ZDR-1 člen 54, 54-8, 56, 118.. ZPP člen 2, 2/1.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75.
sodna razveza - denarno povračilo - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Tožnica je s toženo stranko dne 19. 6. 2017 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2017 do 30. 6. 2019 za delovno mesto vodja prevzemov in za polni delovni čas. Razlog, da je bila pogodba sklenjena za določen čas, je bila priprava na delo, usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo oziroma izobraževanje. Pred tem je tožnica od 2. 1. 2014 do 11. 4. 2017 pri toženi stranki preko študentskega servisa kot študentka opravljala delo, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga je opravljala v organiziranem delovnem procesu tožene stranke, na popolnoma enak način in v enakem obsegu, kot ga opravljajo drugi zaposleni, ki so v delovnem razmerju. Opravljala je delo, ki je bilo po vsebini enako delu vodje prevzemov, kar izhaja tudi iz e-korespondence, ki jo je tožnica vložila v spis. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je imela tožnica za opravljanje tega dela več kot dve leti delovnih izkušenj. Nadalje je ugotovilo tudi, da tožnice v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v delo ni nihče uvajal in pravilno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 19. 6. 2017 sklenjena v nasprotju z določbo 8. alineje 54. člena ZDR-1 za določen čas, zaradi tega je bila skladno z določbo 56. člena ZDR-1 sklenjena za nedoločen čas. Tožnici tako delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati zaradi poteka časa, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ji je delovno razmerje trajalo do dneva sodne razveze 31. 1. 2021.
izločitev nedovoljenih dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - sprememba zakona - rok za začetek kazenskega pregona
Na podlagi navedenega gre torej pritrditi pritožnici, da je sodišče pritožbeno izpodbijani sklep izdalo na podlagi v času odločanja neveljavnih določil četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena, ki so bila s citirano ustavno odločbo spoznana za neskladna z Ustavo. Sodišče je o izločitvi dokazov s predmetnim pritožbeno izpodbijanim sklepom odločilo šele 2. 8. 2021, torej več kot dve leti po začetku uporabe novele ZKP-N, s katero so bile določbe citiranih zakonskih določil bistveno spremenjene.
priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb - pravno odločilna dejstva - dejansko stanje - plačilo kazni
Storilcu ni bila izrečena globa zaradi prekrška prekoračitve hitrosti vožnje, za katero trdi, da jo je plačal, temveč zato, ker ni odgovoril na poziv pristojnega organa države izdaje.
Pritožbene navedbe, da je kazen, ki je predmet priznanja in izterjave v tem postopku, že bila plačana, so tako neutemeljene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00051777
ZPP člen 258, 261. ZIZ člen 59. ZGD-1 člen 636.
nedopustnost izvršbe - rubež premičnin - dejanski naslov poslovanja družbe - neposlovanje na poslovnem naslovu vpisanem v sodni register - zaslišanje stranke - neodziv vabilu na zaslišanje ali ustno obravnavo - izostanek stranke z naroka - oddelitev s prevzemom - odgovornost za obveznosti prenosne družbe
Ni utemeljeno pritožničino opozarjanje na to, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z ZPP odločitev sprejelo brez zaslišanja njenega zakonitega zastopnika A. A. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je dopustilo dokaz z njegovim zaslišanjem, ta pa se na vabilo za zaslišanje dne 7. 7. 2021, ki je bilo pooblaščencu tožeče stranke vročeno že dne 26. 5. 2021, ni odzval. Res je, kot to navaja pritožba, da je zakoniti zastopnik na sodišče 6. 7. 2021 poslal prošnjo za preložitev naroka, prav tako je res, da je pooblastilo za zastopanje tožeče stranke po dotedanjem pooblaščencu prenehalo. Navaja, da na sodišče ni želel brez pravne pomoči. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je pooblastilno razmerje med pritožnico in njenim odvetnikom prenehalo sporazumno. Za zakonitega zastopnika tožeče stranke torej to ni bilo nekaj nepričakovanega in neodvisnega od njegove volje. Tožeča stranka bi si, če je želela pravno pomoč, to v času med narokoma gotovo lahko priskrbela (najbolje, če bi to storila še prej, preden je, tik pred koncem postopka na prvi stopnji, sporazumno prekinila pooblastilno razmerje z odvetnikom, ki je do takrat ves čas vodil postopek). Sodišče prve stopnje je zato v skladu s 258. in 261. členom ZPP utemeljeno zaslišalo le zakonitega zastopnika nasprotne stranke.
pravno odločilna dejstva - dejansko stanje - plačilo kazni - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških
Pritožbeno zanikanje storitve navedenega prekrška oz. vožnje motornega vozila v navedenem času in navedenem kraju je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantno. To bi namreč storilec moral uveljavljati v pravnem sredstvu zoper odločbo pristojnega organa države izdaje v roku in na način, kot je bil poučen v tej odločbi.
Pod točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in argumentiralo, da se obsojenčeve pravnomočno ugotovljene premoženjske razmere niso poslabšale ampak kvečjemu še izboljšale, saj se je v vmesenem času (8. 9. 2021) zaposlila tudi njegova žena V. M.
zavarovalnica kot pravdna stranka - povrnitev škode - odgovornost organizatorja športne prireditve - odgovornost organizatorja tekme - zavrnitev tožbenega zahtevka
Tožnik kot oškodovanec s tožbo uveljavlja neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega je po njegovih trditvah odgovorna zavarovanka. Odgovornost zavarovanke, K.Z.S. - organizatorja kolesarske dirke - pa ostaja pritožbeno sporna.
Natančno branje izpodbijane sodbe pa pokaže, da je v izreku izpodbijane sodbe povsem izostala sankcija, ki se storilcu izreka, čeprav iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 11.) izhaja pravilna obrazložitev uporabe milejšega predpisa in odločitev o izreku milejše sankcije (globe v višini 500,00 EUR in 7 KT). Ker pa iz sodbenega izreka ne izhaja, je zato takšen izrek nerazumljiv in v nasprotju z razlogi v izpodbijani sodbi v tem delu, posledično pa tudi neizvršljiv.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00052065
ZIntPK člen 75. ZDIJZ člen 10a, 10a4. OZ člen 131.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - objava podatkov o denarnih tokovih subjektov javnega sektorja - objava podatkov o dohodkih - izplačila na podlagi avtorskih pogodb - nezakonito razkriti podatki - odškodninska odgovornost države - varstvo osebnih podatkov - premoženjska in nepremoženjska škoda - državni funkcionar - kršitev človekovih pravic - kršitev osebnostnih pravic - podlage odškodninske odgovornosti - kvalificirana protipravnost - vzročna zveza - aplikacija Supervizor - razžalitev
Tudi okoliščina, da so bili objavljeni podatki resnični, sama po sebi ne more pretrgati vzročne zveze. Iz obrazložitve sklepa VSRS je razvidno, da je varstvo osebnih podatkov (tudi resničnih) ustavno varovano in da je vanje dovoljeno posegati (torej, tudi objavljati jih) le, če za to obstoji podlaga v zakonu. Slovenski pravni red je torej dal prednost pravici do zasebnosti in do varstva osebnih podatkov pred naravnopravno "pravico do resnice".
ZPP člen 116, 116/1, 205, 205/1-4, 207, 207/2, 359.
napoved pritožbe - neplačilo sodne takse - domneva umika napovedi pritožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivost razloga za vrnitev v prejšnje stanje - vročanje sodnih pisanj - napake pri vročanju - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za zavrnitev - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - prepoved spremembe na slabše - začetek stečajnega postopka med pritožbenim postopkom - pravne posledice uvedbe stečajnega postopka - prekinitev pravdnega postopka - opravljanje pravdnih dejanj po prekinitvi - izdaja odločbe sodišča druge stopnje
Trditve o napakah pri vročitvah niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je tožeča stranka svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljila izključno na podlagi trditev o napakah pri vročanju, s temi navedbami ne more uspeti.
ZIZ člen 15, 31, 34, 34/3, 45, 45/5, 45/6, 141, 141/2, 141/3, 141/5. ZPP člen 150.
izvršba na podlagi verodostojne listine - izvršba na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet - viri za predlagana izvršilna sredstva - vpogled v evidence - ustavitev izvršbe na denarna sredstva - predlog za novo izvršilno sredstvo - informativni seznam dolžnikovega premoženja - pravica do vpogleda v spis
Izvršba na podlagi verodostojne listine se lahko začne opravljati šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zato sodišče tedaj vpogleda v elektronsko dosegljive evidence, ali obstajajo viri za predlagana izvršilna sredstva. Če ugotovi, da viri ne obstajajo, mora sodišče upnika pozvati, da predlaga drugo izvršilno sredstvo ali predložitev informativnega seznama iz 31. člena ZIZ. Kot v pritožbi navaja že sam upnik, je sklep o izvršbi v obravnavani zadevi postal pravnomočen dne 6. 7. 2021, kar glede na peti odstavek 45. člena ZIZ pomeni, da je šele tedaj nastopila podlaga za vpogled sodišča v elektronsko dosegljive evidence. Drži torej, da v konkretnem primeru ne more iti niti za dejanski položaj iz drugega niti iz tretjega odstavka 141. člena ZIZ (izpodbijani sklep je bil izdan dne 6. 9. 2021 in je izvršilni postopek v teku manj kot eno leto), ne drži pa, da je zato izpodbijana odločitev nepravilna. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da je izvršbo na denarna sredstva ustavilo ob smiselni uporabi petega odstavka 141. člena ZIZ. Glede na peti odstavek 45. člena ZIZ pa smiselna uporaba petega odstavka 141. člena ZIZ pomeni, da je sodišče z vpogledom v elektronsko dosegljive evidence ugotovilo, da dolžnik nima odprtega nobenega računa pri organizacijah za plačilni promet.
spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - ugovor krajevne pristojnosti - sklep o zavrženju ugovora krajevne pristojnosti - pritožba zoper sklep - dovoljenost pritožbe - napačen pravni pouk - zavrženje pritožbe
V primeru, da ne gre za sklep, s katerim je postopek končan, samostojna pritožba ni dovoljena, saj je tak sklep mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper končno odločbo.
Ne glede na to, da je z izpodbijanim sklepom sodišče odločilo o obstoju procesne predpostavke za meritorno odločanje, zaradi načela sumarnosti postopka pritožba zoper tak sklep ni dovoljena, zaradi česar jo je potrebno zavreči.
stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke - stroški pravdnega postopka pri umiku tožbe - delni uspeh v pravdi - umik tožbe po izpolnitvi dela zahtevka
Sodišče prve stopnje bi moralo o stroških postopka odločiti na podlagi uspeha strank v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnica uspela tudi s tistim delom zahtevka, ki ga je toženka prostovoljno izpolnila.
ZPP člen 158, 158/1. ZFPPIPP člen 212, 212/1, 217. OZ člen 364.
umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - umik tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - povod za tožbo - potrjena prisilna poravnava - plačilo terjatve pod pogoji potrjene prisilne poravnave - plačilo terjatve pred zapadlostjo - pripoznava dolga
Če ne gre za položaj, ko toženec sploh ni dal povoda za tožbo, je bila njena vložitev potrebna, saj je tožnik z njo uveljavljal svoj pravovarstveni interes, ki je v izpolnitvi zahtevka, ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja ali pa njegovem preoblikovanju in je obstajal vse do izpolnitve zahtevka.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka iz razloga, ker njena terjatev ni bila uvrščena na seznam terjatev v postopku prisilne poravnave, v tem pravdnem postopku upravičeno uveljavljala svoj pravovarstveni interes, ki je bil v ugotovitvi terjatve in njeni (delni) izpolnitvi, tožena stranka pa je tako vtoževano obveznost izpolnila. Sodišče prve stopnje bi za odločitev (če tožba ne bi bila umaknjena) tudi imelo pravno podlago v 217. členu ZFPPIPP. Plačilo, ki ga je opravila tožena stranka, pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka v smislu 158. člena ZPP.
zaslišanje mladoletne priče - pravna dobrota oprostitve pričanja - pouk priči o pravni dobroti - sposobnost razumeti pomen pravne dobrote - sposobnost razumeti pouk - izločitev zapisnikov o zaslišanju - izločitev dokazov
Sposobnost mladoletne osebe razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati, je vprašanje dejanske narave, o katerem sodišče sklepa na podlagi danih okoliščin, kot so starost, zrelost in drugi obstoječi podatki o priči. Dvom v sposobnost razumevanja mladoletne priče se lahko pojavi tudi zgolj na podlagi ene izmed okoliščin, ki jo sodišče zazna v posamezni zadevi, zato ni nujno, da ga bo vedno moralo utemeljiti z več različnimi podatki. Dejstvo, da je imela mladoletna oseba v času zaslišanja devet let, resda še ne pomeni, da ni bila sposobna razumeti pomena pravne dobrote, kot opozarja tožilec, vendar pa tudi ne pomeni, da je bila pravni pouk (zagotovo) sposobna razumeti. Kot navaja že tožilec sam, gre za dejansko vprašanje, ki ga mora v posameznem primeru razrešiti sodišče. Glede na to, da niti v zapisniku o njenem zaslišanju niti v spisu ni navedenih drugih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti presojo oziroma sklepati na njeno zrelost in duševno razvitost, tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja dvom, ali je bila kot devetletna deklica sposobna razumeti podani pravni pouk in svoje pravice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00052732
ZZK-1 člen 3, 3/1-5, 31, 31/1, 124. ZVEtL člen 10, 10/1. ZVEtL-1 člen 33, 33/1, 33/2.
sodna poravnava - parkirna mesta - sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino - sprememba tožbe - vpis v kataster stavb - sprememba podatkov katastra stavb - sprememba identifikacijskega znaka - novi identifikacijski znak - stari identifikacijski znak - skladnost identifikacijskega znaka v listini, ki je podlaga za vpis, z identifikacijskim znakom v zemljiški knjigi - sodba kot zemljiškoknjižna listina - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - stvarna pristojnost
Tožnica je v spremenjenem tožbenem zahtevku posamezni del stavbe označila z identifikacijskima oznakama iz elaborata z dne 23. 3. 2018, ki še nista bili vpisani v kataster stavb. V takem primeru ni nobenega razumnega ustavnopravnega razloga, ki bi zemljiškoknjižnemu sodišču narekoval obid načela formalnosti zemljiškoknjižnega postopka (124. člen ZZK-1). Zato spremenjen tožbeni zahtevek ni takšen, da bi bila na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedljiva.
Zmotno je stališče pritožnika, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje, ki bi moralo biti kvalificirano po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki zajema očitek neplačila prispevkov, regresa in odpravnine. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev je namreč eno - kolektivno kaznivo dejanje, ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (neizplačilo plač, prispevkov, regresa in odpravnine), gre pri njih samo za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obtoženčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do treh let, zato v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja, kar pomeni, da bi kazenski pregon zastaral v decembru 2022. Ker kazenski pregon še ni zastaral, ni podana zatrjevana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP.
Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da v skladu s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 uporabi zakon, veljaven v času storitve očitanega kaznivega dejanja. Spremenjeni KZ-1E namreč kvalifikatorni element "neupravičenega izplačila treh zaporednih plač" ni dekriminiziral, temveč je zajet v temeljno izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja, za katerega pa je sedaj predpisana višja kazen (kazen do treh let zapora in stranska denarna kazen), zato spremenjena določba za storilca ni milejša.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - odlog izvršbe na predlog tretjega - rubež - umetniške slike - cenitev
Golo sklicevanje na izgubo lastninske pravice pri premičninah ne zadošča, kot se neutemeljeno zavzema za razlago navedenega standarda tretji. Zarubljene stvari (tiskalnik, računalnik, merilna naprava, varilni aparat, kompresor, sušilni stroj) so po svoji naravi takšne, ki jih je načeloma mogoče nadomestiti, tretji pa obenem ni zatrjeval in dokazoval nadaljnje škode, ki mu zaradi nezmožnosti uporabe teh stvari nastaja oziroma bi mu nastala v primeru, da ostane brez njih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00052517
KZ-1 člen 54, 54/1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 355, 355/1, 357, 357-3, 372, 372-3.
kaznivo dejanje tatvine - nadaljevano kaznivo dejanje - obrazloženost odločbe - zavrnilna sodba v kazenskem postopku - eno kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - isti historični dogodek - istovrstnost kaznivih dejanj - časovna povezanost - opiranje sodbe na neizveden dokaz
Držijo pritožbeni očitki, da je odločitev v zavrnilnem delu sodbe prvostopenjskega sodišča pravno zmotna. Vrhovno sodišče RS je v sodbi Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014 zavzelo stališče, da je glede kaznivih dejanj, ki jih sodišče vključi v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja in so zajeta v opisu kaznivega dejanja, ponovni kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem gotovo izključen. Kar zadeva enaka oziroma istovrstna kazniva dejanja, izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, pa praviloma z nadaljevanim kaznivim dejanjem ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu ter zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen. Zgolj izjemoma lahko tudi ta kazniva dejanja z nadaljevanim kaznivim dejanjem tvorijo eno dejanje v procesnem smislu, in sicer tedaj, kadar je med njimi in kaznivimi dejanji iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju.
V obravnavani zadevi takšna povezava med kasneje odkritimi kaznivimi dejanji in prej pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju ni podana. Gre sicer za podobna izvršitvena dejanja, storjena v enakem (sicer precej široko opredeljenem) časovnem obdobju, ki pa po presoji pritožbenega sodišča niso tako notranje povezana, da bi njihovo obravnavanje v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogodka. Protipravnost dejanja in krivdo obdolženke v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji bo namreč sodišče lahko ugotavljalo in vrednotilo na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz obravnavanega kazenskega spisa, ne da bi pri tem moralo upoštevati okoliščine, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja in ki izhajajo iz že pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje bi torej o obravnavanih kaznivih dejanjih lahko odločilo nevezano na dejanja, o katerih je že bilo predhodno pravnomočno odločeno. Pogoji, da bi se načelo ne bis in idem lahko nanašalo tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja in ki so v skladu s prakso Vrhovnega sodišča podani izjemoma, zato v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Dejanja, za katera je bila obdolženka že pravnomočno obsojena v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine, in dejanja, ki jih je sodišče obravnavalo v tem postopku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne tvorijo istega življenjskega in historičnega dogodka, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.
Ker je sodišče prve stopnje obtožbo glede teh kaznivih dejanj iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo, je s tem kršilo kazenski zakon o vprašanju, ali gre za že pravnomočno razsojeno stvar (3. točka 372. člena ZKP).
ZPP člen 339, 339/2-10, 339/2-14, 343, 343/4, 458, 458/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - prometna nezgoda - zmotna uporaba materialnega prava - obseg in višina škode - splošni zavarovalni pogoji - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - zahteva za izvedbo naroka - pravni interes za pritožbo
Toženka je tožbenemu zahtevku po višini nasprotovala z zatrjevanjem, da je obseg škode manjši, kot navaja tožnica, to je od škode, ki je razvidna iz računa A4. Zato je v odgovoru na tožbo predlagala imenovanje izvedenca, ki bo ugotovil, kateri deli vozila so bili poškodovani v nezgodi in ocenil njihovo vrednost.
Sodišče prve stopnje je predlog za zaslišanje prič in izvedenca kot neutemeljen zavrnilo na podlagi presoje, (1) da je mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, (2) nobena stranka pa izvedbe naroka v dovoljenih vlogah ni zahtevala.
Presodilo je, da je tožbeni zahtevek po višini utemeljen le takrat, (1) kadar oškodovanec k računu priloži tudi dobavnice za vgrajeni material in (2) takrat, kadar o dodatnih poškodbah, ki se pokažejo med samim popravilom, obvesti cenilno službo zavarovalnice, sicer pa ne. To stališče je posledica zmotnega materialno pravnega prepričanja, da splošni pogoji toženke, ki so del pogodbe med toženko in tretjim (ne pa med pravdnima strankama) ter so enostransko natisnjeni na zapisniku o škodi, tožnico zavezujejo.
Po določilu drugega odstavka 454. člena ZPP sodišče odloči o sporu brez naroka, kadar ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v dovoljenih vlogah ni zahtevala. Iz tega določila smiselno izhaja, da je takrat, kadar o tožbenem zahtevku ni mogoče odločiti zgolj na podlagi listinskih dokazov, glavno obravnavo treba opraviti, pa četudi tega ne predlaga nobena stranka.
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je v navedbi, naj sodišče na javni glavni obravnavi izvede vse predlagane dokaze, vsebovana tudi zahteva za izvedbo obravnave.