CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI ZAVODI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00051754
ZOFVI člen 49, 49/1, 49/1-18, 51, 51/2, 82. ZZ člen 3, 12. ZPP člen 1, 76, 76/1, 214, 214/2, 337, 339, 339/2, 339/2-3, 339/2-4, 339/2-11, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 9. ZUP člen 2, 4.
osnovna šola - javni vzgojno izobraževalni zavod - zastopanje zavoda - pravna sposobnost - pravdna sposobnost - poslovodni organ - ravnatelj osnovne šole - javno financiranje visokošolskih zavodov - civilnopravno razmerje - spor iz premoženjskih razmerij - ni upravna zadeva - sodna pristojnost - zavrnitev dokazov kot nepotrebnih - denarna obveznost - zapadlost denarne terjatve - obstoj procesnih predpostavk - pravni interes za dajatveno tožbo - pavšalno prerekanje - nedovoljene pritožbene novote - izpolnitev pogodbene obveznosti
Tožena stranka se je s Pogodbo zavezala k sofinanciranju projekta tožeče stranke, s tem pa je nase prevzela pogodbeno obveznost, da financiranje tudi izvede. Ne glede na to, da sta pogodbo sklenila dva subjekta javnega prava, da gre za financiranje, ki ga je tožena stranka kot občina dolžna zagotavljati skladno z določbo 82. člena ZOFVI in da se financiranje izvaja iz občinskih proračunskih sredstev, to ne pomeni, da neizpolnitev sprejetih pogodbenih zavez tožene stranke nima za posledico njene civilne odgovornosti.
Če je torej tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, jo realizirala, jo je dolžna tudi tožena stranka.
Sodišče izvede v dokaznem postopku tiste dokaze, ki služijo dokazovanju pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku oziroma povedano drugače zavrne izvedbo tistih dokazov, ki ne služijo za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ali če izvedba ni potrebna, ker je določeno dejstvo že brez tega dokaza potrjeno.
Pavšalno prerekanje je bilo povsem neutemeljeno, saj se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).
Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da naj bi bila izpodbijana sodba sodba presenečenja, ker je zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja pasivne legitimacije toženca. Prepoved sodbe presenečenja stranke namreč ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, kot tudi ne gre za tako sodbo, če se stranka ne strinja z dokaznim ravnanjem sodišča in z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in zaključki. Stranko prepoved sodbe presenečenja varuje le pred izgubo možnega učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.
Toženec sicer pravilno opozarja na to, da bi lahko kupec na tem vozilu pridobil lastninsko pravico ob izpolnitvi predpostavk, ki jih predpisuje 64. člen SPZ. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na okoliščine zatrjevanega nakupa vozila, zgolj predložitev s strani tožnika neizpolnjenega pooblastila in prometnega dovoljenja odjavljenega vozila ne izkazujeta dobre vere toženca. Ob takšnem pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pa je ob pravilni uporabi 64. člena SPZ zaključiti, da do spremembe lastništva predmetnega vozila na podlagi kupoprodaje z dne 11. 8. 2018 ni prišlo, da je njegov lastnik še vedno ostal tožnik.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - ugovor - obrazloženost ugovora - predložitev dokazov - neplačilo sodne takse - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi
Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
Ustavno sodišče je v odločbah Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 in Up-343/09 z dne 5. 10. 2010, postavilo negativno definicijo obrazloženega ugovora. Tako se kot neobrazložen ugovor šteje le ugovor, ki ne vsebuje prav nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Vendar pa to še ne pomeni, da na dolžniku ni breme konkretizacije ugovora (t. j. ugovornih navedb). Iz dolžnikovih ugovornih navedb izhaja, da poslovno razmerje z upnikom priznava, prav tako da pozna vsebino upnikovega zahtevka, zato bi moral konkretneje obrazložiti, zakaj višina glavnice in obračun obresti ni pravilen, ter za slednje predlagati izvedbo dokaza. Ker dolžnik za svoje trditve ni predlagal nobenega dokaza, je takšen ugovor že iz tega razloga neobrazložen (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
pobotna izjava - ničnost izjave - primeri, ko je pobot izključen - namen določbe - dispozitivna določba - nedovoljene pritožbene novote
Prepoved pobotanja po 316. členu OZ ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita drugače. Nobene pravne ovire za pobot terjatve ni, če pobotno izjavo izjavi sam upnik takšne terjatve.
Ker je namen prepovedi pobotanja zaščita interesa upnika, da prejme izpolnitev, kot se ta glasi, je takšno pravilo že po naravi stvari smiselno zgolj v primerih, ko gre za individualno določene stvari, ki po naravi niso primerne za pobotanje. To pa ne velja v primeru, ko je predmet hrambe denar kot generična stvar.
Izvedenec je sicer res s stopnjo verjetnosti zaključil, da je vse sporne podpise na najemni pogodbi in obeh njenih prilogah ter podpise, ki jih je v postopku izdelave izvedenskega mnenja predložila tožeča stranka, podpisala ista oseba, ni pa mogel z gotovostjo trditi, da je to podpis zakonitega zastopnika tožene stranke. Pomenljivo pa je mnenje izvedenca, da je pri spornem dokumentu potrebno upoštevati možnost, da gre za podpis, ki ga je mogoče uvrstiti v standard t. i. vplivnega rokopisa, t. j., da je toženec podpis na primerjalnem gradivu namerno preoblikoval zaradi oviranja ugotavljanja istovetnosti. Poleg tega sodišče prve stopnje svoje sodbe ni utemeljilo zgolj na mnenju izvedenca, pač pa tudi na vrsti indicev, kar je izčrpno obrazložilo.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora - ugovor nevednosti - negativno dejstvo - dokazno breme
Dolžnik je podal tudi trditve, da ni z gotovostjo prepričan, na katere izvedene storitve se nanaša terjatev. Take navedbe niso ne priznanje ne zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, temveč predstavljajo izjavo oziroma ugovor nevednosti, s čimer je zadoščeno zahtevi po obrazloženosti ugovora. Glede na to, da upniku k predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine te listine ni treba priložiti, bi bilo namreč od dolžnika, ki zatrjuje, da mu listina in v njej vsebovana terjatev nista poznani in ne more preveriti, na kaj se sploh nanaša, nesorazmerno strogo zahtevati navajanje konkretnejših pravno pomembnih dejstev v zvezi s samo terjatvijo, saj bi to povzročilo prekomerno neuravnoteženost položaja strank.
Ugovor nevednosti predstavlja zatrjevanje pravno pomembnega negativnega dejstva, za katerega dolžniku ni treba predlagati dokazov, saj se dokazno breme v takem primeru prevali na upnika.
nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - relevantni ugovorni razlogi
Dolžnik s trditvami, da stanovanje potrebuje za bivanje, ko bo prišel iz zapora oziroma s trditvami o slabem premoženjskem in zdravstvenem stanju, zaključka o tem, da te trditve v tej fazi postopka ne preprečujejo izvršbe na nepremičnino, ne more izpodbiti.
stečaj zapuščine - izločitvena pravica v stečaju - ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini - darilna pogodba - ustno sklenjena darilna pogodba - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - teorija realizacije
Drži, da je v sodni praksi potrjeno, da realizacija prenosa nepremičnine lahko sanira napako v obličnosti pogodbe, torej da takšna pogodba konvalidira. Vendar pa presoja realizacije in nadaljnje konvalidacije pogodbe lahko pride v poštev šele, ko je potrjen obstoj take pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), torej ko je dokazano, da je bila podlaga darilne pogodbe, da (izključno) tožnik postane lastnik sporne nepremičnine. Tega pa tožnik ni uspel dokazati.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00053201
ZZZDR člen 52, 52/1, 54. DZ člen 69, 69/1. OZ člen 5, 5/1, 7, 7/1, 7/2, 7/3, 9, 9/1, 86, 86/1, 99, 99/1, 99/2. ZN člen 41, 41/1, 47, 47-1.
skupno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - posojilna pogodba - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - izvršba na premoženju zakonca - ugotovitev ničnosti notarskega zapisa - dolžnosti notarja - realizirana pogodba - zloraba pravice - navidezno izvrševanje pravic - izvrševanje pravic v nasprotju z njihovim namenom
Pritožbeno sodišče ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca.
Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica - pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno dopustno in pravno prepovedano prepletata.
Glede na okoliščine konkretnega primera ni dvoma, da je tožnica delovala v nasprotju z upravičenjem, ki ji pripada. Z opisanimi ravnanji tožnica krši pravico prvo toženca, kar je namen (interes) in posledično cilj uveljavljanja njene pravice. Izvršuje pravice v nasprotju z njenim namenom, kar pa je v celoti zunaj meja pravice.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zakonitost odpovedi
Tožnica se zmotno zavzema za stališče, da ji toženka v skladu s 53. členom ZDR-1 ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 4. 2014 za delovno mesto svetovalec za osebne finance, ki je mirovala v času, ko je tožnica na podlagi pogodbe za določen čas z dne 15. 4. 2020 opravljala delo na vodilnem delovnem mestu vodje poslovalnice F.
ZDR-1 v drugem odstavku 74. člena, ki ureja posebni položaj vodilnih delavcev, določa, da v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Gre za drugačno ureditev mirovanja, kot je določena v 53. členu ZDR-11, ki ureja primere, ko delavec zaradi drugih zakonsko predvidenih okoliščin začasno preneha opravljati delo pri delodajalcu, pogodba o zaposlitvi pa mu zaradi tega ne preneha.
Plačilni nalog je posebna oblika odločbe o prekršku, ki ne vsebuje vseh sestavin, ki jih ZP-1 določa za odločbo in sodbo o prekršku, zaradi česar je povsem razumljivo, da v plačilnem nalogu niso navedeni razlogi glede oblike krivde, s katero je storilec storil prekršek. Sodišče prve stopnje pa ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog mora ugotoviti tudi subjektivne elemente prekrška tj. ali je storilec pri izvršitvi oziroma uresničitvi objektivnih zakonskih znakov prekrška ravnal bodisi naklepno bodisi iz malomarnosti. O tem sodišče sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
Pritožba v tej zvezi zmotno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar ne drži. Obrazložitev sodbe namreč zajema tudi čas od 22. 2. 2020 do 5. 3. 2020, glede katerega je sodišče obrazložilo, da ni dokazano, da bi bilo potrebno znižanje plače za prejeta denarna nadomestila.
Ali je takšen zaključek pravilen ali ne, bo lahko pokazal šele ponovljeni postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje najprej sanirati postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka (gre namreč za takšno kršitev prvostopenjskega postopka, ki je pritožbeno sodišče samo ne more sanirati), in sicer tako, da bo predlagani dokaz izvedlo in ga vključilo v dopolnjeno dokazno oceno ali pa ga bo zavrnilo, kar lahko stori le iz ustavno dopustnega razloga, kar pa mora tudi obrazložiti.
Toženka je k pritožbi priložila dokaz, v zvezi s katerim trdi, da dokazuje tožnikovo prejemanje denarnega nadomestila v nespremenjeni višini tudi v nadaljnjem času od 22. 2. 2020 do 5. 3. 2020. Vendar pa toženka ni dokazala, da tega dokaza ni mogla predložiti že prej brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato ga v pritožbenem postopku (npr. na način, kot predlaga toženka, da naj pritožbeno sodišče izda spremenjeno sodbo) ni dopustno upoštevati.
zahteva za sodno varstvo - javni red in mir - neupoštevanje odredbe policista - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - razbremenilni dokazi
Storilec torej ni predlagal postavitev izvedenca zato, ker bi želel dokazovati poškodbo glave, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, niti ni zatrjeval, da naj bi vzrok za njegovo vedenje v sami poškodbi glave. Ker je storilec s predlaganim dokazom tj. postavitvijo izvedenca nevropsihiatra želel dokazovati, da se zaradi zaužitja zdravila ni mogel zavedati svojega ravnanja oziroma ga imeti pod nadzorom, s tem pa dokazovati, da niso podani subjektivni elementi prekrška, da torej ni podana storilčeva odgovornost za storjena prekrška, bi sodišče tak dokaz moralo izvesti, saj gre za razbremenilni dokaz, ki je pravno relevanten za odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek, je primeren in dosegljiv, prav tako pa ni razlogov, da bi sodišče štelo, da je dejstvo, ki ga želi storilec s tem dokazom dokazovati, že dokazano z drugimi dokazi.
ZDR-1 člen 33, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/3, 91/5, 91/6.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 49, 125.. ZPP člen 7, 212, 319.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - pogodbena kazen - nezakonita odpoved
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019 je nezakonita, ker razlog, naveden v odpovedi, ni poslovni razlog, torej prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Razlog, opisan v odpovedi, je namreč razlog na strani delavca (trajno neizpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto transportnega skladiščnika), in kot tak že pojmovno ni poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je sodišče že ugotovilo nezakonitost odpovedi, zaradi česar bi mu že v tem postopku lahko prisodilo pogodbeno kazen po 125. členu kolektivne pogodbe, nezapadlost zneska pogodbene kazni pa bi bilo eventualno mogoče upoštevati le pri prisoji zakonskih zamudnih obresti. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje že pojmovno ni mogel biti izpolnjen pogoj, da je odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočna, saj skladno z določbo 319. člena ZPP sodba postane pravnomočna šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, v predmetni zadevi pa je proti odločitvi o tem, da je odpoved nezakonita, toženka vložila pritožbo. Glede na to, da pogoj pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti odpovedi še ni bil podan, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo ta del tožbe, ker je bila vložena preuranjeno.
postopek osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - namen odpusta obveznosti - premoženje dolžnika v postopku osebnega stečaja - poročilo o stanju dolžnikovega premoženja - ovira za odpust obveznosti - preverjanje premoženjskega stanja - stečajni upravitelj kot poseben procesni organ
Oviro za odpust obveznosti, ki jo v tem postopku uveljavlja upnik, sodišče presoja na ugovor upnika ali upravitelja (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). Ravnanje dolžnika v skladu z njegovimi obveznostmi mora upravitelj preverjati v okviru nadzora po drugem odstavku 402. člena ZFPPIPP. Zaradi ugotovitve stanja premoženja, ki spada v stečajno maso, mora dolžnik, proti kateremu je vložen predlog za začetek postopka osebnega stečaja, sodišču dati poročilo o stanju svojega premoženja (prvi odstavek 384. člena ZFPPIPP). Poročilo dolžnika o stanju njegovega premoženja mora po drugem odstavku 384. člena ZFPPIPP vsebovati (med drugim tudi) popis vsega dolžnikovega premoženja in izjavo dolžnika, da je v poročilu navedeno vse njegovo premoženje, za katero ve, in vsi transakcijski računi. V tem primeru upraviteljica, ne glede na to, da je, kot je izpovedala, izvajala nadzor v skladu z zakonskimi določbami, ni ugotovila nobenih kršitev, ki bi zahtevale vložitev ugovora proti odpustu obveznosti.
Da bi upravitelj lahko preveril stanje premoženja, ki spada v stečajno maso, morajo banke, borznoposredniške družbe, klirinškodepotna družba, sodišča, davčne uprave in drugi upravljavci zbirk podatkov po osmem odstavku 384. člena ZFPPIPP upravitelju na njegovo zahtevo posredovati vse podatke, vključene v zbirkah osebnih podatkov, ki jih upravljajo, pomembne za ugotovitev pravnega položaja in premoženja stečajnega dolžnika, premoženja njegovega zakonca ter poslov, ki bi lahko imeli značilnosti izpodbojnih pravnih dejanj. Upraviteljica je povedala, da se je natančno pozanimala o vsem dolžnikovem premoženju, dolžnik ji je pregledno pojasnil tudi povezave s stečajem družbe A. d. o. o. in svoje poroštvene obveznosti. O dolžnikovem premoženju je upraviteljica v skladu z zakonom opravila tudi uradne poizvedbe, ki so se ujemale s tem, kar ji je povedal dolžnik.
Ker storilka v določenem roku ni odgovorila na navedbe v obvestilu in se o okoliščinah iz pisnega obvestila ni izjavila, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi sedmega odstavka 192.a člena ZP-1 izdalo sklep o nadomestnem zaporu in v njem pravilno znesek neplačane globe v višini 2.742,20 EUR nadomestilo z 28 dnevi zapora.
postopek osebnega stečaja - končanje postopka osebnega stečaja - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - končno poročilo stečajnega upravitelja - obresti po začetku stečajnega postopka
Upraviteljica je s svojim predlogom za končanje postopka osebnega stečaja sledila tako zahtevi stečajnega dolžnika, naj se postopek osebnega stečaja vendarle že konča, kot tudi izjavi (edinega) upnika, da bo razmerje s stečajnim dolžnikom urejal izven postopka osebnega stečaja. S tem pa je sledila željam in pričakovanjem edinih strank tega stečajnega postopka. Zato je najmanj nenavadno, da sedaj oba nasprotujeta končanju postopka osebnega stečaja. Ob upnikovi izjavi, da bo ostala dolžniško-upniška razmerja s stečajnim dolžnikom urejal zunaj tega postopka osebnega stečaja, niti ni videti podlage za njegovo nadaljnje pravno varstvo v tem postopku.
Upravitelj le preizkusi terjatve po stanju na dan začetka stečajnega postopka, o nadaljnjem obrestovanju pa ne more odločati in s tem to tudi ni pravnomočno odločeno, čeprav je končni seznam preizkušenih terjatev del sklepa o preizkusu terjatev.
Ugotoviti je potrebno višino preostale upnikove terjatve, ki v postopku osebnega stečaja ni bila plačana, pri čemer je treba upoštevati vsa plačila med stečajnim postopkom, ki jih je treba vračunati v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.