ZPP člen 277, 318, 318/1. ZDR člen 42, 126, 126/1, 130, 131, 134, 162.
zamudna sodba - obveznost plačila - plačilo plače - regres za letni dopust - stroški za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala plače, stroškov prehrane, stroškov prevoza na delo iz z dela in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 , zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi ostale dokazne predloge zavrnilo (torej tudi dokazni predlog po postavitvi sodnega izvedenca), ne da bi pojasnilo razloge za takšen sklep. Tudi v izpodbijani sodbi glede zavrnitve dokaznih predlogov sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče načeloma mora izvesti predlagane dokaze, saj pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. Presoja, kateri dokaz naj se izvede in kateri ne, je ob tem, da je pridržana sodišču, vendarle omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in interesih (člen 22 Ustave RS). V danem primeru, ob izostanka obrazložitve sodišča, zakaj predlaganega dokaza, s katerim bi se ugotavljalo pravno pomembno dejstvo, ni sprejelo in je dokazni predlog zavrnilo, pomeni citirano kršitev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje.
Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.
ZObr člen 97b, 97b/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 8, 8/2. ZDR-1 člen 148, 148/2, 148/7. ZDR člen 147, 147/2, 147/7. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1.
obveznost plačila - nadurno delo - plačilo za nadurno delo - vojska - referenčno obdobje
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12., če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno. Zmotno je stališče toženke, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točke Pravil službe v Slovenski vojski, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. V kolikor bi to res bilo tako, bi prišlo do razvrednotenja samega referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v Pravilih službe v Slovenski vojski omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se "presežek delovnih ur", opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega "nastanka". Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6 - mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev. V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %).
SZ-1 člen 103, 103/3, 112, 112/1. ZPP člen 285, 318, 318/2, 318/3, 339, 339/2, 339/2-7.
odpoved najemne pogodbe za stanovanje iz krivdnega razloga - sodna odpoved najemne pogodbe - nesklepčnost tožbe - oblikovalni zahtevek - odpravljiva nesklepčnost - materialno procesno vodstvo - pravilna formulacija tožbenega predloga
Sodišče lahko v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega - tožbenega predloga, s tem, da mora ta ostati v okviru cilja (VS RS sklep II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je racionalizirala in reorganizirala delo tako, da je med drugim ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja (ki ga je zasedala tožnica), naloge tega delovnega mesta pa so bile delno prenesene na direktorja tožene stranke, delno pa predane občasnim zunanjim sodelavcem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni šlo zgolj za fiktivno ukinitev delovnega mesta tožnice. Ker je bila tožnica edina zaposlena na ukinjenem delovnem mestu, ni bila neenako obravnavana z ostalimi zaposlenimi. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo nedopustnega odpovednega razloga v osebnih okoliščinah na strani tožnice, ampak dejansko zmanjšane potrebe po delu poslovne sekretarke in s tem povezano prerazporeditev preostalega administrativnega dela. Zato je tudi pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki obračunati in plačati nadomestilo plače v spornem obdobju, in sicer na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe nezakonita. Tožeča stranka je obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila. V obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s to pravnomočno sodbo, ni posegla odločba ZRSZ, saj odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med tožečo stranko in toženko in v to razmerje tudi ne more poseči. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen če sami iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka. Polnoletni otroci, do katerih starši iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, zanje niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva. Ker ni bilo ugotovljeno, ali tožnikov oče (upravičenec do institucionalnega varstva) preživninske obveznosti do tožnika (zavezanca za plačilo) ni izpolnjeval zaradi opravičenih ali neopravičenih razlogov, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan plačevati institucionalno varstvo za očeta, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017145
ZDR člen 6a, 6a/4, 45. OZ člen 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo odškodnine - mobing - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ker vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo že sicer ni podana, ter da tožnik vtožuje odškodnino le iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi mobbinga kot tudi s tem povezane duševne bolečine je dopustno dokazovati z izvedencem medicinske stroke. Zato stališče sodišča prve stopnje, da postavitev izvedenca v takšnem primeru, kot je obravnavani, ne pride v poštev, ni pravilno. Pomanjkljive so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem tožene stranke ter nastalo škodo. Sodišče prve stopnje ni presodilo vsebine očitanih protipravnih ravnanj. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izvedensko mnenje - izvedenina - kilometrina - potni stroški - stroški prihoda na sodišče
Ker je prišlo do zaslišanja sodnega izvedenca zaradi ugotavljanja utemeljenosti pripomb tožene stranke na pisno izvedensko mnenje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka nositi tudi stroške prihoda sodnega izvedenca na sodišče.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se sodnemu izvedencu povrnejo potni stroški za prihod na narok ob upoštevanju kilometrine. Po četrtem odstavku 41. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih se izvedencu prizna kilometrina (za razdaljo po najkrajši poti od kraja njegovega prebivališča do sedeža sodišča) le v primerih, če prevoz z javnim prevoznim sredstvom ni na razpolago, če bi bila uporaba javnega prevoznega sredstva glede na okoliščine neprimerna, oziroma če višina stroškov ni višja od uporabe javnega prevoznega sredstva. Niti iz vloženega stroškovnika sodnega izvedenca niti iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bili za priznanje kilometrine izvedenca izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 41. člena Pravilnika, zato je pritožbeno sodišče sodnemu izvedencu priznalo potne stroške v skladu s prvim in tretjim odstavkom 41. člena Pravilnika.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-4, 46, 46/1.
zdraviliško zdravljenje - kontraindikacija - duševna motnja - aktivno sodelovanje pri zdraviliškem zdravljenju
Kontraindikacija za zdraviliško zdravljenje je po 1. točki 46. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja podana, kadar gre za hude duševne motnje ali motnje osebnosti, zaradi katere zavarovanec ni sposoben aktivno sodelovati pri zdraviliškem zdravljenju. Sama huda duševna motnja ali motnja osebnosti še ne pomeni kontraindikacije za zdraviliško zdravljenje, temveč mora biti zavarovanec zaradi tovrstne motnje še nezmožen aktivno sodelovati pri zdraviliškem zdravljenju. Kaj pomeni aktivno sodelovanje pri zdraviliškem zdravljenju, je potrebno razlagati glede na konkretno zdravstveno stanje in potrebe zavarovanca. Tožnik bi potreboval več časa, da bi se navadil na novo okolje in terapevte, ter bi bila verjetno potrebna prisotnost očeta. To pa niso razlogi, zaradi katerih bi šlo za nezmožnost aktivnega sodelovanja pri zdraviliškem zdravljenju. Ker so izpolnjeni vsi pogoji za zdraviliško zdravljenje, je tožbeni zahtevek na priznanje te pravice utemeljen.
Skladno z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave so pri toženi stranki delo opravljali v okviru premakljivega delovnega časa, pri tem pa je bil na podlagi 3. odstavka 14. člena te uredbe v posameznem mesecu dovoljen presežek največ 20 ur in primanjkljaj največ 10 ur. S 1. 8. 2014 so pri toženi stranki prešli iz gibljivega delovnega časa na neenakomerno razporejen delovni čas. Kot je izpovedal tožnikov nadrejeni, so tožniku in ostalim delavcem dejansko opravljene nadure plačevali, viške ur, ki so nastali zgolj zaradi predčasnih prihodov na delo in kasnejših odhodov z dela, pa so delavci koristili. Ker v obravnavanem primeru ne gre za ure, ki so nastale zaradi potreb delovnega procesa, tožnik ni upravičen niti do plačila dodatka prav tako pa tudi ne do izrabe teh ur kot nadur (30 % ure za vsako uro).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001084
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - izvedensko mnenje - nepremoženjska škoda - višina denarne odškodnine
Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je sorazmerno visoka, vendar še vedno v mejah kriterijev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po drugem odstavku 179. člena OZ.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3, 429, 429/9. ZPIZ-1 člen 145.
invalidnina - telesna okvara - sprememba predpisa
Zmotno je stališče toženke, da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno uporabiti definicijo poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje ZPIZ-2 in ne ZPIZ-1. Za pravno kvalifikacijo vzroka telesne okvare je odločilen predpis, veljaven v času, ko je prišlo do poškodbe. V okoliščinah konkretnega primera torej ZPIZ-1. ZPIZ-2 za poškodbe, nastale v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. Prehodne določbe ZPIZ-2 vzroka telesne okvare ne urejajo retroaktivno drugače kot ZPIZ-1. Torej da bi poškodbo, za katero je ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo mogoče od uveljavitve ZPIZ-2 dalje s 1. 1. 2013 šteti, da gre za poškodbo izven dela.
stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz
Stroški javnega prevoznega sredstva so primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo, vendar ob pogoju daljše razdalje od 2 km med bivališčem in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega prevoznega sredstva, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine. Njegova upravičenost do kilometrine je torej predvidena podredno v primerjavi s priznanjem stroškov javnega prevoza zaradi odsotnosti ustreznega javnega prevoza.
ZS člen 62b, 62b/2, 62b/9.. ZDR-1 člen 200, 200/1.. ZPP člen 181, 181/2.
sodnik - predsednik sodišča - mandat - sodno varstvo - zahteva za odpravo kršitve - ugotovitvena tožba
Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da je imela vložena tožba zoper odločitev sodnega sveta z dne 27. 11. 2014 za posledico zadržanje imenovanja predsednika okrožnega sodišča in da je bil tožnik na funkciji začasnega predsednika okrožnega sodišča v spornem obdobju, ko bi po določbi ZS o tožbi moralo odločiti Upravno sodišče RS. Tožniku mandat začasnega predsednika ni prenehal 27. 11. 2014, kot izhaja iz 1. točke izpodbijane odločbe z dne 26. 2. 2015, ki jo je Upravno sodišče RS v tem delu s sodbo in sklepom opr. št. IV-U-130/2015 z dne 23. 7. 2015 odpravilo in zato tožniku z dne 27. 11. 2014, funkcija začasnega predsednika okrožnega sodišča ni prenehala. Ker tožniku funkcija ni prenehala 27. 11. 2014, tožena stranka ni imela pravne podlage za uvrstitev tožnika v 54. plačni razred od 28. 11. 2014 dalje.
Ker tožnik v letu 2016 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine po splošnem predpisu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), nima pravice do izplačila 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2.
bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna vrednost uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih zbere policija - dokazna ocena - kršitev kazenskega zakona - nejasen in nesklepčen izrek sodbe
Pritožbeno sodišče pritrjuje obdolženemu, ki v pritožbi z navedbo, da je izrek napadene sodbe nejasen in nesklepčen ter ga ni mogoče preizkusiti, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da dejansko iz izreka napadene sodbe ne izhaja kaj je obdolženi s tem, ko je z roko zamahnil proti glavi pravosodnega policista M. G., želel storiti, saj v izreku ni opisana tista naloga varovanja zavoda in varstva zaprtih oseb, ki bi po oceni pritožbenega sodišča morala biti jasno in določno zapisana. Sicer je sodišče prve stopnje, ki je nekritično sledilo očitku iz obtožbe v razlogih napadene sodbe to nedoslednost skušalo odpraviti z navedbo, da je obdolženi oškodovanca torej pravosodnega policista napadel, ko ga je ta skušal vkleniti in sicer tako, da je obdolženi zamahnil proti njemu, oškodovanec pa se je uspel udarcu izmakniti. Vse to pa manjka v izreku napadene sodbe, da bi ta bil jasen in razumljiv. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega ugodilo tudi, ko se sklicuje na to, da zaradi nesklepčnega izreka ni mogel pripraviti ustrezne obrambe.