DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017036
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2. ZPP člen 226, 226/3.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – inšpekcijski postopek – odločba inšpektorja
ZDR-1 v 113. členu in v drugem odstavku 215. člena ureja možnost in pogoje za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primerih, ko prenehanje pogodbe o zaposlitvi že nastopi. To izhaja že iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 (ki velja sicer le za predstavnike delavcev, ki so tudi glede na določbe mednarodnega prava deležni posebnega varstva pred odpovedjo pogodba o zaposlitvi), ki omogoča tudi zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa učinkuje že z vročitvijo), ob izpolnjenih pogojih, ki jih opredeljuje 113. člen ZDR-1. Enako velja tudi v primeru, ko o tem odloča inšpektor za delo in zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda (drugi odstavek 215. člena ZDR-1) najdlje za čas do (pravnomočne) odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da kljub odločbi inšpektorja za delo ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ob predpostavki, da se ta odločba nanaša tudi na tožnika).
nadurno delo - dodatek za nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev dokaza
Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za neposredno zaslišanje sodne izvedenke za ekonomijo zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni založil predujma za stroške zaslišanja izvedenke ter da njeno zaslišanje glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev mnenja ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazni predlog za zaslišanje sodne izvedenke se je nanašal na ugotovitve, ki so za rešitev spora odločilne (tj. na način izračuna tožnikovega prikrajšanja iz naslova neizplačanih nadur in stroškov prevoza na delo in z dela), zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za njegovo zavrnitev. Zato je pritožbeno sodišče
izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – huda malomarnost – možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je spornega dne v času opravljanja redne pripravljenosti na domu, naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ni opravil nalog v času pripravljenosti in po ugotovitvi napake ni aktivno pristopil k njeni odpravi vse do naslednjega dne. Huda malomarnost je podana le takrat, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma, da škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko krivde je torej obstoj voljnega elementa (zavedanja možnosti nastanka škode). Tožnik je bil potem, ko je opravil reset blagajne in je na ekranu videl izpis „v delovanju“ prepričan, da je napaka odpravljena, pri čemer je zaupal v pravilno delovanje sistema, ki mu kasneje ni več javil napake. Hkrati pa v zvezi z nedelovanjem blagajne in kaosom, ki ga navaja tožena stranka, tožnik ni prejel nobenega klica iz parkirne hiše, kjer je bilo ne nazadnje možno plačevanje tudi na drugih blagajnah. Tožniku je bil prepričan, da blagajna deluje in se ni zavedal možnosti nastanka škode. Zato so utemeljene pritožbene navedbe, da bi mu bi bilo mogoče očitati zgolj navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožena stranka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do konca odpovednega roka, kar je drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Delodajalec ima za (b)lažje kršitve na voljo tudi druge, blažje sankcije (disciplinski postopek, redna odpoved iz krivdnega razloga). Glede na dejstvo, da je bilo tožnikovo ravnanje storjeno iz navadne malomarnosti, je utemeljena pritožbena navedba, da bi mu lahko izrekla opomin, da bi tožena stranka lahko uporabila blažjo sankcijo v okviru ZDR-1.
Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da iz vseh izvidov do izdaje dokončne odločbe ne izhaja, da bi kdo od zdravnikov, ki so tožnika obravnavali, predvsem zaradi težav z gibalnim sistemom, menil, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo in takšnih ugotovitev tudi ni zaslediti v novejših izvidih, prav tako ne predloga za časovno razbremenitev. Zato je pravilen zaključek, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in mu je kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotovljena pravica do premestitve na drugo ustrezno delo oziroma uveljavljanje pravic kot brezposelni osebi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023475
KZ-1 člen 257, 257/1.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - zakonski znaki - nepremoženjska korist
Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 je torej v pridobitvi kakršnikoli pravic, ki niso materialne narave in se v praksi pogosto pokažejo kot zagotovitev ugodnejšega položaja, kot prednost pred ostalimi strankami v postopku, izognitev neugodnostim, ki bi jih bila oseba deležna v postopku in podobno. Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, ko v sodbi obrazloži, da izognitev odgovornosti za cestnoprometni prekršek pomeni pridobitev nepremoženjske koristi.
ZDR-1 člen 43. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih ukrepih člen 10, 17. ZVZD-1 člen 36.
zagotavljanje dela - zdravstvena zmožnost za delo
Tožena stranka tožniku ni odtegnila dela, ampak je spoštovala ugotovitve iz zdravniškega spričevala, po katerem tožnik začasno ni izpolnjeval posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto vzdrževalec V. Tožnik torej dela po pogodbi o zaposlitvi začasno ni smel opravljati, zato ga je tožena stranka tudi utemeljeno napotila na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru ravnala s potrebno skrbnostjo, ko je tožnika napotila na čakanje na delo doma in mu v tem času poskušala poiskati drugo ustrezno delovno mesto, ki pa ga ni našla. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku skladno z določbo 43. člena ZDR-1 in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zagotoviti delo takoj, ko prejme sodbo sodišča prve stopnje.
DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017126
ZPP člen 318. OZ člen 131, 135, 147, 179, 179/1, 182. ZVZD-1 člen 8.
zamudna sodba – odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Iz tožbe izhaja, da se je tožnik spornega dne poškodoval pri delu, in sicer je pri sestopu z mize, na kateri je stal, ko je z mostnim žerjavom prenašal izdelano mizo v drugo halo na barvanje, stopil na kos lesa, ki je bil prekrit s folijo, tako da ga ni videl in si zvil desno stopalo ter poškodoval kostne strukture v stopalu. Folijo so na tleh pustili delavci predhodne izmene, namesto da bi z njo prekrili mizo. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo in trdi, da je za nezgodo odgovorna tožena stranka skladno z določbo 147. OZ člena. Sodišče je na podlagi teh trditev in zdravstvene dokumentacije, ki z dejstvi, ki jih navaja tožnik, ni v nasprotju, ugotovilo, da tožena stranka skladno z določbo 131. in 135. člena OZ ni poskrbela za varno delovno okolje, saj tla niso bila ravna, ravnala pa je tudi v nasprotju z 8. členom ZVZD-1, zato je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, odškodninsko odgovorna.
dokazovanje zapadlosti terjatve v izvršilnem postopku - izvršljivost sodne poravnave
Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z javno listino ali po zakonu overjeno listino (drugi odstavek 20. člena ZIZ). Če na ta način zapadlosti ni mogoče dokazati, se ta dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla (tretji odstavek 20. člena ZIZ). Iz smisla te določbe izhaja, da izvršilno sodišče ni pristojno, da na podlagi drugih dokazov ugotovi izvršljivost sodne poravnave.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - nadurno delo - nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela
Ker se v konkretnem primeru, ko je sporna višina odmerjenega nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, naknadno ugotovljene plače oziroma, sporočene plače in plačilo prispevkov nanašajo na leto 2012, kot relevantno leto pred letom, v katerem je nastala tožnikova začasna zadržanost od dela, nedvomno nanašajo na obdobje do dokončne odločbe toženca, to je do 14. 1. 2015, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani odločbi toženca z dne 14. 1. 2015 in z dne 3. 11. 2014 odpravilo in na podlagi določbe 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Naknadno sporočeni podatki o plačah se namreč nanašajo na že izplačane prejemke v letu 2012, le kasneje je bivša tožnikova delodajalka določene prejemke prekvalificirala v plače in plačala ustrezne davke in prispevke. V kolikor bi toženec z na novo sporočenimi podatki o plačah razpolagal že v prvem postopku, bi te podatke upošteval pri prvotni odmeri nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela. Tako pa bo to storil v ponovljenem postopku in tožniku na podlagi podatkov o plačah za leto 2012 na novo priznal in odmeril nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela z novo odločbo.
stvarna pristojnost - odpravnina - razrešitev s funkcije - direktor - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožnik izpodbija sklep o razrešitvi direktorja in redni odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi, podredno pa zahteva izplačilo odpravnine. Delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v delu zahtevka, s katerim se izpodbija sklep v delu, ki se nanaša na razrešitev direktorja.
ZDCOPM člen 3. ZEPDSV člen 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nadurno delo – nadure – plačilo za delo – obveznost plačila – mobilni delavci – bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – voznik tovornjaka – izvedensko mnenje – izvedenec – zaslišanje izvedenca – možnost obravnavanja
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca. Tožena stranka v pritožbi tej ugotovitvi obrazloženo nasprotuje, vendar zaradi odsotnosti razlogov za odločitev izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanja izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je napačno in pomeni obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Ta je v pripravljalni vlogi podala obširne pripombe k dopolnitvi izvedenskega mnenja in s tem opredelila, kaj naj bi bil predmet zaslišanja sodne izvedenke, ki ga je nato predlagala na naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da se je njen dokazni predlog za zaslišanje sodne izvedenke nanašal na ugotovitve, ki so za rešitev spora odločilne (tj. na način izračuna tožnikovega prikrajšanja iz naslova neizplačanih nadur), zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za njegovo zavrnitev.
URS člen 22. ZPP člen 5, 243, 254, 286, 286/1, 286/4, 339, 339/2, 339/2-8.
spor majhne vrednosti - kršitev pravice do izjave - načelo kontradiktornosti - enakopravnost strank v dokaznem postopku - obširne pripombe na izvedensko mnenje - pravica stranke, da se opredeli do uspehov dokazovanja - prekluzija pri navajanju novih dejstev - substanciran predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postavitev pritegnitev novega izvedenca - odprava nejasnosti v izvedenskem mnenju
Sodišče prve stopnje je s tem, ko pri presoji toženčevega dokaznega predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma imenovanju novega izvedenca ni upoštevalo njegovih konkretiziranih pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja, s katerimi je bil substanciran njegov predlog, z obrazložitvijo, da so pripombe toženca predstavljale navajanje dejstev v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, kršilo toženčevo pravico do izjave v postopku.
Za tožnika, ki je zaposlen kot policist - stalni dežurni, skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 38. člena ZDDO velja, da se mu letni dopust poveča za največ tri dni za vodenje notranje organizacijske enote oziroma za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Določbe prvega odstavka 38. člena ZDDO ni možno razlagati tako, da bi delodajalci morali vedno določiti najvišjo možno mero povečanega letnega dopusta zaradi socialno-zdravstvenih razmer. Kadar zakon določa najvišje mogoče število dni dodatnega letnega dopusta, delodajalcu ni mogoče očitati, da ravna v nasprotju z zakonom, če določi nižje število dni dodatnega letnega dopusta.
Tožena stranka je kot delodajalec določila en dan dodatnega letnega dopusta za vse javne uslužbence, ki imajo kronično ali daljšo bolezen, ne glede na težo bolezni. Svojo odločitev o številu dodatnih dni dopusta je zapisala v dokumentu - Določitev letnega dopusta za leto 2015 - kriteriji z dne 10. 3. 2015, naslovljenem na Notranje enote Generalne policijske uprave in na Policijske uprave. Po oceni pritožbenega sodišča gre za obvestilo oziroma navodilo tožene stranke o kriterijih, ki bodo uporabljeni za odmero dopusta, in ne za splošni akt delodajalca, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral pri sprejemu teh kriterijev sodelovati sindikat, ker ne gre za predpis v smislu 26. člena ZJU (predpis, ki vpliva na delovna razmerja oziroma položaj javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ki vpliva na pravice oziroma obveznosti javnih uslužbencev).
Tožnici je bila na temelju III. kategorije invalidnosti pravica do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno priznana ob ugotovitvi, da ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, temveč je šlo za pasivno zavarovanje. Skladno z 21. členom ZPIZ-2 so osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, ki je posledica bolezni oziroma poškodbe zunaj dela tudi po prenehanju obveznega zavarovanja, če ob nastanku invalidnosti izpolnjujejo predpisano pokojninsko dobo za pridobitev teh pravic in niso uživalci starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Delno nadomestilo je bilo utemeljeno odmerjeno na podlagi 6. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. Tožbeni zahtevek na povečanje delnega nadomestila za 30 % ni utemeljen.
dokazovanje pravočasnosti pritožbe - popis oddanih pošiljk
Hipotekarna dolžnica bi s popisom oddanih pošiljk lahko dokazala, da je priporočeno pošiljko s pritožbo na pošti oddala pravočasno, vendar pa popisa, na katerega se sklicuje v pritožbi, ni predložila, tako da svojih pritožbenih navedb ni dokazala. Pritožbeno sodišče zato glede na vse obrazloženo na podlagi poštnega žiga na kuverti zaključuje, da je bila pritožba vložena 3. 11. 2016, kar je prepozno, kot je v izpodbijanem sklepu ugotovilo že sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - opravljanje drugega dela - denarno povračilo - višina - sodna razveza
Z daljšim opravljanjem drugih del tožnika je v konkretnem primeru prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama (tj. za delo avtomehanika vulkanizerja), čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izmene, čeprav ta zaradi dejanskega opravljanja dela na drugem delovnem mestu ni ustrezala dejanski vsebini delovnega razmerja, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita. Ni namreč prenehala potreba po opravljanju dela avtomehanik vulkanizer, ki ga je tožnik dejansko opravljal, in v posledici česar je prišlo do dejanske sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena ZDR-1.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO SVETA EVROPE - STEČAJNO PRAVO
VSM0023361
Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in sveta o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah člen 2, 2/2, 2/2-c. Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti člen 2, 2-f. ZFPPIPP člen 49, 49/2, 49/4.
izdaja evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov - uvedba postopka insolventnosti - začetek postopka insolventnosti
Pritožba utemeljeno opozarja na točko 8 uvoda Uredbe št. 655/2014, iz katere med drugim izhaja, da se ta uredba zlasti ne bi smela uporabljati za zahtevke zoper dolžnika v postopkih zaradi insolventnosti. To bi po tej uredbi moralo pomeniti, da nalog za zamrznitev zoper dolžnika ne more biti izdan po tem, ko so bili v zvezi z njim uvedeni postopki zaradi insolventnosti, kot so opredeljeni v Uredbi št. 1346/2000. Iz točke (f) člena 2 Uredbe 1346/2000 pa izhaja, da pomeni „čas uvedbe postopkov“ čas začetka učinkovanja odločbe o uvedbi postopkov, ne glede na to, ali je odločba dokončna.
- Takšna vsebina točke (f) člena 2 nazadnje citirane uredbe oziroma takšno pojmovanje „časa uvedbe postopka“ brez dvoma po pravilnem stališču pritožbe sovpada s trenutkom začetka postopka insolventnosti v smislu določb ZFPPIPP (četrti odstavek 49. člena), ko sodišče s sklepom odloči o začetku takšnega postopka in ne (že) s trenutkom uvedbe takšnega postopka (drugi odstavek 49. člena ZFPPIPP, ki se začne z vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih 51, 51/2.
izvedensko mnenje - nagrada - dopolnilni izvid in mnenje
Sodišče prve stopnje je sodni izvedenki neutemeljeno priznalo nagrado iz naslova študija spisa. Večkratno ukvarjanje izvedenca s predmetno zadevo znotraj izvedbe dokaza z izvedencem (tj. izdelava pisnega izvida in mnenja, ustno podajanje izvida in mnenja oziroma izdelava dopolnilnega izvida in mnenja) ne daje podlage za večkratno odmerjanje
nagrade
iz naslova študija spisa. Za takšno odločitev ni podlage v določbah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, zato je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je izvedenki nagrado za študij spisa priznalo (tudi) v okviru
nagrade
za izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja. Ker je sodišče prve stopnje sodni izvedenki neutemeljeno (ponovno) priznalo nagrado za študij spisa, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremenilo tako, da je odmerjeno bruto nagrado sodne izvedenke ustrezno znižalo.