V upravnem sporu se lahko izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, takšno lastnost pa ima v konkretnem primeru prvostopenjski upravni akt. Ob navedenem je iz pravnih poukov obeh drugostopenjskih upravnih aktov razvidno, da je bil tožnik pravilno poučen o pravnem sredstvu, to je, da lahko sproži upravni spor le zoper prvostopenjski sklep z vložitvijo tožbe pri tukajšnjem sodišču, ne pa tudi zoper drugostopenjsko odločbo. Navedeni odločbi namreč ne vsebujeta odločitve o tožnikovi pravici oziroma obveznosti in posledično nista upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Jezikovna razlaga določbe 63. člena ZDavP-2 ne vodi do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko v čemer koli razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Izhajajoč iz samega besedila zakona tako ni videti prepričljivega razloga da se „davčna napoved“ iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od „davčne napovedi“ iz 61. člena ZDavP-2. Navedeno izhaja tudi iz sistematične, zgodovinske in teleološke razlage 63. člena ZDavP-2.