OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00052502
ZOR člen 200. OZ člen 179. ZPŠOIRSP člen 11, 12, 12/1, 13, 13/6. ZSV člen 26.
denarna odškodnina - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - vloga za pridobitev državljanstva RS - zaposlitev - delovno dovoljenje - podatki iz uradne evidence - delo na črno - finančna kriza - begunec - denarna socialna pomoč - materialni položaj - premoženjske razmere - dolžnost preživljanja - najemnina - strah - vzročna zveza - upravni postopek - omejitev teka obresti
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka štelo za dovolj prepričljivo dokazano, da si je tožnik uradne zaposlitve želel; če bi mu jo kdo ponudil, bi jo sprejel, ne bi je zavračal in se oprijemal takratnega svojega dela na črno. Poleg tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da verjame, da je tožnik spraševal za zaposlitev na številnih različnih mestih. Dokazni postopek ni potrdil, da bi bil tožnik glede uradne zaposlitve pasiven ali da bi celo preferiral neuradno delo na črno.
Tožnik je pridobil visoko izobrazbo. S tem si je nedvomno ustvaril dobro izhodišče za lepo prihodnost, za prihodnost, ki je obetala več, kot mu je prineslo življenje, zaznamovano z izbrisom. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zatorej tožnika izbris zaznamoval močneje kot povprečno izbrisano osebo in gre brez dvoma verjeti tožnikovim trditvam, da mu je izbris povzročil hudo duševno stisko in da je ves čas živel v strahu.
Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo, stranki hočeta, da pogodba velja le v očeh drugih, ne pa tudi za stranki sami.
Ker v času izdaje napadenega sklepa B. B. še ni bila zaslišana, sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da bi lahko v postopku nastala škoda, v kolikor bi navedena obiskovala obdolženega A. A. v priporu, so pritožbena zavzemanja za to, da se priči dovoli obiske v priporu, neutemeljena.
vzpostavitev etažne lastnine - pravni naslov pridobitve - dokazna pravila - domneva - domneva o skupnih delih stavbe - odločba o vzpostavitvi etažne lastnine
Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je tako uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, ki so bile zgrajene in na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. 1. 2003, zato za odločitev v tem postopku niso pravno pomembne navedbe pritožnikov, v katerih se sklicujeta na različne zakone (SZ, ZPPLPS, ZLNDL...), na podlagi katerih bi po njuni presoji lastniki (pridobitelji) posameznih delov stavb že v preteklosti lahko dosegli vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo.
Sodišče v tem postopku ne prekinja postopka zaradi spornih dejanskih vprašanj o predhodnem vprašanju in udeležencev ne napoti na pravdo, temveč v skladu z 18. členom ZVEtL-1 odloči samo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami, ki jih določa ZVEtL-1 (24. člen ZVEtL-1). Po vzpostavitvi etažne lastnine v tem postopku lahko udeleženci in druge osebe uveljavljajo svoje pravice na skupnih in posameznih delih v pravdi oziroma drugih postopkih, odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). V skladu s svojim namenom ZVEtL-1 tako omogoči vpis lastninske pravice na delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, in olajšuje postopek tako, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki izhajajo iz določb ZVEtL-1. Ker gre pri tem zakonu za lex specialis v razmerju do Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), je v tem postopku izključena tudi uporaba tistega dela SPZ, ki ureja vprašanja etažne lastnine (t.j. V. dela SPZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051587
URS člen 31. KZ-1 člen 53, 55, 55/1. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-4, 407, 407/1.
neprava obnova kazenskega postopka - izrek enotne kazni - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pred napadeno ugotovitvijo izhajalo iz prvega odstavka 55. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po katerem je izrek enotne kazni po 53. členu KZ-1 možen pred in med prestajanjem kazni zapora, po prestani kazni pa a contrario več ne. To je logično in smiselno, kajti predmet združitve v tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP so lahko le kazni, ki šele morajo biti izvršene/prestane in ne kazni, ki so že bile izvršene. Sicer bi se te kazni skozi enotno kazen ter v nasprotju s prepovedjo iz 31. člena Ustave Republike Slovenije znova izvrševale.
zastopanje družbe - zakoniti zastopniki - zavrženje vloge
V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZGD-1 družbo zastopajo zgolj osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). Za poslovodstvo se pri družbi z omejeno odgovornostjo šteje en ali več poslovodij.
Bistvo ponarejanja kot ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 je v dejstvu, da listina ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Pomeni, da mora biti takšna listina po nekom in na določen način napravljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00052821
ZFPPIPP člen 251. OZ člen 275, 365, 419, 419/2, 963, 963/1.
kreditna pogodba - kršitev kreditne pogodbe - odstop od posojilne pogodbe - zavarovalna pogodba - zavarovalnina - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - zakonita subrogacija - sklep o izvršbi - osebni stečaj dolžnika - sporočanje podatkov - sprememba naslova stranke - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za izvršbo - opustitev vročitve predloga za izvršbo - splošni petletni zastaralni rok
Pogoj, da je nastopila zakonska subrogacija, je okoliščina, da je banka od kreditne pogodbe odstopila in o tem obvestila toženca.
Glede na to, da se je toženec v kreditni pogodbi zavezal, da bo banki sporočil vsako spremembo prebivališča najkasneje v osmih dneh po nastali spremembi, okoliščina, da je bil zoper toženca uveden postopek osebnega stečaja, tožencu ni preprečevala ali mu kakorkoli onemogočala, da bi izpolnil svojo obveznost in banko obvestil o spremembi naslova prebivališča.
Pogoj za pretrganje zastaranja v skladu z določilom 365. člena OZ ni vročitev predloga za izvršbo dolžniku, temveč že sama vložitev predloga za izvršbo.
prisilna poravnava - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave - soglasje sodišča k sklenitvi pogodbe - naknadni predlog prisilne poravnave - imenovanje upniškega odbora - zmotna uporaba materialnega prava
Po oceni sodišča druge stopnje procesna položaja, ko vloži predlog za prisilno poravnavo dolžnik oziroma upnik, ne dajeta podlage za sistematsko razlikovanje položajev dolžnika v zvezi z institutom izdaje soglasja k sklenitvi pogodbe v skladu z 2. točko tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Določbe postopka o dolžniški prisilni poravnavi je treba v postopku upniške prisilne poravnave uporabljati smiselno, kar pa ne pomeni, da je uporaba pravil iz 151. člena ZFPPIPP izključena. Za takšno razlago navedenih določb ZFPPIPP ni namreč nobenega razumnega razloga.
Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presoditi, ali lahko na podlagi listin, ki jih je dolžnik priložil k predlogu ter z drugimi pojasnili, navedenimi v pritožbi, upoštevajoč tudi izjave vseh treh zavarovanih finančnih upnikov, iz katerih izhaja, da ne nasprotujejo prizadevanjem poslovodstva dolžnika za izdajo sklepa sodišča o soglasju k poslu iz 2. točke tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, odločiti o izdaji soglasja za sklenitev navedene pogodbe.
Umik predloga za izvršbo je v procesni dispoziciji upnika, ki mora, da bi nastopili procesni učinki ustavitve postopka, jasno, nedvoumno in nepogojno izjaviti, da predlog za izvršbo umika. Brez takšne izrecne izjave upnika ni podlage za ustavitev postopka izvršbe po določbi 43. člena ZIZ in tudi ne podlage za sklepanje, da upnik pri izvršbi več ne vztraja. Sodišče na podlagi poziva upniku, naj poda umik predloga za izvršbo, kljub opozorilu, da bo, če umika ne bo prejelo, štelo, da upnik pri izvršbi več ne vztraja, tako ne more vzpostaviti domneve, ki bi lahko imela za posledico ustavitev postopka izvršbe.
podjemna pogodba - pritožbeni razlogi - spor majhne vrednosti
Opozoriti velja, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje.
Ob angažiranju tožnice v smeri oprave posla, je bila toženka tista, ki zahtevanih podatkov ni posredovala in je celo spreminjala predmet naročila, ter s tem tožnici dejansko onemogočila izdelavo za toženko sprejemljivega poslovnega načrta. Bistvo izpodbijane sodbe je v tem, da je tožnica svoje delo opravila po najboljših močeh, medtem ko toženka svoje sodelovalne dolžnosti (neutemeljeno) ni izpolnila in je za vse morebitne (zatrjevane) napake v poslovnem načrtu odgovorna toženka. Skladno z navedenim je toženka vsekakor dolžna tožnici za opravljeno delo plačati.
SPZ člen 66, 66/1, 72, 72/2, 72/5. OZ člen 193, 198.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - uporabnina - nepremičnina kot skupno premoženje zakoncev - neupravičena obogatitev - skupna lastnina stanovanja - tek zakonskih zamudnih obresti - nepoštenost pridobitelja - nasilje nad zakoncem - souporaba stanovanja
Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Ali gre za neupravičeno prikrajšanje, je odvisno od ravnanj lastnikov, ki so v skupnosti, in objektivnih okoliščin.
Po toženčevih nasilnih ravnanjih bi zahteva po nadaljnji souporabi stanovanja za tožnico predstavljala nesprejemljivo breme. Zato ni pomembno, ali ji je toženec tako souporabo branil ali ne in ali je bil po tožničini odselitvi do nje še nasilen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00053140
ZZZDR člen 59, 59/1, 59/2, 61, 61/2.
ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev - vložek posebnega premoženja v skupno premoženje - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema - zakonska domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - skrb za dom in družino - civilna delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je vendarle toženka več ukvarjala z otrokoma, posebej ko sta bila majhna, saj je bil tožnik takrat polno zaposlen pri gradnji hiše, vendar ni mogoče pomembnejše vloge pripisati ne enemu ne drugemu, kar pomeni, da je bila njuna vloga staršev v družini precej enakovredna. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje še izhaja, da je šlo pri gradnji hiše za razdelitev vlog, toženka je skrbela za otroka, tožnik pa se je posvetil predvsem gradnji hiše.
Ker je bilo darilo v obliki brezplačnega bivanja dano celotni družini, na velikost deležev na skupnem premoženju ne vpliva.
Skupno premoženje nastaja zgolj v času zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti, v konkretnem primeru je bila to denarna terjatev, katere vrednost se pravilno ugotavlja na dan razpada zveze, saj od takrat dalje denarna terjatev ni več vezana na vrednost povečanja vlaganj v toženkino nepremičnino, ampak predstavlja samostojno denarno terjatev, katere vrednost se spreminja lahko le toliko, kolikor se spreminja vrednost denarja. Skupno premoženje pa seveda obstaja še naprej vse do delitve.
Glede na določbe ZZZDR pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja ni relevantno, ali gre za stvari, ki so namenjene izključno osebni rabi enega izmed zakoncev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00052434
KZ člen 79, 79/2, 85, 85/2, 205, 205/1, 205/1-1. KZ-1B člen 375.
izrekanje sankcij mladoletnikom - kaznivo dejanje mladoletnika - oddaja v vzgojni zavod - nerazumljiv izrek - čas trajanja ukrepa
Pritožbeno sodišče se z izvajanji zagovornika mladoletnika strinja. Iz izreka sklepa dejansko ne izhaja, kako dolgo bo izrečen vzgojni ukrep trajal, kar ga dejansko dela nerazumljivega. To pomanjkljivost je pritožbeno sodišče odpravilo na način, da je izrek s to določbo dopolnilo. Ta poseg pritožbenega sodišča ni v škodo mladoletnika. V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se vedno navede vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega trajanja po določbah KZ.
Drugi odstavek 79. člena KZ pa v drugem stavku še določa, da ko sodišče izreče ta ukrep, ne določi, koliko časa traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje. Za trajanje tega zavodskega ukrepa velja, da ga sodišče ne določi vnaprej, temveč se o njem odloča kasneje glede na uspešnost izvrševanja vzgojnega ukrepa. Glede na to, v kolikšnem času se lahko vzgoja oziroma prevzgoja ocenjuje kot uspešna, je seveda treba upoštevati ustaljeno časovno planiranje ciklov pedagoških procesov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO
VSL00051632
KZ-1 člen 91, 91/2, 91/3. ZZUSUDJZ člen 2, 3, 3/1, 3/2. ZS člen 83, 83/3. ZKP člen 357, 357-4.
kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - materialni zastaralni rok - materialni in ne procesni rok - zavrnilna sodba v kazenskem postopku
Rok dveh let, v katerem mora biti (pravnomočno) končan postopek razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, lahko postane relativiziran zaradi okoliščin, predvidenih v določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. V obravnavanem primeru razlogi za to, da zastaranje ne bi teklo, niso bili podani na strani obdolženca v smislu njegove nedosegljivosti za državne organe, so pa nastopile okoliščine, nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na Območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdani predpisi, ki so vplivali na tek oziroma zadržanje zastaranja materialnega roka v obravnavani zadevi.
Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v obravnavani zadevi je bila podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (kar obravnavana zadeva glede na določbo tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih ni bila) in kar je dejansko podlaga za zadržanje zastaranja materialnih rokov. Določba prvega odstavka 3. člena navedenega zakona, ki je določala, da roki za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih določenih z zakonom, ne tečejo, se nanaša na procesne roke.
obnova postopka - objava v medijih - skrbnost stranke pri zbiranju procesnega gradiva - pravočasnost predloga za obnovo
Če bi morala tožeča stranka v subjektivnem roku 30 dni po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS vložiti predlog za obnovo postopka, bi to pomenilo, da bi morala ves čas od javnih objav 9. in 10. 5. 2017 do vročitve sodbe Vrhovnega sodišča 4. 2. 2019, se pravi skoraj eno leto in devet mesecev, ohranjati v spominu javne objave, v katerih so bila nova dejstva. To presega zahtevano skrbnost povprečne stranke, tudi povprečnega poslovodje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054850
URS člen 33. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 52b, 120, 120/4, 120/7. ZPP člen 105, 105/1, 165, 165/4, 214, 214/1, 286b, 292, 297č, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 354, 354/1, 355, 355/1, 358, 358-5. Direktiva 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (Kodificirana različica) člen 12. Direktiva (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami člen 16.
pravica do zasebne lastnine - blagovna znamka - pravice iz znamke - uporaba znamke - razveljavitev blagovne znamke - resna in dejanska uporaba znamke - izbris in razveljavitev znamke - tožba za razveljavitev znamke zaradi neuporabe - Nicejska klasifikacija - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - načelo lojalne razlage prava EU
Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je potrebno presojati vse pomembne okoliščine uporabe znamke v pravno pomembne obdobju.
posebna revizija - posebni revizor - drugi posebni revizor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - delniška družba - smiselna uporaba pravil
Posebna revizija je sicer zakonsko urejena le za d.d., vendar je kot ukrep za pregled in nadzor dela poslovodij mogoča tudi pri d.o.o., pri čemer se smiselno uporabljajo pravila delniškega prava. V skladu z drugim odstavkom 510. člena ZGD-1 družbeniki odločajo na skupščini praviloma z večino oddanih glasov. Torej večina postavi poslovodjo po četrti alineji 505. člena ZGD-1 (če nima družba nadzornega sveta po četrtem odstavku 515. člena ZGD-1) in imenuje posebnega revizorja. Če ga imenuje, pa je pri njem podan utemeljen dvom o pristranskosti ali drugi utemeljeni razlogi, kar zatrjuje predlagatelj, potem morajo imeti manjšinski družbeniki pravico sodno uveljaviti pravico po sodnega imenovanja drugega posebnega revizorja po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1, sicer je odločanje na skupščini namenjeno samemu sebi. Enako velja za primer, če skupščina zavrne predlog po drugem odstavku 318. člena ZGD-1.
gospodarski spor - odločanje o pravdnih stroških - napačna odmera - vrednost spornega predmeta - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - odvetniški stroški - število točk - vrednost odvetniške točke - materialni stroški - odsotnost iz pisarne - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča - pravnomočnost odločitve o glavni stvari
Vrednost storitve je določena s številom točk (prvi odstavek 4. člena OT), kar je nato opredeljeno v tarifnih številkah Posebnega dela OT. Kot izhaja iz tar. št. 18 OT se v pravdnem postopku, slednje pa velja tudi za gospodarske spore, vrednost storitve oblikuje tako, da se vrednost spornega predmeta deli z vrednostjo odvetniške točke, v tabeli tar. št. 18 OT pa je nato določen razpon, ki opredeljuje vrednost storitve (v točkah) pri določenem številu točk, ki izhajajo iz prej navedenega izračuna. Vrednost točke je določena s 13. členom OT, in znaša od 6. 4. 2019 dalje 0,60 EUR. Pred tem je bila vrednost točke 0,459 EUR.
Iz določbe četrtega odstavka 6. člena OT ne izhaja, da bi ti stroški pripadali le odvetnikom, ki nimajo pisarne v istem kraju kot je sodišče, ki vodi postopek.
ZFPPIPP člen 104, 104/4, 105, 105/1, 119a, 119a/4. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 12, 17, 20.
postopek prisilne poravnave - razrešitev upravitelja - imenovanje novega upravitelja - sklep upniškega odbora - odmera in plačilo nagrade upravitelja - nagrada razrešenega upravitelja
Že na podlagi jezikovne razlage določbe četrtega odstavka 104. člena ZFPPIPP je mogoče zaključiti, da se ta določba nanaša le na situacijo, če se upravitelj razreši na svojo (lastno) zahtevo. Ob uporabi teleološke razlage pa je ugotoviti, da je namen takega znižanja nagrade upravitelja za pavšalno nadomestilo za prevzem poslov razrešenega upravitelja v tem, da ker je do razrešitve upravitelja in posledično do imenovanja novega, prišlo na podlagi oziroma zaradi zahteve upravitelja samega, naj posledično upravitelj sam nosi tiste stroške, ki so zaradi takega njegovega ravnanja nastali oziroma ki jih je s tem svojim ravnanjem povzročil, in sicer tako, da se mu te stroške (ki jih predstavlja pavšalno nadomestilo za prevzem poslov iz razrešenega na novega upravitelja) odšteje od njegove siceršnje nagrade, ki mu pripada. Gre za povsem logično in jasno posledico lastnih dejanj upravitelja, zaradi katerih so nastali določeni stroški, ki naj zato bremenijo njega.