ZPIZ-1 člen 101, 101/3.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti
Tožnica je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Zmotno je stališče tožnice, da bi ji morala tožena stranka v vsakem primeru sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, ker je dopolnila 50 let in da ji v nobenem primeru in pod nobenimi pogoji ni bilo dopustno odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. ZPIZ-1 je s spremembo 101. člena (ZPIZ-1E, Ur. l. RS, št. 135/2003) v tretjem odstavku dal podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil delavec pred nastankom invalidnosti, ker ZDR ni posebej uredil podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu, kar je temelj za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v smislu realizacije pravic iz invalidskega zavarovanja. V tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1 so našteti vsi možni primeri, ko delodajalec lahko delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mora delodajalec delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ne glede na starost sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, po dopolnjenem 50. letu starosti pa le delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti (do 50. leta starosti pa mu mora ponuditi poklicno rehabilitacijo). V vsakem primeru, ne glede na starost delovnega invalida, pa delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje (šesti odstavek 40. člena ZZRZI, prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1).
V zadevi ne gre za vprašanje, ali opis dejanja vsebuje očitek krivde, to je odnosa storilca do kaznivega dejanja in nastalih posledic, pač pa, ali se obdolžencu sploh očita, da je storil kaznivo dejanje. Kot že zgoraj povzeto, naj bi obdolženec zgolj sklenil najemno pogodbo za zemljišče, na katerem se je nato izvajalo snemanje, medtem ko naj bi kozolec zažgali delavci in podizvajalci podjetja. Storilci naj bi torej po opisu obtožnega akta bili oni, ne pa obdolženec.
ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSC0004751
ZOR člen 186, 196, 312, 312/1, 313, 941. ZOZP (1994) člen 19, 19/1, 19/3, 50, 52. ZPP člen 252, 252/1, 286, 286a, 286a/5.
premoženjska škoda - izgubljeni zaslužek - renta - ugovor doseženega limita zavarovalne vsote - vračunavanje obresti in stroškov - akontacija dohodnine - prekluzija - pripombe k izvedenskemu mnenju
Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku ne more dobiti več kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Pri izpolnitvi posamezne obveznosti se po samem zakonu izpolnijo naprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob (delnem) plačilu dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, ker glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Sodišče se mora v primeru, ko kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila
plačilo razlike plače – plačilo za dejansko opravljeno delo – plačilo za delo – obveznost plačila – javni uslužbenec - zdravstvo
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičen že zato, ker ni opravljal del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti, ne da bi opravljal delo „svojega“ delovnega mesta - srednje medicinske sestre v dializi I/II. Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da mora pri plačilu po dejanskem opravljenem delu sodišče načeloma izhajati iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ter primerjati dela in naloge delovnih mest, na katere je delavec formalno razporejen, in delovnega mesta, katere dela in naloge je dejansko opravljal, ter ugotoviti, ali je opravljal dela zahtevnejšega delovnega mesta. Če pa delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu plačilo po dejansko opravljenem delu pripada v takem obsegu.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – neupravičen izostanek z dela
Glede na zaporedje dogodkov in sicer, da so delavci tožene stranke imeli glede na sklenjene pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom 4 ur dnevno presežek opravljenih ur, da je s temi delavci tožena stranka na sestankih iskala rešitev, kako presežne ure izkoristiti (delno plačilo ur in koriščenje prostih dni) ter da je tožena stranka delavcem v podpis ponujala sporazume, ki jih je večina delavcev podpisala, razen tožnika, ki se ni strinjal z obračunom in ovrednotenjem presežnih ur ter glede na to, da je tožnik toženo stranko spornega dne obvestil, da želi koristiti ure in ga je tožena stranka pozvala, da opravi primopredajo del, po tem datumu pa tožnika več ni vodila na urniku opravljanja dela, ni mogoče prepričljivo ugotoviti, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, da je tožnik neopravičeno izostal z dela in s tem huje kršil delovne obveznosti iz 33. člena ZDR-1.
Tožniku zaenkrat ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oziroma hude malomarnosti. Da bi lahko tožniku očitali naklep ali hudo malomarnost, bi moral biti seznanjen z običajnim in ustaljenim načinom odobritve letnega dopusta oz. koriščenja prostih ur pri toženi stranki in izpolnitvijo določenih obveznosti pred odhodom na dopust (koriščenje ur), pa bi kljub temu odšel na dopust (oz. bi koristil ure), ne da bi postopal v skladu z navodili delodajalca. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo predloženih sporazumov. Za odločitev v sporni zadevi namreč ni nepomembno, ali je tožena stranka tožniku in ostalim zaposlenim dala jasna navodila v zvezi s koriščenjem preseženih ur. Kot trdita tožnik in priča C.C., tožena stranka v sporazumih, ki so jih podpisali ostali zaposleni, ni navedla časovnih okvirjev, v katerih lahko delavci koristijo ure in ni navedla, da soglaša, da v tem času delavci ure dejansko koristijo. Navedeno je potrebno razčistiti predvsem zato, ker tožena stranka trdi, da je tožnik neopravičeno izostal z dela, ker sporazuma ni podpisal in zato ni imel soglasja tožene stranke, da koristi presežek ur.
ZPIZVZ člen 2, 4, 15, 15/2. ZPIZVZ-A člen 1. ZUP člen 129, 129/1. ZPIZ-2 člen 11.
starostna pokojnina - vojaški zavarovanec - zavrženje - Sporazum o vprašanjih nasledstva
O tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine za sporno obdobje je bilo že pravnomočno odločeno. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se dejansko stanje glede odločitve, ali tožniku gre pravica do starostne pokojnine za sporno obdobje v vmesnem času, od vloge tožnika z dne 23. 3. 2007 do nove vloge z dne 10. 9. 2012, ni spremenilo. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločbe tožene stranke.
Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posameznik pri uveljavljenju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno skliceval. MSVN tako tudi v tem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.
Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen če sami iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka. Polnoletni otroci, do katerih starši iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, zanje niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva. Ker ni bilo ugotovljeno, ali tožnikov oče (upravičenec do institucionalnega varstva) preživninske obveznosti do tožnika (zavezanca za plačilo) ni izpolnjeval zaradi opravičenih ali neopravičenih razlogov, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan plačevati institucionalno varstvo za očeta, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001084
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - izvedensko mnenje - nepremoženjska škoda - višina denarne odškodnine
Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je sorazmerno visoka, vendar še vedno v mejah kriterijev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po drugem odstavku 179. člena OZ.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40.. - člen 20, 20/28, 20/29.
razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena do ustreznega plačila, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3, 429, 429/9. ZPIZ-1 člen 145.
invalidnina - telesna okvara - sprememba predpisa
Zmotno je stališče toženke, da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno uporabiti definicijo poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje ZPIZ-2 in ne ZPIZ-1. Za pravno kvalifikacijo vzroka telesne okvare je odločilen predpis, veljaven v času, ko je prišlo do poškodbe. V okoliščinah konkretnega primera torej ZPIZ-1. ZPIZ-2 za poškodbe, nastale v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. Prehodne določbe ZPIZ-2 vzroka telesne okvare ne urejajo retroaktivno drugače kot ZPIZ-1. Torej da bi poškodbo, za katero je ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo mogoče od uveljavitve ZPIZ-2 dalje s 1. 1. 2013 šteti, da gre za poškodbo izven dela.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je racionalizirala in reorganizirala delo tako, da je med drugim ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja (ki ga je zasedala tožnica), naloge tega delovnega mesta pa so bile delno prenesene na direktorja tožene stranke, delno pa predane občasnim zunanjim sodelavcem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni šlo zgolj za fiktivno ukinitev delovnega mesta tožnice. Ker je bila tožnica edina zaposlena na ukinjenem delovnem mestu, ni bila neenako obravnavana z ostalimi zaposlenimi. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo nedopustnega odpovednega razloga v osebnih okoliščinah na strani tožnice, ampak dejansko zmanjšane potrebe po delu poslovne sekretarke in s tem povezano prerazporeditev preostalega administrativnega dela. Zato je tudi pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
S tem ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo in je bil v ponovnem odločanju zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zavrnjen, tožnica pa je tožbo za plačilo denarnih prejemkov za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja takoj umaknila, je potrebno o stroških postopka odločiti na podlagi 41. člena ZDSS-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.
spremenjena invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja telesna okvara - invalidnina
Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in dvigovanja rok nad višino ramen s polovico polnega delovnega časa. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker pri tožnici ni mogoče ugotoviti za ugotovljeno stanje nobene telesne okvare, da gre za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali zaradi poklicne bolezni, pa tožnica niti ne zatrjuje, niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidnine na podlagi 144. člena ZPIZ-1.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2, 44a, 44a/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135.
stroški zdravljenja v tujini - povrnitev stroškov - izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja utemeljeno zaključilo, da so bile za A.A. možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane in da se je zaradi zdravljenja v tujini njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, saj je A.A. po opravljenem operativnem posegu v Italiji, živel še 18 mesecev. Pri tem za odločitev, za kakšno življenje je šlo in ali je šlo za kvalitetno življenje, ni odločilnega pomena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani upravni odločbi in ugotovilo, da je imel A.A. v spornem obdobju pravico do zdravljenja v tujini in do povračila stroškov zdravljenja.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - zavrženje
Po določbi četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 se predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže, če od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, še nista minili dve leti. Ta institut je uveden z novelo ZP-1J in se uporablja od 6.11.2016. Po navedeni določbi zavrže predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče brez presoje okoliščin. Gre za samostojen institut, ki kot pogoj za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja določa, da morata od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preteči dve leti, torej neodvisno od dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po izteku enega leta od poteka preizkusne dobe.
Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Za dokazni standard verjetnosti terjatve po določbah ZIZ zadostuje, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejše in številčnejše od tistih, ki govorijo proti temu. Za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe v smeri, ali je terjatev upnika verjetno izkazana, je treba torej uporabiti nižji dokazni standard, predmet dokazne presoje pa so dejstva in dokazi, ki jih ponudita upnik oziroma dolžnik.
zavrženje vloge - podaljšanje roka - rok za pritožbo
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je tožničino vlogo za podaljšanje roka pritožbe zoper sodbo zavrglo, je v skladu z določbo 110. člena ZPP, kjer je določeno, da so zakonske določbe o rokih kogentne narave in se ne morejo podaljšati. Podaljšajo se lahko le roki, ki jih določa sodišče glede na okoliščine primera.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Tožnik je bil v času nesreče zaposlen pri prvotoženi stranki, ki je bila izvajalka del na delovišču drugotožene stranke. Prvotožena stranka kot izvajalka in drugotožena stranka kot naročnica sta sklenili pogodbo o opravljanju storitev in ne pogodbe o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku. Do delovne nesreče je prišlo na način, da je tožnika poškodoval delavec prvotožene stranke z opremo (tj. viličarjem) v lasti drugotožene stranke. V skladu s točko b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 se med individualne delovne spore uvrščajo spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. To vključuje tudi spore o odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, v katerih kot stranki nastopata delavec in delodajalec. V obravnavani zadevi sta to tožnik in prvotožena stranka. V vseh drugih primerih pristojnost delovnega sodišča ni podana, četudi gre morda za razmerje, ki v določenih elementih spominja na delovno razmerje
.
Za določitev stvarne pristojnosti v
obravnavani zadevi je bistveno le, da tožnik in drugotožena stranka v času delovne nesreče nista bila v delovnem razmerju.
Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo,
da je za spor med tožnikom in drugotoženo stranko pristojno sodišče splošne pristojnosti.
starostna pokojnina - revizija - postulacijska sposobnost
Ker v obravnavani zadevi uveljavljeno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo pritožbenega sodišča (revizija) ni vloženo po odvetniku, niti ni zatrjevano niti izkazano, da bi tožnik imel opravljen pravniški državni izpit, je z izpodbijanim sklepom na temelju 91. člena ZPP, zakonito zavrženo.
zavrženje pritožbe - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje
Ker zoper sodno odločbo pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. Tudi sicer jo je vložil tožnik sam, ne po odvetniku. Če sam nima opravljenega pravniškega državnega izpita, bi lahko revizijo vložil le preko odvetnika.