neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - gojenje konoplje - proizvodnja konoplje
Že glede na samo količino sadik, ki jih je obdolženec gojil, ko si je v ta namen najel celo počitniško hišico v odmaknjenem predelu podeželja, kjer je vestno pripravil vse potrebno za gojenje konoplje, ni dvoma, da je šlo za proizvodnjo.
Končna ocena stanovanjskih stroškov ni matematični izračun, ampak rezultat ocene, kjer se upoštevajo vsi posamezni stroški, ki so potrebni za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka in finančnih zmožnosti otrokovih roditeljev.
določitev skupnega pripadajočega zemljišča – postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi – elaborat – parcelacija – uskladitev dejanskega stanja z evidenčnimi podatki – register nepremičnin
Ko sodišče ugotovi, da je strokovna podlaga primerna za izvedbo katastrskega vpisa, o tem izda sklep, zoper katerega je dopustna pritožba, po pravnomočnosti sklepa pa pri pristojnem upravnem organu zahteva izvedbo vpisa (šesti odstavek 23.a člena ZVEtL). Glede na navedeno določbo ni dvoma, da lahko sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine in določitve pripadajočega zemljišča odloča o parcelaciji in uskladitvi dejanskega stanja z evidenčnimi podatki v zemljiškem katastru in katastru stavb.
POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL0085165
SPZ člen 68, 117, 117/1. OZ člen 125, 125/1.
pobotni ugovor – etažni lastnik – razdelitev stroškov med etažne lastnike – redno upravljanje – bremena skupne stvari
Ne glede na to, kakšna je bila sicer pravna narava takšne pogodbe je očitno, da sklenjena pogodba zavezuje obe pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ). Posebnost takšne pogodbe je kvečjemu, da jo lahko sklenejo etažni lastniki, če dosežejo za njeno sklenitev potrebno večino. Lahko bi jo sicer tudi odpovedali - 10. člen Pogodbe št. K/D je to predvideval. Vendar so jo lahko odpovedali le, če so sprejeli sklep s potrebno večino. Odpoved pogodbe s strani enega samega etažnega lastnika torej ni bila mogoča.
Etažni lastniki so dolžni vzdrževati skupne dele. K poravnavanju storitev tožeče stranke je bila tožena stranka zavezana na temelju Pogodbe, kolikor je šlo za stroške kurilnice. Da jih mora poravnati, sicer določa tudi prvi odstavek 117. člena in 68. člen SPZ.
Za izviren podpis se šteje samo lastnoročni podpis ali podpis z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Vloga brez takšnega podpisa je nepopolna.
prevozna pogodba – določitev cene – cena na prevoz – cena na kilometer – pomanjkljiva trditvena podlaga – pritožbene novote – pogodbeno pravo – pogodbena odškodninska odgovornost – neizkazanost škode
Glede na dejstvo, da so se spremenile relacije, po katerih bi tožeča stranka opravljala prevoze, pa je jasno, da ni bilo več mogoče uporabljati cen, določenih za prvotno dogovorjene relacije. Nasprotno bi namreč pomenilo povsem neživljenjsko situacijo, ko bi tožeča stranka, kljub pogodbenemu določilu, do kakšnega plačila je upravičena za vsak prevožen kilometer (ki se je nedvomno nanašalo na primere, ko so se prevozi opravljali na drugih relacijah), za relacije, ki pogodbeno niso bile določene, prejela plačilo, določeno za povsem druge relacije.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084994
OZ člen 131, 131/2, 149, 965, 965/1. ZPP člen 8, 215.
podlage odškodninske odgovornosti – dejansko stanje – dokazna ocena – obratovanje motornega vozila kot vzrok nastanka škode – objektivna odškodninska odgovornost – trditveno in dokazno breme
Tožnik v tožbi sicer ni opredelil nastanka odškodninske obveznosti zavarovanca toženke, vendar pa iz povzete dejanske opredelitve tožbenega zahtevka izhaja, da uveljavlja njegovo odškodninsko odgovornost, ki izvira iz obratovanja motornega vozila. Ta je objektivna, saj v sodni praksi ni sporno, da predstavlja uporaba motornega vozila nevarno dejavnost. To pomeni, da krivda ni predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti in da velja za vzrok škode obratovanje motornega vozila. To pomeni, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00002038
ZKP člen 358, 358-4. KZ-1 člen 133.
protipraven odvzem prostosti - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - oprostilna sodba
Podana je nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba obdolženki, saj so bile posledice obdolženkinih ravnanj odpravljene.
zahteva za obnovo kazenskega postopka - razlogi za obnovo kazenskega postopka - nova dejstva in novi dokazi - sodba zoper soobtožence - priznanje krivde
V času sprejetja priznanja krivde od obsojenca je bila obtožba zoper ostale soobtožence pravnomočna. Zavrnilna sodba zoper soobtožene ne predstavlja novega dejstva in dokaza, ki bi lahko povzročil obsodbo po milejšem zakonu.
Ni pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki pri vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi loči med terjatvami, ki so zapadle pred začetkom stečajnega postopka, in tistimi, ki so zapadle po začetku stečajnega postopka.
V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka.
Po določbi prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člen ZFPPIPP. Ta pa določa, da sodišče, če izločitvena pravica ni prerekana, v izreku sklepa o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena pravica priznana, in glede na vrsto izločitvene pravice naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (tožbeni zahtevek in odločitev sodišča morata vsebovati enako, kot bi bila vsebina odločitve stečajnega sodišča o izločitveni pravici, če ta ne bi bila prerekana). Ker je bila pritožnica s sklepom stečajnega sodišča napotena na vložitev tožbe s takim zahtevkom, sodišče tega dela zahtevka ne bi smelo zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil izločitveni (pravilno zahtevek na vračilo stvari) zavrnjen
ZFPPIPP člen 47, 57, 57/3, 58, 58-2, 58-2(2), 121, 121/1, 384, 385, 386, 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 401, 403, 403/1, 404, 407, 407/1, 409, 409/1. URS člen 2, 33, 155. OZ člen 417. ZPP člen 226, 226/2.
odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – ustavitev odpusta obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti – uporaba novele ZFPPIPP-G – retroaktivnost novele
Pomembno je, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča.
Določila ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva.
Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana.
Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP.
Za obravnavano zadevo je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti.
Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega.
Dolgotrajna razmerja niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilagajati spremenjenim okoliščinam.
Z novelo ZFPPIPP-G po mnenju višjega sodišča ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb.
V tem primeru bi lahko šlo le za t.i. nepravo retroaktivnost.
V skladu z načelom sorazmernosti je v zavarovane interese mogoče posegati samo zaradi varovanja enako pomembnih interesov drugega posameznika ali enako pomembnih javnih interesov, vendar samo v takšnem obsegu, da individualna in družbena korist, ki jo poseg zagotovi, v resnici odtehta "škodo", prizadejano posameznikovemu interesu.
Dolžnikova pravica do odpusta obveznosti je v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila njegovih terjatev.
Sprememba predpisa, ki v obravnavanem primeru učinkuje retroaktivno, se nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni „zlorabo pravice do odpusta obveznosti“, pa tudi na relevantno obdobje, v katerem se ta ovira upošteva. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. V pravu in življenju je „zloraba“ absolutno nedopustna in ne samo opravičuje, pač pa celo terja takojšnje ukrepe. Zakonodajalec se je za strožjo vsebino ovire, ki predstavlja zlorabo, vključno s podaljševanjem obdobja, v katerem se dolžnikova ravnanja presojajo z vidika načela vestnosti in poštenja, odločil, ker je praksa zaznala, da prej veljavna ureditev dolžnikom omogoča špekulativna ravnanja in da je zato potrebna korekcija v prid izboljšanja položaja upnikov.
Takojšnja uveljavitev novih pogojev (ovir) za odpust obveznosti, ki pomenijo zlorabo, in podaljšanje roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti, je zato tudi v javnem interesu.
Odpust obveznosti močno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki je ena človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 33. člena Ustave. Z uzakonitvijo odpusta obveznosti je zakonodajalec močno posegel v to ustavno pravico upnikov.
Zloraba pravic je nedopustna, po mnenju višjega sodišča pa je s spremenjenimi določbami 399. člena in 404. člena ZFPPIPP zakonodajalec šele ustrezno in sorazmerno uredil to področje in pravilneje in ustavno skladno uravnotežil položaja strank postopka osebnega stečaja.
Vendar pa to še ne pomeni, da z izpodbitjem te domneve upniku ne bi bilo dopuščeno dokazovanje zlorabe pravice. Dolžnik je izpodbil le domnevo, upnik pa je podal tudi relevantne navedbe v zvezi z zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
Pri tem se je zavezal izpolniti obveznosti v denarju in tudi upnik ni bil dolžan sprejeti česa drugega. Zato očitki, da banka ni želela prevzeti nepremičnin, niso na mestu – ni jih bila niti dolžna prevzeti.
Upnik ni bil uspešen niti v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom. Zato ni pomembno, ali nepremičnine, ki jih je zastavil glavni dolžnik, vrednostno ustrezajo obveznostim. Če jih niti v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prodati, to lahko pomeni le, da niso bile toliko vredne, kot to meni dolžnik, ne glede na to, da upnik sicer navedenim poštenim tržnim vrednostim ni ugovarjal. Nepremičnine so namreč dejansko vredne le toliko, za kolikor jih je kak kupec pripravljen kupiti, in čisto nič več.
Tudi ob dogovoru, da se bodo krediti praviloma poplačali iz prodaje zastavljenih nepremičnin glavnega dolžnika, pa je treba upoštevati, da je nerealno pričakovati, da bo banka ob tem, da prodaja nikakor ne teče (nepremičnine so bile prodane le v manjšem delu), v nedogled čakala na poplačilo obveznosti. To je jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj je moralo biti jasno dolžniku, ki je vendarle bančni strokovnjak.
Višje sodišče se sicer ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da bi zakonca med trajanjem zakonske zveze sklepala sporazum o razdelitvi premoženja. Vendar pa bi bilo logično, da bi bil tak sporazum sklenjen, preden se sploh začne s kakimi posli; v času, ko je dolžnik z ženo sklenil ta sporazum, pa je bilo jasno vsaj to, da glavni dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti in da se upnik s čim takim sicer ne strinja.
Celoten sklop ravnanja stečajnega dolžnika v času po sklenitvi kreditnih pogodb kaže, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno v razmerju do upnikov, predvsem do A., kateri je dal poroštvo za zelo visok znesek.
kršitev določb kazenskega postopka - glavna obravnava v nenavzočnosti zagovornika - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja
Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz člena 371 ZKP, zato ker glavne obravnave ni preložilo in jo je opravilo v navzočnosti obdolženkinega zagovornika, s čemer je kršilo obdolženki pravico do prisotnosti zagovornika ter ji je s tem tudi odreklo njeno ustavno pravico. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik po oceni pritožbenega sodišča meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uvodoma je potrebno povedati, da je bila glavna obravnava dejansko opravljena brez navzočnosti obdolženkinega zagovornika, vendar je potrebno pri tem pojasniti, da v obravnavani zadevi obramba ni obvezna, zato ne more biti govora o kršitvi iz člena 371/I-3 ZKP, v kolikor je imel zagovornik v mislih navedeno kršitev.
procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pritožba proti sklepu - glavni stečajni postopek nad pravno osebo
Pravico vložiti pritožbo proti sklepu ima vsaka stranka postopka, upravitelj ali druga oseba pa le, če zakon tako določa. V glavnem stečajnem postopku nad pravno osebo so stranka postopka le upniki, saj zakon ne določa, da bi imel dolžnik položaj stranke postopka. Tudi upravitelju zakon ne podeljuje pravice do pritožbe zoper sklep o razdelitvi.
temelj odškodninske odgovornosti - način nastanka poškodbe
Odločilno dejstvo za priznanje temelja zahtevane odškodnine za utrpelo nematerialno škodo je način nastanka poškodbe. V zvezi s tem pa tožnik ves čas zatrjuje in izpoveduje, da je do zloma levega zapestja prišlo, ko je z levo roko udaril ob ograjo stopnic. Res je, da tožnik tudi izpoveduje (ne pa tudi zatrjuje), da je padel, a padcu ne pripisuje vzroka za nastanek poškodbe zapestja.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasnost in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - ocena verodostojnosti izpovedbe oškodovanca
Zaradi vsega navedenega so po oceni pritožbenega sodišča razlogi napadene sodbe nejasni, prav tako pa sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje mora namreč svojo odločitev vedno obrazložiti jasno in tehtno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, saj so razlogi napadene sodbe o oceni izvedenih dokazov nejasni, razen tega pa napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.
KZ-1B člen 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 18, 18/1, 329, 329/2, 364, 371, 371/2, 372, 373, 386.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrnitev dokaznega predloga - prosta presoja dokazov - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija kršitev - dokazna ocena - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kaznivo dejanje grožnje - obseg pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca - pritožba zaradi odločbe o kazenski sankciji - denarna kazen
V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi, da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
Sodišče prve stopnje je z izrekom vzgojnega ukrepa navodil in prepovedi (udeleževanje programov socialnega treninga), kršilo kazenski zakon, saj je bila z odločbo o vzgojnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prvi odstavek 93. člena KZ, ki se nanaša na izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, namreč ne dopušča izrekanja ukora in navodil.
izvedenec - trditvena podlaga - spor majhne vrednosti
Ni naloga sodišča prve stopnje, da s pomočjo izvedenca (v tem primeru finančne stroke) raziskuje, na kaj se je dejansko nanašalo vnaprejšnje plačilo v višini 9.229,30 EUR in za koliko je s tem plačilom tožeča stranka „objektivno“ preplačala svoje obveznosti. Takšno razčlenjevanje sodi v trditveno podlago tožeče stranke. Ker tega ni storila, pa sodišču prve stopnje tudi ne more očitati, da je vsled opustitve ugotavljanja teh dejstev oziroma izostanka razlogov o teh dejstvih v obrazložitvi, izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
pogojna obsodba - namen pogojne obsodbe - predkaznovanost - kazen zapora - primernost in pravičnost kazni - predlog za izvršitev kazni zapora z opravo dela v splošno korist
Predlog, da bi se izrečena kazen zapora izvršila tako, da bi obdolženka namesto zapora opravila delo v splošno korist, pa bo morala vložiti pri sodišču prve stopnje v skladu z določbami 129.a člena ZKP, saj o tem predlogu odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.
KZ-1 člen 194, 194/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 383, 383/1.
prekoračitev obtožbe - sprememba opisa kaznivega dejanja iz obtožbe v škodo obdolženca - preizkus sodbe po uradni dolžnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - konkretizacija kršitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neplačevanje preživnine - kršitev kazenskega zakona
Sicer pa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni ustrezno obrazložilo posega v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je neplačane preživnine iz zneska 4.697,88 EUR zvišalo na 6.001,68 EUR, da bi lahko pritožbeno sodišče morda sprejelo navedbo, da gre zgolj za pomoto v seštevku in zato kljub temu, da je bila obtožba spremenjena v škodo obdolžencu le to sprejelo kot dopustno. Razjasnilo namreč ni ali je morda tožilstvo iz obdolžencu očitane neplačane preživnine, odštelo tisti del preživnine, ki je bil plačan z izvršbo, kar pa je odločilno in ne dopušča posega v opis dejanja. Vendar je to stvar dejanske presoje, ki jo bo pa moralo sodišče prve stopnje opraviti v ponovnem sojenju pri oceni pritožbenih navedb zagovornika, ki gredo v tej smeri, pri čemer ne bo smelo prezreti, da zoper prvostopno sodbo ni bila vložena tudi tožilska pritožba.