KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023374
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 18, 18/1.
dokazna ocena izvedenih dokazov - obrazložena zavrnitev predlaganih dokazov - nasilje v družini
Na podlagi prvega odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, vendar pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 4) navedlo obširne razloge, zakaj dokazi, ki jih je predlagala obramba, niso odločilni, ter da odločilne okoliščine potrjujejo dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje že obširno izvedlo.
ugovor po izteku roka – stroga formalna legaliteta – prenehanje terjatve
Plačilo terjatve v zadevi In 98/2008 in posledično konec izvršbe v tistem postopku ne pomeni avtomatičnega prenehanja terjatve, ki se na podlagi drugega izvršilnega naslova izterjuje v tem izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo kršilo načelo formalne legalitete in tudi nedopustno poseglo v pravnomočen sklep o dovolitvi izvršbe.
Ugovor po izteku roka je izredno pravno sredstvo v izvršilnem postopku, kar pa še ne pomeni, da je v vsakem primeru ob ugoditvi ugovoru dopustno poseči v pravnomočni sklep o izvršbi. Vanj sodišče poseže le, kadar ob odločanju ugotovi, da je bil zaradi razloga, ki ga dolžnik v rednem ugovoru brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, izdan nezakonit ali nepravilen sklep o izvršbi. Če pa ugovorni razlog nastane šele po izteku roka za redni ugovor (na primer kasnejše plačilo terjatve), sodišče ugovoru po izteku roka ugodi tako, da ustavi izvršbo, ne poseže pa v pravnomočni sklep o izvršbi.
URS člen 14, 14/1, 14/2, 22. ZPP člen 116, 116/1, 318.
zamudna sodba - nepravočasen odgovor na tožbo - vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo - nezakrivljen vzrok - neupravičen vzrok - nepoznavanja prava - nerazumevanje opozoril - zakrivljena nevednost - enako varstvo pravic - enak položaj toženih strank - enakost pred zakonom
Od vsake vsaj povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo takrat, ko ji pravnega znanja manjka, pravočasno poskrbela, da si od pravnega strokovnjaka pridobi ustrezen pravni nasvet. Ob tem je skupaj s tožbo prejela tudi poziv na odgovor na tožbo, v katerem so bila tudi vsa potrebna pravna opozorila. Če jih tožena stranka ni upoštevala ali morda česa ni razumela, bi se morala poučiti pri pravnem strokovnjaku. Čim pa ni storila tega, pa je ravnala neskrbno, zato zamude roka za odgovor na tožbo ni mogoče upoštevati kot nezakrivljenega vzroka.
Vsak mora imeti potrebne pravne informacije, kdor si jih ne pridobi, je sam zakrivil svojo nevednost. So pa vse tožene stranke v enakem položaju - če ne odgovorijo na tožbo v roku, ki ga določa zakon, sodišče (če so izpolnjeni še drugi pogoji) izda zamudno sodbo.
Enakost pred zakonom pomeni, da je treba enake primere enako obravnavati. Vse osebe, ki v pravdnem postopku vložijo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, so enako obravnavane oziroma v obravnavanem primeru ni prišlo do drugačne obravnave pritožnika: do vrnitve v prejšnje stanje so upravičene le osebe, ki zamude niso same zakrivile in imajo torej upravičen vzrok za zamudo. Kot upravičenega vzroka pa ni mogoče upoštevati nepoznavanja prava.
vrnitev v prejšnje stanje - utemeljitev predloga - taksativno našteti razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - odločba o spremembi načina izvršitve kazni
Določilo člena 89/I ZKP vrnitve v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za pritožbo zoper odločbo o spremembi načina izvršitve kazni ne dopušča.
ZFPPIPP člen 47, 57, 57/3, 58, 58-2, 58-2(2), 121, 121/1, 384, 385, 386, 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 401, 403, 403/1, 404, 407, 407/1, 409, 409/1. URS člen 2, 33, 155. OZ člen 417. ZPP člen 226, 226/2.
odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – ustavitev odpusta obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti – uporaba novele ZFPPIPP-G – retroaktivnost novele
Pomembno je, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča.
Določila ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva.
Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana.
Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP.
Za obravnavano zadevo je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti.
Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega.
Dolgotrajna razmerja niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilagajati spremenjenim okoliščinam.
Z novelo ZFPPIPP-G po mnenju višjega sodišča ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb.
V tem primeru bi lahko šlo le za t.i. nepravo retroaktivnost.
V skladu z načelom sorazmernosti je v zavarovane interese mogoče posegati samo zaradi varovanja enako pomembnih interesov drugega posameznika ali enako pomembnih javnih interesov, vendar samo v takšnem obsegu, da individualna in družbena korist, ki jo poseg zagotovi, v resnici odtehta "škodo", prizadejano posameznikovemu interesu.
Dolžnikova pravica do odpusta obveznosti je v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila njegovih terjatev.
Sprememba predpisa, ki v obravnavanem primeru učinkuje retroaktivno, se nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni „zlorabo pravice do odpusta obveznosti“, pa tudi na relevantno obdobje, v katerem se ta ovira upošteva. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. V pravu in življenju je „zloraba“ absolutno nedopustna in ne samo opravičuje, pač pa celo terja takojšnje ukrepe. Zakonodajalec se je za strožjo vsebino ovire, ki predstavlja zlorabo, vključno s podaljševanjem obdobja, v katerem se dolžnikova ravnanja presojajo z vidika načela vestnosti in poštenja, odločil, ker je praksa zaznala, da prej veljavna ureditev dolžnikom omogoča špekulativna ravnanja in da je zato potrebna korekcija v prid izboljšanja položaja upnikov.
Takojšnja uveljavitev novih pogojev (ovir) za odpust obveznosti, ki pomenijo zlorabo, in podaljšanje roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti, je zato tudi v javnem interesu.
Odpust obveznosti močno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki je ena človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 33. člena Ustave. Z uzakonitvijo odpusta obveznosti je zakonodajalec močno posegel v to ustavno pravico upnikov.
Zloraba pravic je nedopustna, po mnenju višjega sodišča pa je s spremenjenimi določbami 399. člena in 404. člena ZFPPIPP zakonodajalec šele ustrezno in sorazmerno uredil to področje in pravilneje in ustavno skladno uravnotežil položaja strank postopka osebnega stečaja.
Vendar pa to še ne pomeni, da z izpodbitjem te domneve upniku ne bi bilo dopuščeno dokazovanje zlorabe pravice. Dolžnik je izpodbil le domnevo, upnik pa je podal tudi relevantne navedbe v zvezi z zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
Pri tem se je zavezal izpolniti obveznosti v denarju in tudi upnik ni bil dolžan sprejeti česa drugega. Zato očitki, da banka ni želela prevzeti nepremičnin, niso na mestu – ni jih bila niti dolžna prevzeti.
Upnik ni bil uspešen niti v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom. Zato ni pomembno, ali nepremičnine, ki jih je zastavil glavni dolžnik, vrednostno ustrezajo obveznostim. Če jih niti v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prodati, to lahko pomeni le, da niso bile toliko vredne, kot to meni dolžnik, ne glede na to, da upnik sicer navedenim poštenim tržnim vrednostim ni ugovarjal. Nepremičnine so namreč dejansko vredne le toliko, za kolikor jih je kak kupec pripravljen kupiti, in čisto nič več.
Tudi ob dogovoru, da se bodo krediti praviloma poplačali iz prodaje zastavljenih nepremičnin glavnega dolžnika, pa je treba upoštevati, da je nerealno pričakovati, da bo banka ob tem, da prodaja nikakor ne teče (nepremičnine so bile prodane le v manjšem delu), v nedogled čakala na poplačilo obveznosti. To je jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj je moralo biti jasno dolžniku, ki je vendarle bančni strokovnjak.
Višje sodišče se sicer ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da bi zakonca med trajanjem zakonske zveze sklepala sporazum o razdelitvi premoženja. Vendar pa bi bilo logično, da bi bil tak sporazum sklenjen, preden se sploh začne s kakimi posli; v času, ko je dolžnik z ženo sklenil ta sporazum, pa je bilo jasno vsaj to, da glavni dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti in da se upnik s čim takim sicer ne strinja.
Celoten sklop ravnanja stečajnega dolžnika v času po sklenitvi kreditnih pogodb kaže, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno v razmerju do upnikov, predvsem do A., kateri je dal poroštvo za zelo visok znesek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC0004741
KZ-1 člen 299, 299/1.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja
Navajanje pritožbe, da obdolženčevo ravnanje ni bilo takšne narave, da bi sploh ustrezalo kvalifikaciji po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, torej ogroženosti osebne varnosti uradnih oseb in njihovih bližnjih sorodnikov, kar je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot maščevanje obdolženca v sicer neprištevnem stanju, je napačno in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more vnesti nikakršnih pomislekov v prepričljivo presojo pravnih zaključkov prvega sodišča na podlagi skrbno ugotovljenih dejstev o tem, kako je potekalo procesuiranje obdolženca kritičnega dne že v obeh lokalih, nato pa še v prostorih PP Slovenske Konjice in v reševalnem vozilu, s katerim je obdolženec bil pripeljal v SB .... Zato so tudi nesprejemljivi pritožbeni očitki o tem, da je ugotovljeno ravnanje obdolženca ostalo le na nivoju abstraktne nevarnosti, ker je uradnim osebam le verbalno grozil in ni z ničemer izkazano, da se jim je dejansko maščeval, kajti v slednjem primeru bi šlo za drugo protipravno ravnanje ne pa za dejanje po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, ki je storjeno zaradi maščevanja uradni osebi zaradi dejanj, ki jih je ta opravila sama ali pa druga uradna oseba v okviru svojih pravic na ta način, da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.
temelj odškodninske odgovornosti - način nastanka poškodbe
Odločilno dejstvo za priznanje temelja zahtevane odškodnine za utrpelo nematerialno škodo je način nastanka poškodbe. V zvezi s tem pa tožnik ves čas zatrjuje in izpoveduje, da je do zloma levega zapestja prišlo, ko je z levo roko udaril ob ograjo stopnic. Res je, da tožnik tudi izpoveduje (ne pa tudi zatrjuje), da je padel, a padcu ne pripisuje vzroka za nastanek poškodbe zapestja.
Sodišče prve stopnje je z izrekom vzgojnega ukrepa navodil in prepovedi (udeleževanje programov socialnega treninga), kršilo kazenski zakon, saj je bila z odločbo o vzgojnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prvi odstavek 93. člena KZ, ki se nanaša na izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, namreč ne dopušča izrekanja ukora in navodil.
procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pritožba proti sklepu - glavni stečajni postopek nad pravno osebo
Pravico vložiti pritožbo proti sklepu ima vsaka stranka postopka, upravitelj ali druga oseba pa le, če zakon tako določa. V glavnem stečajnem postopku nad pravno osebo so stranka postopka le upniki, saj zakon ne določa, da bi imel dolžnik položaj stranke postopka. Tudi upravitelju zakon ne podeljuje pravice do pritožbe zoper sklep o razdelitvi.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00009461
ZPrCP člen 13, 107. ZKP člen 83, 148. ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-3.
preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - krivda - obdolžilni predlog - pouk o pravicah v postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Vodenje zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izrecno predpisuje 107. člen ZPrCP in ker je ta zapisnik sestavljen v skladu z določbami ZPrCP in ZUP, ne gre za nedovoljen dokaz. Pred podpisom tega zapisnika policist obdolžencu ni bil dolžan dati pravnih poukov po 148. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj ni mogoče šteti, da je s podpisom zapisnika obdolženec podpisal samoobtožbo. Tretja alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki predvideva smiselno uporabo določb ZKP glede zaslišanja obdolženca in zaslišanja prič, pa se ne nanaša na izjave domnevnega storilca dane policiji, temveč zgolj na zaslišanje obdolženca pred sodiščem.
Z opravo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom se še ni začel postopek o prekršku, saj se redni sodni postopek o zadevah v prekršku začne na podlagi pisnega obdolžilnega predloga in tudi iz tega razloga policist obdolžencu pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni bil dolžan dati v pritožbi navedenih pravni poukov. Tudi začasno zadržanje obdolženca na kraju vodenja policijskega postopka, ki je trajalo za čas, ki je bil potreben za izvedbo postopka preizkusa alkoholiziranosti ter zbiranja obvestil, policistom ne nalaga obveznosti podaje pravnih poukov v skladu z določbami ZKP, saj ti postopki potekajo v okviru izpolnjevanja pooblastil in nalog policije po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) in po 13. členu ZPrCP, ki ne zahteva, da bi policisti morali v teh postopkih udeležence cestnega prometa poučevati o procesnih pravicah in privilegijih zoper samoobtožbo.
Pri prekrških, ki se ju očita obdolžencu, za razliko od nekaterih kaznivih dejanj, pri katerih je krivdna oblika sestavni zakonski znak kaznivega dejanja, oblika krivde ni zakonski znak prekrška in ga predlagatelj ni dolžan opisati v obdolžilnem predlogu. Dejstva in okoliščine glede subjektivnega elementa prekrška lahko sodišče ugotavlja v postopku o prekršku in o njih sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
Neutemeljene so trditve, da krivda obstoji le, če je ugotovljeno, da se je obdolženec zavedal, da ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno, prav tako pa ni potrebno obdolženčevo zavedanje glede konkretne stopnje alkohola v organizmu. Dojemanje stopnje alkoholiziranosti oziroma koncentracijo alkohola v organizmu je izrazito subjektivne narave in ob razlagi, kot jo zavzema zagovornik v pritožbi, nobenemu vozniku ne bi mogli očitati naklepne vožnje pod vplivom alkohola, saj brez predhodnega opravljenega preizkusa z elektronskim alkotestom ne bi bilo mogoče doseči zavedanja o konkretni stopnji alkoholiziranosti. In ker je dojemanje stopnje alkoholiziranosti izrazito subjektivno, vsak voznik z odločitvijo, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu po tem, ko je zaužil določeno mero alkoholnih pijač, privoli v možnost, da bo s takšno vožnjo storil prekršek po 105. členu ZPrCP.
ZFPPIPP člen 314, 333, 333/6, 335, 335/2, 335/2-4, 335/2-6, 337, 339, 339/1, 339/3, 341, 341/3, 341/3-2, 341/7, 341/7-1, 343. OZ člen 104,.
soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe – varščina – ara – vabilo k dajanju zavezujočih ponudb
Neutemeljeno pritožba navaja, da vabilo k dajanju ponudb ni vsebovalo pogojev plačila are (4. točka drugega odstavka 335. člena in 338. člen ZFPPIPP). Res je, da prodajna pogodba ne vsebuje določila (338. člen ZFPPIPP), da mora kupec v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro v roku, določenem v pogodbi, ki ne sme biti daljši od pet delovnih dni po sklenitvi pogodbe, in določila, da je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da kupec plača aro, in razveznim pogojem, ki se uresniči, če ara ni plačana. Vendar pritožnik spregleda, da je iz četrtega člena prodajne pogodbe razvidno, da sta pogodbeni stranki varščino, plačano v postopku zbiranja ponudb, upoštevali kot aro in sta jo všteli v znesek kupnine. To pa je v skladu s šestim odstavkom 333. člena ZFPPIPP, ki določa, da če ponudnik v postopku zbiranja ponudb uspe in sklene prodajno pogodbo, plačilo varščine velja za plačilo are v znamenje sklenitve prodajne pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023358
OZ člen 101, 619. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-10, 452, 454, 454/2.
spor majhne vrednosti - izvedba naroka - predlog z zaslišanjem stranke - priznanje neprerekanih dejstev
Sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka in ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je ocenilo, da lahko o spornem dejanskem stanju odloči že na podlagi pisnih dokazov, nobena od pravdnih strank pa v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP izvedbe naroka ni predlagala. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da mora pravdna stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, in to vnaprej, v svojih pisnih vlogah iz 452. člena ZPP. Morebitni dokazni predlog za zaslišanje strank še ne pomeni zahteve za razpis in izvedbo naroka, saj ni nujno, da sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodi.
izvedenec - trditvena podlaga - spor majhne vrednosti
Ni naloga sodišča prve stopnje, da s pomočjo izvedenca (v tem primeru finančne stroke) raziskuje, na kaj se je dejansko nanašalo vnaprejšnje plačilo v višini 9.229,30 EUR in za koliko je s tem plačilom tožeča stranka „objektivno“ preplačala svoje obveznosti. Takšno razčlenjevanje sodi v trditveno podlago tožeče stranke. Ker tega ni storila, pa sodišču prve stopnje tudi ne more očitati, da je vsled opustitve ugotavljanja teh dejstev oziroma izostanka razlogov o teh dejstvih v obrazložitvi, izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
oškodovanec kot tožilec - prevzem kazenskega pregona - neznani storilec
Oškodovanec kot tožilec lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katero je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona.
zahteva za preiskavo - utemeljen sum - pravni standard - namen preiskave - naloga preiskovalnega sodnika - stopnja verjetnosti - dokazna ocena je pridržana glavni obravnavi - obrazloženost sklepa
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda, utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasnost in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - ocena verodostojnosti izpovedbe oškodovanca
Zaradi vsega navedenega so po oceni pritožbenega sodišča razlogi napadene sodbe nejasni, prav tako pa sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje mora namreč svojo odločitev vedno obrazložiti jasno in tehtno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, saj so razlogi napadene sodbe o oceni izvedenih dokazov nejasni, razen tega pa napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.
zastaranje – dobava plina – dobava za potrebe gospodinjstva – gospodarska pogodba
Za terjatve za dobavljen plin, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, je v 1. točki prvega odstavka 355. člena OZ določeno, da zastarajo v enem letu. Nedvoumno je torej določen enoletni zastaralni rok za primere, ko je bila dobava izvršena za potrebe gospodinjstva, pri čemer je odločilna prav sintagma 'za potrebe gospodinjstva' in ne to, ali je oseba, s katero je dobavitelj v pogodbenem razmerju, fizična ali pravna oseba.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080235
OZ člen 355, 355/1, 355/1-3, 355/2. ZPP člen 214, 339, 339/2, 443, 443/1, 458, 458/1.
pogodba o sklenitvi naročniškega razmerja – zastaranje – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – spor majhne vrednosti – dovoljeni pritožbeni razlogi – priznana dejstva
Tožnik uveljavlja terjatev iz naslova uporabe telefona, za katero v skladu s 3. točko prvega odstavka 355. člena OZ velja enoletni zastaralni rok. Ta prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ).
Sodišče je sklep o ustavitvi postopka (zoper katerega je toženka vložila pritožbo) vročilo začasnemu zastopniku upravičenemu za sprejem pisanj za toženo stranko 22. 8. 2016. Po določilu tretjega odstavka 137. člena ZPP se šteje, da je bilo toženi stranki pisanje tega dne vročeno. Zato pritožbene navedbe, da je pooblaščenec za sprejem pisanj toženki vročil pisanje 2. 9. 2016 in je imela toženka zato le štiri dni časa do izteka pritožbenega roka, niso upoštevne. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči z vročitvijo prepisa odločbe prve stopnje začasnemu zastopniku upravičenemu za sprejem pisanj in je iztekel pred vložitvijo pritožbe tožene stranke.
obnova postopka – nova dejstva – subjektivno nova dejstva – novi dokazi – objektivno novi dokazi
Ni dvoma, da so obnovitveni razlog lahko le subjektivne novote, torej dejstva, ki stranki, ki nosi trditveno breme, do konca glavne obravnave niso bila znana. To pa ne velja za dokaze, ki jih stranka ponudi za dokazovanje takšnih subjektivno novih dejstev.