Za uspešno sklicevanje na pridržno pravico bi moral imeti toženec v trenutku dolžnikove smrti stanovanje v neposredni posesti.
Sodišče prve stopnje s tem, ko je kot o predhodnem vprašanju odločilo o (ne)obstoju toženčeve terjatve do tožnice, ni kršilo določb postopka o pristojnosti (niti katerih drugih). Odločitev o predhodnem vprašanju velja namreč le za ta postopek in ni samostojna z učinkom pravnomočnosti.
Če solastnik dejansko in proti svoji volji stvari ne uporablja (ali jo uporablja v manjšem obsegu), ima pravico zahtevati spremembo načina uporabe in ustrezno nadomestilo (uporabnino).
Sodna praksa je pri presoji koristi nepoštenega solastnika zavzela stališče, da gre za korist, ki bi jo ta lahko imel in ni odvisna od tega, kako prostore izkorišča.
Z onemogočanjem souporabe nepremičnine tožniku je toženka prevzela v uporabo in upravljanje celoten del nepremičnine, ki ni obremenjen s služnostjo stanovanja. S tem je nanjo prišla korist od uporabe tožnikovega dela nepremičnine.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0086050
ZPP člen 7, 285.
povrnitev premoženjske škode – pasivna legitimacija – vzdrževanje cest – upravljalec občinskih cest – razbremenitev odgovornosti – oddaja koncesije – poplave – vzročna zveza – pretočnost – opustitev čiščenja – preozek most – neustrezna ureditev mostu – trditveno in dokazno breme – razpravno načelo – materialno procesno vodstvo – sodba presenečenja
Vprašanje legitimacije je materialnopravno in ne dejansko vprašanje, vendar so podlaga za presojo tega vprašanja dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Mora pa na podlagi dejstev, ki sta jih navedli stranki, opraviti pravno presojo o obstoju legitimacije, čeprav tega vprašanja stranki ne načenjata.
Druga toženka ni navajala dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da zaradi delegacije pristojnosti ni odgovorna za nastalo škodo. Nobena okoliščina primera tudi ne kaže, da bi šlo za zahtevek, s katerim stranki ne bi smeli razpolagati. Tožnika sta trditvenemu bremenu glede legitimacije in odgovornosti druge toženke zadostila, slednja pa trditvam o njeni upravljalski vlogi v zvezi z vzdrževanjem mostu ni oporekala. S svojim ravnanjem je sodišče drugi toženki onemogočilo ustrezno obrambo in izpodbijana sodba zanjo nedvomno predstavlja presenečenje.
USTAVNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0080225
URS člen 33. OZ člen 45, 99, 255, 255/1, 255/2, 256. ZZZDR člen 56, 56/2.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – paulijanska tožba – odgovornost zakonca za skupne obveznosti – obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem – nerazdelna odgovornost zakoncev – napake volje
Uspešnost Paulijanske tožbe zakon veže na obstoj treh predpostavk: obstoj terjatve; pravno dejanje dolžnika ter upnikovo prikrajšanje; poseben subjektivni pogoj.
prevozna pogodba – določitev cene – cena na prevoz – cena na kilometer – pomanjkljiva trditvena podlaga – pritožbene novote – pogodbeno pravo – pogodbena odškodninska odgovornost – neizkazanost škode
Glede na dejstvo, da so se spremenile relacije, po katerih bi tožeča stranka opravljala prevoze, pa je jasno, da ni bilo več mogoče uporabljati cen, določenih za prvotno dogovorjene relacije. Nasprotno bi namreč pomenilo povsem neživljenjsko situacijo, ko bi tožeča stranka, kljub pogodbenemu določilu, do kakšnega plačila je upravičena za vsak prevožen kilometer (ki se je nedvomno nanašalo na primere, ko so se prevozi opravljali na drugih relacijah), za relacije, ki pogodbeno niso bile določene, prejela plačilo, določeno za povsem druge relacije.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nastanek škode
Tožnik ni dokazal, da se je določenega dne poškodoval na delovnem mestu oziroma, da bi do škodnega dogodka prišlo na način, kot je zatrjeval, tj. da je kritičnega dne s sodelavcem sodeloval pri varjenju cevi, ko je var popustil in mu je cev padla na levo roko. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine ni utemeljen.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0072633
ZIL-1 člen 42, 50, 50/1, 123, 123/2, 123/2-b. Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 4, 13, 13/1.
znamka – soglasje za uporabo znamke – začasna odredba – vzporedni uvoz vozil – prepoved opravljanja gospodarskega prometa z vozili – razkritje podrobnosti o nabavi in prodaji vozil – pasivna prodaja – težko nadomestljiva škoda – tržni položaj znamke
Besedilo Distributerske pogodbe je določalo, da lahko K. (iz Skopja) opravlja pasivno prodajo na trg EU. To pomeni, da sicer ne sme iskati kupcev zunaj Makedonije in Kosova, in torej tudi ne v EU, sme pa prodajati tja. S tem pa je bilo dovolj jasno povedano, da ima K. dovoljenje za uporabo znamke pri (pasivni) prodaji na trg EU.
Znamka služi označevanju blaga ali storitev. Željeni položaj znamke na trgu blaga ali storitev, v primerjavi z drugimi znamkami, je lahko dobrina, ki ima lahko za imetnika znamke poseben pomen. To velja ne glede na to, da je takšna dobrina povsem nestvarna. Uporaba znamke ima lahko namreč velik pomen pri prodaji ali kakšnemu drugemu dajanju blaga ali storitev v promet. Znamka ima na primer lahko sama po sebi določeno oglasno (reklamno) vrednost, tudi drugače lahko vpliva na tržni položaj imetnika znamke.
Sodišče druge stopnje pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je obdobje dveh mesecev primerno obdobje za zdravljenje nasprotnega udeleženca na varovanem oddelku SVZ H., saj je to čas, ki je po strokovnem mnenju izvedenke potreben za izboljšanje zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca.
izločitev sodnika - odklonitveni razlog - dvom v nepristranskost
Zagovornik zahtevo za izločitev utemeljuje s procesnim vodenjem postopka, ki naj bi bilo v škodo obtoženčevi pravici do obrambe po izbranem zagovorniku. Vendar vodenje postopka, kadar ima podlago v določbah Zakona o kazenskem postopku, ne more predstavljati okoliščin, s katerimi bi stranka lahko utemeljevala izločitev sodnika, saj je njegova dolžnost v smislu 15. člena ZKP prav v tem, da postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Sodnik torej ni bil dolžan preložiti obravnavo, ker je zagovornik v istem terminu bil zaseden z drugimi zadevami, niti zagovorniku podrobneje utemeljevati razlogov za svojo odločitev. Prav tako ni stvar sodišča razmerje obtoženca in njegovega zagovornika, vprašanje njune zaupnosti in pripravljenost obtoženca za morebitnega substituta. Sodišče je obtožencu obrambo po izbranem zagovorniku omogočilo s tem, ko ga je na glavno obravnavo povabilo, kako pa se bo obramba po izbranem zagovorniku dejansko izvrševala, pa, kot rečeno, ni v domeni sodišča. V kolikor bi namreč obveljala tako široka razlaga obtoženčeve pravice do izbranega zagovornika, kot jo v konkretnem primeru zagovornik utemeljuje v zahtevi za izločitev, potem bi dejansko res lahko prišlo do zelo oteženega postopka ali pa v primeru več obtožencev celo do nezmožnosti njegove izvedbe. Nenazadnje je zagovornikov predlog za preložitev narokov postal skoraj pravilo tudi v konkretni zadevi, tako v fazi preiskave kot po vloženi obtožbi. Ocena sodnika, da naroka ne bo preložil, je torej stvar procesne odločitve in zato sama zase še ne vzbuja dvoma v sodnikovo nepristranskost.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086052
ZPP člen 3, 30, 30/1, 316, 338, 339, 339/2, 339/2-4, 454. OZ člen 49, 417, 417/2, 419, 419/1.
spor majhne vrednosti – sodba na podlagi pripoznave – kupoprodajna pogodba – prodaja stanovanja – stvarna pristojnost – delni umik – napaka volje – prevara – grožnja – cesija – obvestitev dolžnika – neizvedba naroka
Grožnja stranke s sprožitvijo pravnih postopkov pred sodiščem npr. sodnega postopka za izpraznitev stanovanja ne predstavlja nedopustne grožnje, saj uporaba pravnih sredstev in sprožitev pravnih postopkov zaradi zavarovanja pravic stranke ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo.
Nedovoljeno fotografiranje in snemanje je povzročalo pri nasprotnem udeležencu stisko, saj je med udeležencema v zvezi z njunimi medsebojnimi premoženjskimi razmerji odprtih več sodnih postopkov, njun odnos pa je zaradi številnih konfliktnih situacij izredno napet. Nedovoljeno fotografiranje predstavlja poseg v pravico do zasebnosti.
Na mestu je bila tudi prepoved vstopanja in vzdrževanja ter parkiranja predlagateljice glede posameznih nepremičnin (vključno s približevanjem nasprotnemu udeležencu in omogočanjem uporabe posameznih nepremičnin tretjim), saj je bil njen namen v tem, da bi se čim bolj zožale možnosti srečevanja med udeležencema, s tem pa tudi možnosti nedovoljenega snemanja in fotografiranja s strani predlagateljice.
Ravnanje predlagateljice v zvezi z upravljanjem skupnega premoženja (ki je temeljilo na dogovoru z nasprotnim udeležencem iz časa pred nastankom njunih sporov) ne predstavlja ekonomskega nasilja, ki bi terjalo izrek ukrepov po ZPND. Če je nasprotni udeleženec zaradi razhoda s predlagateljico enostransko odstopil od tega dogovora, spada ureditev načina uporabe skupnega premoženja v nepravdni postopek po 117. členu ZNP.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 5, 5/1, 11, 13, 13/2, 17, 118.. ZJU člen 5, 5/1, 16, 74.. ZSPJS člen 14.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi - izobrazba - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zaradi dejstva, ker tožnik nima dosežene VII. stopnje strokovne izobrazbe, ne more biti v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu "specialist novinar". Prvi odstavek 21. člena ZDR-1 sicer določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma, s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa določba 21. člena ZDR-1 ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo je delodajalec sklenil z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Podobno velja tudi za primer faktičnega delovnega razmerja. Če takšno razmerje dejansko obstaja, delavcu ni možno odreči sodnega varstva (in zavrniti tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja) zgolj zato, ker ne izpolnjuje predpisanega pogoja zahtevane stopnje izobrazbe.
Tožnik zmotno meni, da uporaba instituta sodne razveze iz 118. člena ZDR-1 ni dopustna v tem sporu, ker tožena stranka ni izpodbijala veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, da bi lahko sodišče prve stopnje določilo dan prenehanja delovnega razmerja. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je namreč mogoče ta institut uporabiti v vsakem primeru, ko pride do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma do pravnega položaja, ki je po svoji vsebini podoben nezakonitem prenehanju, torej tudi v primeru, ko sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja in mora odločiti tudi o eventualni reintegraciji delavca.
zavrženje tožbe – podjemna pogodba – stvarne napake – garancija – rok – prekluziven rok – sodba presenečenja
Odločba presenečenja (in s tem kršitev pravice do izjave) bi bila podana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev o sporu bistvena predvsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navaja, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, po katerem tožnik nikoli ni nasprotoval pridobitvi služnosti na podlagi priposestvovanja in ugotovitev, da njegova pravna prednica, ki je imela služečo nepremičnino v lasti ves čas do poteka priposestvovalne dobe, pridobitve služnosti ni pogojevala s plačilom denarnega nadomestila, je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna.
POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL0085165
SPZ člen 68, 117, 117/1. OZ člen 125, 125/1.
pobotni ugovor – etažni lastnik – razdelitev stroškov med etažne lastnike – redno upravljanje – bremena skupne stvari
Ne glede na to, kakšna je bila sicer pravna narava takšne pogodbe je očitno, da sklenjena pogodba zavezuje obe pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ). Posebnost takšne pogodbe je kvečjemu, da jo lahko sklenejo etažni lastniki, če dosežejo za njeno sklenitev potrebno večino. Lahko bi jo sicer tudi odpovedali - 10. člen Pogodbe št. K/D je to predvideval. Vendar so jo lahko odpovedali le, če so sprejeli sklep s potrebno večino. Odpoved pogodbe s strani enega samega etažnega lastnika torej ni bila mogoča.
Etažni lastniki so dolžni vzdrževati skupne dele. K poravnavanju storitev tožeče stranke je bila tožena stranka zavezana na temelju Pogodbe, kolikor je šlo za stroške kurilnice. Da jih mora poravnati, sicer določa tudi prvi odstavek 117. člena in 68. člen SPZ.
Končna ocena stanovanjskih stroškov ni matematični izračun, ampak rezultat ocene, kjer se upoštevajo vsi posamezni stroški, ki so potrebni za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka in finančnih zmožnosti otrokovih roditeljev.
ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-3, 286, 296. ZPP člen 155.
stroški pravdnega postopka – prijava v stečajni postopek – stroški priznani v stečajnem postopku - nagrada za postopek v ponovljenem odločanju
Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele s pravnomočnostjo odločbe, s katero je odločeno, koliko le-ti znašajo in kdo je zavezanec za njihovo plačilo oziroma upravičenec do njihovega povračila. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni bila dolžna prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko, saj terjatev za plačilo le-teh v razmerju do stečajnega dolžnika ni nastala do začetka stečajnega postopka. Ob povedanem njena terjatev za povračilo teh stroškov tudi ni prenehala, kot to trdi pritožnica.
Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Ker je tožena stranka navedene stroške prijavila v stečajnem postopku kot terjatev, ki je nastala do začetka stečajnega postopka in se je le-ta kot taka tudi preizkušala ter bila priznana, sklep o preizkusu terjatev pa je postal pravnomočen, tožena stranka plačila te terjatve ne more več zahtevati v tem pravdnem postopku, saj je bilo o njej že odločeno.
spor o pristojnosti – gospodarski spor - gospodarska zbornica - plačilo članarine
Tožena stranka je po podatkih AJPES registrirana kot „gospodarska zbornica“. Po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP se za gospodarski spor šteje vsak spor, v katerem sta obe stranki gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. Če nastopajo v sporu druge pravne osebe, ne gre za gospodarski spor.
V konkretni zadevi kot tožeča stranka nastopa gospodarska zbornica, ki je pravna oseba zasebnega prava in ne eden izmed subjektov, naštetih v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Prav tako ne gre za spor iz 482. ali 483. člena ZPP, saj tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo članarine za članstvo v zbornici. Predmetni spor zato ni gospodarski spor.