaranja, temveč pomeni navajanje konkretnih življenjskih dejstev, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja. Posebnost obravnavanega primera pa je, da je bila tožnica tega razbremenjena. Dejstvo obstoja pravnomočne zavrnitve podlage zahtevka za uporabnino je bilo namreč že samo po sebi vključeno v procesno gradivo.

Pri presoji, da pomeni pravnomočna sodba o izključitvi podlage za obstoj terjatve nepremagljivo oviro za njeno sodno uveljavitev, je ključno, da tak položaj, dokler traja, upniku ne daje nobene možnosti, da bi svojo terjatev sodno izterjal, oziroma da gre za obstoj okoliščin, zaradi katerih so možnosti uveljavljanja zahtevka zgolj hipotetične, brez resničnih možnosti za uspeh.