odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ni mogoče za nazaj določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za nagrajevanje delovne uspešnosti v okviru obračuna plače v obdobju, za katero se ugotavlja delovna uspešnost delavca. Tožena stranka je določila nova merila, ki od veljavnega sistema nagrajevanja, ki ga je sama določila, bistveno odstopajo. Po novih merilih (ponderjih) je ovrednotila doseženi promet primerjalnih delavk za pretekla obdobja, poleg tega pa je le tožnico ocenjevala za štiri leta, ostalih delavk pa ne (za leti 2010 in 2011 je bila opravljena le primerjava med tožnico in eno sodelavko) in tožnico določila za presežno delavko izključno na podlagi merila indeks rasti. S tem je tožnico neenako obravnavala, ker so bila merila postavljena tako, da je bila v boljšem položaju delavka s slabšimi rezultati, tožnica pa kljub boljšim rezultatom (po vseh sklopih, tudi ob upoštevanju ponderiranih rezultatov) v slabšem, kar pomeni, da gre za diskriminatorne kriterije in za kršitev določbe 6. člena ZDR-1.
Sodišče zavrne dokazni predlog za izvedbo relevantnih dokazov, če je ta dokaz že uspel, in ko oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev oziroma, da je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, pa tudi, kadar dokazni predlog ne bo substanciran ali popoln. V danem primeru je šlo za primeren dokaz, glede zavrnitve se prvostopenjsko sodišče sploh ni izreklo. Že zgolj navedeno predstavlja kršitev pravice stranke do sodelovanja v postopku, to je kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2.
plačilo razlike plače - neposredna pedagoška obveznost - plača - dejavnost vzgoje in izobraževanja - dodatna pedagoška obveznost - obračun ur - univerza - visoko šolstvo
Univerze uživajo določeno avtonomijo, vendar pa se ta lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb, kar velja tudi za področje plač. Zato je treba za visokošolske učitelje upoštevati zakonodajo, ki velja za javne uslužbence.
63. člen ZVis določa ure neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč gotovo vpliva na zmanjšanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila.
Dopolnilno mnenje po obsežnosti in zahtevnosti v ničemer ne odstopa od dopolnilnih mnenj v podobnih zadevah. Tudi sicer priglasitev nagrade nima nikakršne utemeljitve, zakaj bi bilo potrebno dopolnilno pisno izvedensko mnenje šteti za zelo zahtevno, oziroma zakaj naj bi bilo zahtevnejše od osnovnega pisnega izvedenskega mnenja. V obravnavani zadevi ni z ničemer izkazan dejanski stan iz 3. točke 2. odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, da bi bilo mnenje mogoče šteti za zelo zahtevno.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 48, 51, 51/2, 51/2-3.
izvedensko mnenje - nagrada - zahtevno izvedensko mnenje
Sodna izvedenka je proučila dokumentacijo v spisu. Osebni pregled tožnika ni bil opravljen. V Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pa ni podlage, da bi zgolj zaradi tega, ker so nekateri dokumenti v spisu (medicinska dokumentacija) pisani v srbskem jeziku, omenjeno izkazovalo zahtevnost podanega izvedenskega mnenja. Zahtevnost se presoja po določbi četrtega odstavka 47. člena v zvezi z 51. členom Pravilnika, študij spisa oziroma dokumentacije pa je ovrednoten v 48. členu Pravilnika. Enako na določitev zahtevnosti ne vpliva vprašanje, ali je bila pri podaji mnenja potrebna uporaba strokovne literature v tujem jeziku. Za take primere je v drugem odstavku 47. člena posebej določeno, da se za izdelavo izvidov in mnenj oziroma cenitev, pri katerih je potrebna uporaba strokovne literature v tujem jeziku ali posebno specialistično strokovno znanje, se sme nagrada ustrezno povečati, vendar največ za 100 %. V predmetni zadevi pa iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja zgolj omemba tuje strokovne literature, brez da bi sodna izvedenka natančneje pojasnila, zaradi katerih vprašanj je bilo potrebno uporabiti tujo strokovno literaturo. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je nagrado za pisni izvid in mnenje ustrezno znižalo.
Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep Upravnega odbora Odvetniške zbornice z dne 10. 2. 2015, ker je po 19. členu Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) Upravni odbor Odvetniške zbornice pristojen dajati pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, ne pa tudi razlage ZOdv, torej tudi ne konkretno določbe petega odstavka 17. člena ZOdv. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko ni upoštevalo razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije.
Ker vložnik nepopolne vloge (tožnik ni predložil dokončne upravne odločbe) ni popravil v roku 15 dni, kot mu je s sklepom naložilo sodišče prve stopnje, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006860
KZ-1 člen 258. ZKP člen 370, 370/1-3, 372, 372/3.
nevestno delo v službi - zastaranje kazenskega pregona - načelo proste presoje dokazov
V obravnavani zadevi je obdolženec kot direktor ZD v avgustu 2008 posamezne navedene delavce neupravičeno razporedil na delovna mesta, za katera niso imeli ustrezne izobrazbe, in jih uvrstil v previsoke plačne razrede, s tem pa jim je omogočil neupravičeno napredovanje v plačnih razredih ter posledično povišanje plače vse do odprave nepravilnosti, po odpravi nepravilnosti najmanj do konca leta 2011 pa od delavcev ni zahteval vračila preveč izplačanih plač. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja je utemeljen zaključek, da je obdolženec deloval z namenom pridobiti delavcem premoženjsko korist v višini najmanj 154.361,82 EUR, ki pa je bila uresničena postopoma. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – ZD, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti večjo premoženjsko korist javnim uslužbencem na škodo premoženja javnega zavoda, tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje, četudi je do večje premoženjske koristi prišlo sukcesivno.
Obdolženec kot direktor javnega zavoda je imel status uradne osebe, saj očitano ravnanje, ki se nanaša na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi zdravstvu, sodi v okvir opravljanja uradnih dolžnosti.
Pri tožniku je podana skupna 60 % telesna okvara zaradi bolezni. Predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine je bil vložen v času veljavnosti ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov na podlagi Sporazuma TO pravico do invalidnine ob uporabi določb ZPIZ-1 pridobijo le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zato mu pravice do invalidnine ni mogoče priznati.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožeča stranka zlorabila procesne pravice z vložitvijo tožbe po izteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Če je delavec (čeprav zmotno in brez podlage) prepričan, da mu je delodajalec napačno vročal odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da mu odpoved sploh ni bila vročena in iz tega razloga šteje, da je upravičen do sodnega varstva, ter je prepričan, da je tožbo vložil pravočasno, ne gre za zlorabo procesnih pravic, ne glede na to, ali tožbo vloži sam ali po pooblaščenem odvetniku. Za zlorabo tudi ne gre, če se je delavec vročitvi odpovedi izogibal, saj zakon dovolj natančno ureja pravila vročanja, ki jih mora delodajalec upoštevati in so taka, da je izogibanje vročitvi in odklanjanje prejema pošiljke (odpovedi) sankcionirano tako, da so določene posledice takega ravnanja delavca v njegovo škodo – fikcija vročitve ipd. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.
plača – razvrstitev v plačni razred – nezakonito določena plača
Tožena stranka je morala izdati izpodbijana sklepa zaradi upoštevanja določb ZSPJS, ki predpisujejo ravnanje delodajalca v primeru nezakonito določene plače. Če je namreč ugotovljeno, da je plača v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, odločbi ali sklepu določena v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS (torej v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami), mora delodajalec glede na določbo 1. odstavka 3.a člena ZSPJS nemudoma pisno obvestiti prizadetega javnega uslužbenca in obrazložiti svoje ugotovitve in mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbo oziroma sklep, s katerim se odpravijo neskladnosti. Če je plača javnega uslužbenca v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu določena v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, se skladno s 5. odstavkom 3. člena ZSPJS uporabijo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb. V konkretnem primeru je morala tožena stranka namesto 5. člena Aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi upoštevati 19. člen ZSPJS. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita, posledično je pravilna tudi zavrnitev zahtevka iz naslova razlike v plači med 42. in 44. plačnim razredom za čas od 1. 4. 2009 dalje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – dokazno breme – sodna razveza
Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka odpovednega razloga, kot ga je navedla v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni dokazala, čeprav je bilo v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njej. Tožena stranka je predložila računovodske bilance in sicer bilanco poslovnega izida in bilanco stanja za leti 2013 in 2014 in za januar 2016, iz katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ti podatki za odločitev niso relevantni oziroma so deloma nepopolni, saj kažejo le trend padanja prihodkov iz poslovanja, pri čemer podatkov za leto 2015, v katerem je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka sploh ni predložila, zato ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017074
OZ člen 131, 131/1, 149, 150. ZDR člen 43, 184, 184/1. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Tožnica je po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dopolnila svoje navedbe, tožena stranka pa je odgovorila na to vlogo tožnice v svoji pripravljalni vlogi, pri čemer je nasprotovala takšnim navedbam tožnice ter navajala, da ni znano, pri katerih dejavnostih je okvaro utrpela, vojaškega urjenja pa na splošno ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Vendar pa sodišče prve stopnje, ne glede na pravočasno navajanje novih dejstev, tega dela tožbenega zahtevka ni ustrezno obravnavalo, saj je štelo, da je tožnica upravičena do odškodnine le zaradi zdrsa z vrvi in posledičnega padca, ter ji je le iz tega naslova dosodilo odškodnino, ne da bi ugotavljalo dejansko stanje v smeri, ali je poškodba tožnice posledica vojaškega urjenja in ne (zgolj) padca z vrvi spornega dne. Zato v tem delu pritožba utemeljeno očita sodbi zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.
Nepravilno oziroma vsaj preuranjena je dokazna ocena, da je tožnica odgovorna za nastanek poškodbe v višini do 50 %. Potrebno je izhajati iz ugotovitve izvedenca, da je tožnico pri plezanju lahko ovirala poškodba, zaradi česar ni mogla na enak način kot zdrava oseba loviti vrvi z nogami. Ker ni ugotovljeno oziroma razčiščeno, ali je bila tožnica ustrezno opozorjena, da lahko kadarkoli preneha s plezanjem, niti ji ni mogoče očitati krivde za to, da nadrejenega ni opozorila, da ne zmore več plezati, je takšen soprispevek, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kvečjemu bistveno prevelik, ne glede na to, kaj bi ugotovilo sodišče prve stopnje v novem sojenju. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati, da z ustreznim varovanjem sploh ne bi prišlo do padca, saj je izvedenec pojasnil, da se plezalca lahko varuje z dodatno varovalno vrvjo ali uporabo plezalnega pasu in samolovilne naprave.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49.
invalidnost - izvedenina - dodatna dokumentacija
Sodišče prve stopnje je pridobilo zdravstveni karton tožnika in ga je skupaj s sklepom o izvedenstvu ter sodnim in upravnim spisom posredovalo izvedenskemu organu v izdelavo izvedenskega mnenja. Ker izvedenski organ ni zbiral dodatne dokumentacije, ni upravičen do nagrade za zbiranje in študij dodatne dokumentacije.
ZPP člen 108, 108/5, 180, 269, 273. ZDSS-1 člen 73.
zavrženje tožbe - nepopolna tožba
Ker k tožbi ni bila priložena izpodbijana upravna odločba, je prvostopenjsko sodišče tožnika utemeljeno pozvalo, da jo predloži v 15 dneh. Hkrati ga je opozorilo, da bo tožbo zavrglo, če v roku ne bo posredoval izpodbijane dokončne odločbe ali predložil dokazila o vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik ni predložil dokazila o vložitvi zahteve za brezplačno pravno pomoč, niti posredoval upravne odločbe, ki jo izpodbija, zato je bila tožba zakonito zavržena.
ZPIZ-1 člen 36, 455. ZPIZ-2 člen 254, 254/1, 254/2. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20.
starostna pokojnina - Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju
Tožnik, ki ima v Republiki Sloveniji dopolnjeno skupno zavarovalno dobo v trajanju 15 let, 7 mesecev in 5 dni in je dopolnil 58 let starosti, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. Na podlagi 20. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju mu je bila s seštevanjem zavarovalnih dob pravilno priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016850
ZDR člen 184. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost – nepremoženjska škoda – stroški za tujo nego in pomoč – družinski člani
Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel spornega dne pri sestopanju s skladovnice pragov, ko je stopil na lesen tram, ki se mu je spodmaknil, zaradi česar je padel in si poškodoval desno nogo. Tožena stranka delavcem ni dala navodil za pravilno zlaganje pragov (ki bi morali biti zloženi stopničasto in ne navpično), prav tako jim ni dala navodil za sestop iz navpično zložene skladovnice pragov in jim za to tudi ni zagotovila ustreznega pripomočka. Zato je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice.
Sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani. Tožniku so pomoč nudili brat in njegova žena ter dve hčerki, in sicer pri vožnji, nakupih, osebni negi in higieni ter oblačenju. Nato je odšel domov v Bosno, kjer mu je pomoč in nego nudila žena. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006934
ZFPPIPP člen 42, 42/2, 57. ZGD-1 člen 263, 263/4, 263/5-2. ZPP člen 214, 214/2.
gospodarska družba - odškodninska odgovornost - odgovornost članov nadzornega sveta - odgovornost članov organov upravljanja
Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja ali nadzora, lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more plačati (četrti odstavek 263. člena ZGD-1). Če je nad družbo začet stečajni postopek, se ta odškodninski zahtevek uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku, in sicer tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku (peti odstavek 263. člena ZGD-1).
OZ člen 6, 6/2, 768, 768/1. ZOdv člen 11. Kodeks odvetniške poklicne etike člen 41, 43, 44.
odškodninska odgovornost odvetnika - mandatna pogodba - prepozna vložitev tožbe za povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - ravnanje v nasprotju s profesionalno skrbnostjo - predpostavke odškodninske odgovornosti odvetnika - ocena verjetnosti, da bi mandant z zahtevkom uspel
Odvetnik odškodninsko odgovarja za škodo, če zamudi rok in vloži tožbo po izteku (zastaralnega) roka ali pa tožbe (pravočasno) sploh ne vloži, pri čemer se, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera ugotavlja, ali je ravnal s potrebno (profesionalno) skrbnostjo. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je ugotovitev, da bi bil zahtevek njegovega mandanta utemeljen. Sodišče hipotetično presodi, kako bi se postopek po tožbi (če bi bila pravočasno vložena) po materialnem pravu s pretežno verjetnostjo končal (presojo, da bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal v korist tožnika, je sodišče prve stopnje opravilo v točkah 32, 33 in 34 obrazložitve, nobena od pritožb pa te presoje ne graja). Glede vzročne zveze mora tožnik (mandant) dokazati dejstvo, da bi spor dobil, če ne bi bilo odvetnikovega (mandatarjevega) nedopustnega ravnanja (povzeto iz odločbe II Ips 299/2009 z dne 8. 11. 2012). Prevzemnik naročila (mandatar) mora namreč posel izvršiti ne le po prejetih navodilih naročnika (mandanta), ampak tudi kot dober gospodar, torej kot strokovnjak na svojem področju.
Tožnica kljub temu, da je bila pozvana, da mora namen, za katerega uveljavlja izredno denarno socialno pomoč, natančno navesti in tudi predložiti dokazila, ter je bilo primeroma še navedeno, kakšna dokazila naj predloži, razen, da je ponovila, da potrebuje izredno denarno socialno pomoč za omilitev materialne ogroženosti in vrnitev dolgov fizičnim osebam, ni predložila nobenega dokaza, ne neplačanih položnic ali računov, niti kakršnihkoli dokazov o zatrjevanih dolgovih. Ker je izredno denarno socialno pomoč zahtevala za poplačilo dolgov, ki jih ni izkazala, prav tako pa ni predložila neplačanih položnic ali računov, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijani odločbi štelo za pravilni in zakoniti in tožničin tožbeni zahtevek za dodelitev izredne denarne socialne pomoči zavrnilo. Po 1. odstavku 34. člena ZSVarPre mora v vlogi za izredno denarno socialno pomoč vlagatelj natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč, in opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje.