USTAVNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085953
URS člen 25. ZPP člen 82. ZZZDR člen 181, 181/1, 181/3, 211, 212, 213, 213/2.
odvzem poslovne sposobnosti – kolizija interesov – začasni zastopnik – skrbnik za poseben primer – postavitev skrbnika za poseben primer – pravica do pravnega sredstva
Zoper sklep o postavitvi skrbnika za poseben primer je dovoljena pritožba.
Ker tožnik v obravnavani zadevi toži svojega stalnega skrbnika CSD in so torej njegove koristi v nasprotju s koristmi skrbnika, slednji zaradi kolizije interesov v sporu ne more biti tožnikov skrbnik. Zato je bilo potrebno postaviti tožniku skrbnika za poseben primer.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00013234
ZJU-UPB3 člen 7, 14, 21.. KZ-1-UPB2 člen 90, 90/1-5, 257, 257/1, 263, 263/2-1. ZKP-UPB8 člen 150, 150/1, 154, 154/2, 154/4.
kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradih pravic - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazi zbrani na podlagi dokazov pridobljenih v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - zastaranje kazenskega pregona - predlog za izločitev dokazov - nadzorstvo in snemanje telefonskih pogovorov - komunikacijska zasebnost - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - objava prostega delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da zatrjevanja o teh sporih med njima ne kažejo na osebne spore, temveč strokovna razhajanja, zaradi česar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobenega razloga za to, da Ž., sedaj v funkciji preiskovalnega sodnika, ne bi smel voditi preiskovalnega postopka ali odrediti ukrepa, kot ga je odredil in da bi moral biti v zadevi izločen.
Obdolžencu tako ni bila prekršena pravica do nepristranskega sojenja in nepristranskega sodnika in niso bili podani razlogi, da se dokazi, ki so bili zbrani na podlagi opravljenega nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ter dokazi, ki so bili pridobljeni na tej podlagi, iz spisa izločijo.
Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo tudi do vprašanja, ali je obdolženec upravičeno dvomil v nepristranskost preiskovalnega sodnika Ž. in je pravilno odgovorilo, da ta dvom ni bil upravičen in objektiven, saj ni ugotovilo, da je prišlo med njima do nesoglasij, ki bi presegla strokovno in politično nestrinjanje. Za zaslišanje Ž. glede na navedeno ni imelo razlogov, o vsebini izjave R.M. in J.J. ter predlogu, da se ju zasliši in da se pridobijo magnetogrami sej Komisije, pa je pravilno pojasnilo, da je zato izvedba predlaganih dokazov nepotrebna in da overjena izjava J.J. in R.M. ne kaže na drugo kot na njune konflikte zaradi izvrševanja funkcij v Komisiji in SOVI.
Subjektivno prepričanje obdolženca in njegovo zatrjevanje, da je sodnik pristranski, ne more biti razlog za sodnikovo izločitev.
Preiskovalni sodnik pri tej svoji nalogi ne tehta in ne presoja stališč nasprotne stranke, zato njegove nepristranskosti (in videza nepristranskosti) ni mogoče presojati enako kot kadar sodnik odloča o stališčih obeh in lahko pri eni stranki s svojim vedenjem vzbuja občutek, da njenih argumentov in predlogov ne obravnava enako skrbno kot predlogov in argumentov nasprotne stranke. Zato je v takšnem primeru kot je obravnavani toliko bolj odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je preiskovalni sodnik ravnal pri izdaji odredbe Pp 1/2009 in njenih podaljšanjih kako drugače, kot bi ravnal, če bi na isti podlagi odločal o katerem drugem osumljencu, torej o nekom, ki ga niti ne bi poznal, in ali je glede na razloge in številna dejstva, navedena v pobudi Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 17. 2. 2009, s katerimi je obdolženec nedvomno seznanjen, utemeljeno sklepati, da je slednji, ki je po poklicu pravnik in je bivši kriminalist, lahko objektivno prepričan, da je sodnik ob odločanju ravnal pristransko, ko je pobudi ugodil, in ali bi razumen človek, ki mu je to isto znano, sklepal, da obdolženec ni bil deležen nepristranskega obravnavanja.
Ne glede na navedeno dejstvo pa pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če bi odredbo za izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem izdal sodnik, ki ne bi izpolnjeval standarda videza nepristranskosti, to še ne pomeni, da na zbrane dokaze sodišče ne bi smelo opreti sodbe, saj so bili izsledki ukrepa - vsebina telefonske komunikacije - kot dokazi pretreseni na glavni obravnavi v prisotnosti strank, in to tako, da so bili poslušani ter jih je presojala druga sodnica.
Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejeni zoper obdolženega F.K., so tako lahko bili v obravnavani zadevi dokazna podlaga tudi za presojo utemeljenosti obtožbe, ki je T.V.F. očitala storitev nekataloških, a s kataloškim kaznivim dejanjem povezanih kaznivih dejanj.
Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov niso nedovoljeni, saj sodišče sodbe nanje ne sme opreti, če je podan kateri od razlogov, ki jih določa zakon, torej razlog iz četrtega odstavka 154. člena ZKP - če bi bili prikriti preiskovalni ukrepi izvršeni brez odredbe državnega tožilca oziroma brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, ali če daljšega izvajanja ukrepov ni preveril senat, za kar pa v obravnavanem primeru, kot v sodbi pravilno pojasnjuje že prvostopenjsko sodišče, ne gre.
Predmet uničenja po drugem odstavku 154. člena ZKP so le tisti podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, ki so bili pridobljeni z uporabo v tem primeru prikritih preiskovalnih ukrepov iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, ki zaradi vsebine ne omogočajo začetka oziroma nadaljevanja kazenskega pregona, medtem ko vse ostale po prvem odstavku 154. člena ZKP hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis. Podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, ki kažejo na storitev kaznivih dejanj, in sicer tistih, zaradi katerih je bil posamezni ukrep odrejen ali drugih, se hranijo, pri čemer ima kazenski pregon kot posebni del javnega interesa nedvomno prednost pred interesi posameznika, konkretno pred varovanjem njegove zasebnosti v takšnem primeru, kot je predvideno tudi v drugem odstavku 8. člena EKČP, drugem odstavku 37. člena in drugem odstavku 38. člena Ustave. Sicer pa je pritožbeno sodišče glede tega vprašanja (v drugi zadevi zoper istega obdolženca - sklep V Kp 93774/2010 z dne 1. 4. 2014) že pojasnilo, da je državni tožilec na podlagi vsebin, pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih z navedeno odredbo, sicer v drugi zadevi, 18. 7. 2011 vložil zahtevo za preiskavo in da je med obema zadevama podana subjektivna in objektivna koneksiteta ter da ni nujno, da bi bili zadevi vodeni samostojno, oziroma da bi bili lahko skupaj obravnavani, če ne bi šlo za tako obširno preiskovanje kriminalne dejavnosti oziroma za toliko zadev. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da bi le v primeru, ko izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov več kot dve leti ne bi bili podlaga in predmet nadaljnje preiskave kriminalne dejavnosti, nastopila domneva, da ne omogočajo začetka ali nadaljevanja kazenskega pregona ter da jih je potrebno, kot določa drugi odstavek 154. člena ZKP, uničiti.
Napadena sodba se ne opira ne na povzetke in ne na prepise telefonskih pogovorov, temveč na telefonske pogovore, ki so bili na glavni obravnavi predvajani. Sodišče prve stopnje glede tega v sodbi utemeljeno navaja, da obdolženec in zagovornik, ko so bili predvajani, nista oporekala skladnosti predvajanih posnetkov z njihovimi prepisi, kar pa je v zadevi bistvenega pomena.
Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov so bili pridobljeni na podlagi zakonite odredbe preiskovalnega sodnika, ki je po pregledu prejete dokumentacije potrdil, da je bil prikriti preiskovalni ukrep izvajan v skladu z odredbami št. Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009 in odrejenimi podaljšanji (ki jih iz razloga, ker mora navedeno nalogo - presojo v zadevi opraviti, vselej podaljšuje preiskovalni sodnik, ki je ukrep prvič odredil) ter da se je izvajal zoper osebe, navedene v odredbah in da se je izvajal ukrep, ki je bil odrejen, in to v času, s sredstvi in v obsegu, kot je bil odrejen. Pridobljeni izsledki pa so pri tem potrjevali utemeljenost suma izvrševanja korupcijskih kaznivih dejanj in uporabili so se v kazenskem postopku zoper obdolženca tako, da so bili na glavni obravnavi tisti posneti telefonski pogovori, ki so bili v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji, poslušani, obdolženčeva zasebnost in hkrati njegova komunikacijska zasebnost pa sta bili zavarovani tako, da je bila zaradi varovanja njegovega zasebnega življenja ter drugih oseb javnost pri poslušanju izključena.
V opisu kaznivega dejanja, očitanega F.K., so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena KZ-1, z opisanim načinom posredovanja pri direktorici T.V.F., da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, pa je obdolžencu očitano kaznivo dejanje ustrezno konkretizirano, ko je navedeno, kaj ji je naročil v zvezi z razpisom prostega delovnega mesta in plačilom šolnine za A.B., in ko je (pod točko I/2 izreka prvostopenjske sodbe) v nadaljevanju opisano, kako je T.V.F. to izvedla.
Sodba tudi ustrezno konkretizira protipravnost ravnanja T.V.F., ko navaja, da je ravnala v nasprotju s 14. členom ZJU, po katerem mora javni uslužbenec gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatov ob najnižjih stroških, v nadaljevanju pa pojasnjuje način, iz katerega je razvidno, da tako ni ravnala, ter ustrezno pojasnjuje kršitev 7. člena ZJU ter 263. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZJS-1, ker kot direktorica pri opravljanju svojih nalog ni ravnala v dobro X s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.
Trditev, da je bilo lahko 226 diplomiranih ekonomistov prijavljenih na Zavodu iz drugih razlogov, in sicer zato da koristijo pravice, ki jim gredo iz vrste socialnih zavarovanj, ali ker to zahteva kakšen drug predpis, ne pa zato, ker iščejo zaposlitev, je povsem nesprejemljiva in kaže na nepoznavanje problema nezaposlenosti in razmer na tem območju, medtem ko je trditev pritožbe, da navedeno delovno mesto ni bilo namenjeno A.B. in da za to pri T.V.F. obdolženi F.K. ni posredoval, zmotna.
Prav skladnost datuma, ko je A.B. diplomirala, z datumom objave prostega delovnega mesta z določitvijo le 5 dnevnega roka za prijavo, kaže na pravilnost zaključka, da je bila objava razpisa delovnega mesta namenjena le zadostitvi formalnega pogoja, da Zavod kot uporabnik proračunskih sredstev razpisano delovno mesto javno objavi, nato pa se zaposli A.B., ki ji je bilo namenjeno.
plača – razvrstitev v plačni razred – nezakonito določena plača
Tožena stranka je morala izdati izpodbijana sklepa zaradi upoštevanja določb ZSPJS, ki predpisujejo ravnanje delodajalca v primeru nezakonito določene plače. Če je namreč ugotovljeno, da je plača v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, odločbi ali sklepu določena v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS (torej v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami), mora delodajalec glede na določbo 1. odstavka 3.a člena ZSPJS nemudoma pisno obvestiti prizadetega javnega uslužbenca in obrazložiti svoje ugotovitve in mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbo oziroma sklep, s katerim se odpravijo neskladnosti. Če je plača javnega uslužbenca v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu določena v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, se skladno s 5. odstavkom 3. člena ZSPJS uporabijo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb. V konkretnem primeru je morala tožena stranka namesto 5. člena Aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi upoštevati 19. člen ZSPJS. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita, posledično je pravilna tudi zavrnitev zahtevka iz naslova razlike v plači med 42. in 44. plačnim razredom za čas od 1. 4. 2009 dalje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – dokazno breme – sodna razveza
Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka odpovednega razloga, kot ga je navedla v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni dokazala, čeprav je bilo v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njej. Tožena stranka je predložila računovodske bilance in sicer bilanco poslovnega izida in bilanco stanja za leti 2013 in 2014 in za januar 2016, iz katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ti podatki za odločitev niso relevantni oziroma so deloma nepopolni, saj kažejo le trend padanja prihodkov iz poslovanja, pri čemer podatkov za leto 2015, v katerem je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka sploh ni predložila, zato ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga.
OZ člen 6, 6/2, 768, 768/1. ZOdv člen 11. Kodeks odvetniške poklicne etike člen 41, 43, 44.
odškodninska odgovornost odvetnika - mandatna pogodba - prepozna vložitev tožbe za povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - ravnanje v nasprotju s profesionalno skrbnostjo - predpostavke odškodninske odgovornosti odvetnika - ocena verjetnosti, da bi mandant z zahtevkom uspel
Odvetnik odškodninsko odgovarja za škodo, če zamudi rok in vloži tožbo po izteku (zastaralnega) roka ali pa tožbe (pravočasno) sploh ne vloži, pri čemer se, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera ugotavlja, ali je ravnal s potrebno (profesionalno) skrbnostjo. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je ugotovitev, da bi bil zahtevek njegovega mandanta utemeljen. Sodišče hipotetično presodi, kako bi se postopek po tožbi (če bi bila pravočasno vložena) po materialnem pravu s pretežno verjetnostjo končal (presojo, da bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal v korist tožnika, je sodišče prve stopnje opravilo v točkah 32, 33 in 34 obrazložitve, nobena od pritožb pa te presoje ne graja). Glede vzročne zveze mora tožnik (mandant) dokazati dejstvo, da bi spor dobil, če ne bi bilo odvetnikovega (mandatarjevega) nedopustnega ravnanja (povzeto iz odločbe II Ips 299/2009 z dne 8. 11. 2012). Prevzemnik naročila (mandatar) mora namreč posel izvršiti ne le po prejetih navodilih naročnika (mandanta), ampak tudi kot dober gospodar, torej kot strokovnjak na svojem področju.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 37, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve (ni sproti izpolnjeval potnih nalogov; da se je spornega dne neprimerno vedel in imel neprimeren odnos do tožene stranke,...). S tem je kršil določbo 1. odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, oziroma delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in pri tem upoštevati organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Kršil je tudi določbo 1. odstavka 34. člena ZDR-1, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca, pa tudi določbo 37. člena istega zakona, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006860
KZ-1 člen 258. ZKP člen 370, 370/1-3, 372, 372/3.
nevestno delo v službi - zastaranje kazenskega pregona - načelo proste presoje dokazov
V obravnavani zadevi je obdolženec kot direktor ZD v avgustu 2008 posamezne navedene delavce neupravičeno razporedil na delovna mesta, za katera niso imeli ustrezne izobrazbe, in jih uvrstil v previsoke plačne razrede, s tem pa jim je omogočil neupravičeno napredovanje v plačnih razredih ter posledično povišanje plače vse do odprave nepravilnosti, po odpravi nepravilnosti najmanj do konca leta 2011 pa od delavcev ni zahteval vračila preveč izplačanih plač. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja je utemeljen zaključek, da je obdolženec deloval z namenom pridobiti delavcem premoženjsko korist v višini najmanj 154.361,82 EUR, ki pa je bila uresničena postopoma. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – ZD, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti večjo premoženjsko korist javnim uslužbencem na škodo premoženja javnega zavoda, tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje, četudi je do večje premoženjske koristi prišlo sukcesivno.
Obdolženec kot direktor javnega zavoda je imel status uradne osebe, saj očitano ravnanje, ki se nanaša na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi zdravstvu, sodi v okvir opravljanja uradnih dolžnosti.
pokojnina – pokojninska osnova - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo z dne 21. 2. 2008, to pa tožena stranka, ko je odločala o njegovi pritožbi, ni upoštevala, saj je menila, da se pritožba nanaša na drugo odločbo. Iz navedenega razloga je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da sta tako dokončna odločba, kakor sklep o zavrženju nezakoniti in ju je v posledici tega tudi odpravilo. Toženi stranki pa je naložilo izdajo novega upravnega akta, saj dejansko stanje v izpodbijanem aktu ni bilo pravilno ugotovljeno.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006934
ZFPPIPP člen 42, 42/2, 57. ZGD-1 člen 263, 263/4, 263/5-2. ZPP člen 214, 214/2.
gospodarska družba - odškodninska odgovornost - odgovornost članov nadzornega sveta - odgovornost članov organov upravljanja
Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja ali nadzora, lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more plačati (četrti odstavek 263. člena ZGD-1). Če je nad družbo začet stečajni postopek, se ta odškodninski zahtevek uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku, in sicer tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku (peti odstavek 263. člena ZGD-1).
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072602
OZ člen 104, 104/1, 105, 105/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odstop od pogodbe – neizpolnitev – dodaten rok za izpolnitev – sodelovalna dolžnost – pravica do izjave
Pogoji za utemeljen odstop od pogodbe bi bili podani šele, ko bi tožeča stranka trdila in izkazala, da je svoj del sodelovalne dolžnosti izpolnila, tožena stranka pa svoje izpolnitve ni opravila.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ni mogoče za nazaj določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za nagrajevanje delovne uspešnosti v okviru obračuna plače v obdobju, za katero se ugotavlja delovna uspešnost delavca. Tožena stranka je določila nova merila, ki od veljavnega sistema nagrajevanja, ki ga je sama določila, bistveno odstopajo. Po novih merilih (ponderjih) je ovrednotila doseženi promet primerjalnih delavk za pretekla obdobja, poleg tega pa je le tožnico ocenjevala za štiri leta, ostalih delavk pa ne (za leti 2010 in 2011 je bila opravljena le primerjava med tožnico in eno sodelavko) in tožnico določila za presežno delavko izključno na podlagi merila indeks rasti. S tem je tožnico neenako obravnavala, ker so bila merila postavljena tako, da je bila v boljšem položaju delavka s slabšimi rezultati, tožnica pa kljub boljšim rezultatom (po vseh sklopih, tudi ob upoštevanju ponderiranih rezultatov) v slabšem, kar pomeni, da gre za diskriminatorne kriterije in za kršitev določbe 6. člena ZDR-1.
ZSVarPre člen 28. ZUP člen 9, 210, 210/3, 223, 235. ZUPJS člen 37a, 37a/1. Uredba o upravnem poslovanju člen 164.
varstveni dodatek - poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju - datum odločbe - izdaja odločbe
Čeprav odločba o zavrnitvi pravice do varstvenega dodatka zaradi tožničine nepripravljenosti za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju datira še pred tožničino izjavo, da ne želi podati soglasja, da center za socialno delo povabi njeno hčer k sklenitvi dogovora o preživljanju, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Posamični upravni akt začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki, zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi odpravilo iz formalnega razloga, ker naj bi prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, ju po vsebini ni presojalo. Pritožbeno sodišče je zato sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem bo moralo ugotoviti, ali je na strani tožnice podan krivdni razlog za odklonitev pravice do varstvenega dodatka.
USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086188
URS člen 39, 39/1. KZ-1 člen 158, 159, 160, 160/4. ZKP člen 299, 299/2, 329, 329/2, 358, 371, 371/1, 371/1-11, 391.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – obrekovanje – razžalitev – zavrnitev dokaznih predlogov – prosta presoja dokazov – dokaz resnice – utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav – resničnost trditev – pravica do svobode izražanja – verodostojnost izpovedb prič – trditev oziroma raznašanje informacij – motiv storilca – zavrnitev pritožbe
V okviru načela proste dokazne presoje sodišče izvede le materialnopravno relevantne dokaze, dokazne predloge strank pa zavrne, kadar so odločilna dejstva v zadostni meri razčiščena že na podlagi izvedenih dokazov, nadaljnje dokazovanje pa bi pomenilo zgolj zavlačevanje postopka.
Ne samo, da je imel obtoženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav, ki bi sicer mogle škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Prepričljiva dokazna ocena kaže, da je bila v bistvenem dokazana resničnost trditev.
S posplošenim navajanjem, da se priči zaradi svojega poklicnega delovanja že vrsto let poznata z obtožencem, ni mogoče omajati verodostojnosti njunih izpovedb.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožeča stranka zlorabila procesne pravice z vložitvijo tožbe po izteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Če je delavec (čeprav zmotno in brez podlage) prepričan, da mu je delodajalec napačno vročal odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da mu odpoved sploh ni bila vročena in iz tega razloga šteje, da je upravičen do sodnega varstva, ter je prepričan, da je tožbo vložil pravočasno, ne gre za zlorabo procesnih pravic, ne glede na to, ali tožbo vloži sam ali po pooblaščenem odvetniku. Za zlorabo tudi ne gre, če se je delavec vročitvi odpovedi izogibal, saj zakon dovolj natančno ureja pravila vročanja, ki jih mora delodajalec upoštevati in so taka, da je izogibanje vročitvi in odklanjanje prejema pošiljke (odpovedi) sankcionirano tako, da so določene posledice takega ravnanja delavca v njegovo škodo – fikcija vročitve ipd. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007040
KZ-1 člen 82. ZNPPol člen 123, 125, 128, 129. URS člen 38.
zakonska rehabilitacija – uporaba profila odvzetega vzorca DNK – evidenca preiskav DNK – zagotavljanje učinkovite zaščite in varnosti vseh pred kriminalno dejavnostjo
Po oceni pritožbenega sodišča nastop zakonske rehabilitacije nima vpliva na oceno, ali je bil profil odvzetega vzorca DNK, ki je bil obtožencu odvzet 15.1.2001 (v kazenskem postopku, ki se je končal s pravnomočno obsodilno sodbo pod opr. št. K 47/01) zakonito in ustavno skladno hranjen in uporabljen v obravnavanem postopku pri odkrivanju storilca obravnavanih kaznivih dejanj, za katere je bil obtoženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016850
ZDR člen 184. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost – nepremoženjska škoda – stroški za tujo nego in pomoč – družinski člani
Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel spornega dne pri sestopanju s skladovnice pragov, ko je stopil na lesen tram, ki se mu je spodmaknil, zaradi česar je padel in si poškodoval desno nogo. Tožena stranka delavcem ni dala navodil za pravilno zlaganje pragov (ki bi morali biti zloženi stopničasto in ne navpično), prav tako jim ni dala navodil za sestop iz navpično zložene skladovnice pragov in jim za to tudi ni zagotovila ustreznega pripomočka. Zato je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice.
Sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani. Tožniku so pomoč nudili brat in njegova žena ter dve hčerki, in sicer pri vožnji, nakupih, osebni negi in higieni ter oblačenju. Nato je odšel domov v Bosno, kjer mu je pomoč in nego nudila žena. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZPIZ-2 člen 16, 116, 406, 406/4, 406/5. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZMEPIZ-1 člen 115, 115a.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Tožnica je bila v poslovni register vpisana od 5. 3. 2009 dalje kot družbenik in poslovodna oseba zasebnega zavoda. Je državljanka Republike Hrvaške in od 2. 11. 2011 dalje uživalka pravice do starostne pokojnine po odločbi hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja. Odločitev toženca, da ima lastnost zavarovanca iz naslova ustanoviteljstva zavoda, ni pravilna, saj gre za prehodno obdobje do 31. 12. 2015, v katerem bi tožnica lahko uredila dvojni status. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani odločbi odpravilo.
plačilo vodarine - skupen priključek za več stavb - samostojni lastniki posameznih stavb - različne parcele - skupen števec za porabo vode - deljiva obveznost - več dolžnikov - odsotnost dogovora - enaki deli - domneva solidarnosti - gospodarske pogodbe
Obveznost plačila dajatev, ki jih vtožuje tožeča stranka, je deljiva obveznost. Glede na ugotovitev, da je na vodomer vezanih več objektov z različnimi lastniki, gre za situacijo, ko ima deljiva obveznost več dolžnikov, ki je urejena v drugem odstavku 393. člena OZ. Ta določa, da se, ob odsotnosti drugačnega dogovora, v takšnih primerih obveznost deli na enake dele in je vsak od dolžnikov odgovoren za svoj del obveznosti. Domneva solidarnosti dolžnikov je podana le v primeru gospodarskih pogodb.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 22. ZDR-1 člen 31, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kraj opravljanja dela
Četudi je bil tožničin kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi opredeljen širše, tako da so bile poleg poslovne enote D. predvidene tudi druge poslovne enote tožene stranke, takšno pogodbeno določilo ni odločilno za presojo možnosti nadaljevanja tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. Pomembnejša je okoliščina tožničinega dejanskega opravljanja dela, to pa je bilo v poslovni enoti D., kar je ne nazadnje skladno s pogodbenim določilom, v katerem je bil kot glavni kraj opravljanja dela predviden ravno D.. ZDR-1 v 31. členu kot sestavino pogodbe o zaposlitvi resda predpisuje kraj opravljanja dela (pri čemer predpisuje še, da v primeru, če točni kraj v pogodbi o zaposlitvi ni naveden, velja, da gre za sedež delodajalca). To je namenjeno predvsem temu, da je delavcu pred vstopom v delovno razmerje znano, kje bo delo opravljal. Ne more pa biti pogodbeno določilo o kraju opravljanja dela, ki se sklicuje na vse poslovne enote delodajalca, odločilno pri presoji prenehanja potrebe po delu oziroma možnega nadaljevanja delovnega razmerja, sploh če je obenem (formalno in dejansko) znan glavni kraj opravljanja dela. Zato so za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga, ki se nanaša na zaprtje poslovne enote D., nerelevantne pritožbene navedbe o tem, na kakšen način, in kdaj je tožena stranka zaposlovala delavke v poslovni enoti v B.
odločitev o pravdnih stroških – brezplačna pravna pomoč
Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče ob izdaji sodbe pri odločanju o stroških to dolžno upoštevati. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona stroški sodnega postopka. Po določbi tretjega odstavka istega člena pa o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačen pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Pri tem ni bistveno, ali so bili dodeljenemu pooblaščencu stranke že izplačani stroški in nagrada v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ali ne. V nobenem primeru namreč sodišče ne sme naložiti toženi stranki, da stroške postopka povrne neposredno tožeči stranki, če ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.