ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 258, 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1, 480.
spor majhne vrednosti - kršitev načela obojestranskega zaslišanja - nedopustnost pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb postopka
Kršitev načela obojestranskega zaslišanja, če do nje pride (če niso podane izjeme iz 258. člena ZPP), lahko predstavlja absolutno ali relativno kršitev določb postopka, odvisno od tega, katera stranka je dokaz z zaslišanjem strank(e) predlagala. Če sodišče brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku, torej za procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavani zadevi toženka zaslišanja svojega zakonitega zastopnika niti ni predlagala, v zvezi z „umikom računa“ je podala (le) trditve, da je bilo tako dogovorjeno, tako da zatrjevana procesna kršitev v nobenem primeru, tudi, če bi sodišče prve stopnje narok opravilo in zaslišalo (le) zakonitega zastopnika tožnice, ne bi bila podana. V tem primeru bo kvečjemu lahko bila podana relativna bistvena kršitev določb postopka - kršitev določbe 258. člena ZPP (da ni podana z zakonom predpisana izjema, da se zasliši le ena stranka), vendar pa očitek takšne procesne kršitve v postopkih sporov majhne vrednosti ni dopusten (prvi odstavek 458. v zvezi s 480. členom ZPP). Enako velja za pritožbeni očitek kršitve 8. člena ZPP.
ZSPJS člen 22e. ZJU člen 24, 25. ZDR-1 člen 200, 200/4.
dodatek za povečan obseg dela – plačilo razlike plače – sodno varstvo – javni uslužbenec – čisti denarni zahtevek - dogovora med predstojnikom in javnim uslužbencem - obličnost
Tožbeni zahtevek javnih uslužbencev za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22.e členu ZSPJS je treba uvrstiti med čiste denarne zahtevke, ki jih lahko javni uslužbenci na podlagi 4. odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.
Obličnost (sklenitev ustreznega dogovora med predstojnikom in javnim uslužbencem in pisna odločitev predstojnika o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti) ni predpogoj za obračun ter izplačilo tega dela plače za delovno uspešnost, če je javni uslužbenec dejansko opravil povečan obseg dela.
Tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca. Plačo za april 2014 je prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 18. 6. 2014. Zato je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
Ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da bi se delavca, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede osnove za določitev višine odpravnine, obravnavalo drugače od delavcev invalidov, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pri toženi stranki zaradi invalidnosti delala s polovičnim delovnim časom (za kar je prejemala plačo), poleg tega pa ji je bilo priznano tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je treba tudi v konkretni zadevi pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice, preračunano na polni delovni čas.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta
V sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je podana iz organizacijskega razloga, sodišče presoja le, ali je delodajalec res ukinil določeno delovno mesto in ali je preostale naloge prenesel na druge zaposlene oz. pogodbene partnerje (zunanje izvajalce). Ne sme pa se sodišče spuščati v poslovne odločitve delodajalca, ne sme torej presojati npr. smiselnosti reorganizacije delovnega procesa.
Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti, ali je tožena stranka naloge, ki jih je opravljal tožnik na delovnem mestu senior cenilec škod, res prenesla na pogodbenega partnerja in na druge zaposlene. Dopustno je v tovrstnih primerih preveriti, ali ni bila izvedena reorganizacija le navidezna, kar trdi tožnik, ko navaja, da je tožena stranka po podani odpovedi zaposlila nova dva delavca, ki naj bi dejansko prevzela tožnikovo delo. Pri tem ne zadostuje, da je sodišče prve stopnje preverilo le, ali se delovno mesto, za katerega sta imela novo zaposlena delavca sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, formalno razlikuje od ukinjenega delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. Preveriti bi moralo tudi, ali sta novo zaposlena delavca dejansko opravljala delo, ki ga je prej opravljal tožnik in v ta namen izvesti tudi predlagane dokaze.
ZPIZ-2 člen 27, 28. ZDR-1 člen 114, 114/1, 118, 118/1..
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – posebno pravno varstvo pred odpovedjo – starejši delavci – starostna pokojnina – sodna razveza
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, kdaj bo tožnica izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pravilno upoštevalo 27. in 28. člen ZPIZ-2, ki določata minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine oziroma, možnost znižanja minimalne starosti. Ker je ugotovilo, da bo tožnica v primeru znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 (zaradi skrbi za dva otroka) izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je bila v času, ko ji je bila podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi varovana po prvem odstavku 114. člena ZDR-1. Do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ji je namreč manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe. Zato ji tožena stranka brez njenega pisnega soglasja ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni bistveno pritožbeno navajanje tožene stranke, da v času odpovedi ni bila seznanjena z dejstvom, da bo tožnica uveljavljala pogoje za znižanje. Tožena stranka je bila kot delodajalec tožnice z njo v dnevnih kontaktih, zato bi od nje lahko pridobila izjavo, ali bo znižanje starostne meje v smislu 28. člena ZPIZ-2 uveljavljala ali ne.
V primeru, če delavec krši konkurenčno klavzulo, ima (bivši) delodajalec možnost odškodninskega zahtevka po določbah ZDR in ne v celoti le po določbah OZ, ki so za delavca strožje. V teh primerih je treba dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Dopolnjevanje ali celo dejansko nadomeščanje odškodninske odgovornosti delavca zaradi kršitve konkurenčne klavzule s pogodbeno kaznijo, pri kateri delodajalcu ni potrebno dokazovati nastanka in višine škode, temveč le kršitev konkurenčne klavzule, je poenostavitev v korist delodajalca, kot močnejše pogodbene stranke in brez izrecne določbe v ZDR, ki je tudi po stališču pritožbenega sodišča nedopustna, ker je v nasprotju s temeljnim načelom delovnega prava varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke v delovnopravnem razmerju. Zato je taka določba v pogodbi o zaposlitvi nična.
Instituta pogodbene kazni kot civilne sankcije za primer neizpolnitve dogovorjene obveznosti ni mogoče pravnoveljavno uporabiti v primeru kršitve določb pogodbe o zaposlitvi o konkurenčni klavzuli.
Trditvena podlaga tožeče stranke o nastanku in obstoju ter višini škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule je pomanjkljiva in presplošna. Samo zatrjevanje, da je škoda nastala zato, ker se je toženec zaposlil pri drugi zavarovalnici, ki trži enaka zavarovanja kot tožeča stranka in ker naj bi bilo splošno znano, da z zavarovalnimi agenti odidejo tudi stranke ter da je imela tožeča stranka po odhodu toženca manj pobranih premij, ne zadostuje za zaključek, da je tožeči stranki nastala konkretna škoda prav zaradi ravnanj toženca. Zato je že iz razloga nedokazanosti nastanka in višine škode sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, v kolikor se tožbeni zahtevek presoja po tem temelju.
Za takšno dejanje, kot ga je stečajni upravitelj v konkretni situaciji opravil, to je za umik predloga za imenovanje revizorja, ni predpisana obveznost pridobitve soglasja stečajnega sodišča. Zato je lahko pravnoveljavno podal umik predloga zgolj s svojo izjavo.
ZFPPod člen 27. ZGD člen 394. ZFPPIPP člen 50. ZPUOOD člen 18.
izbris gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije – odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb – aktivni družbenik – zakoniti zastopnik družbe – rok za uveljavljanje terjatve – enoletni prekluzivni rok
Ker toženec ni bil pasivni družbenik, je v skladu s 27. člen ZFPPod prevzel obveznost plačila preostalih obveznosti družbe, kar je tožnica pravočasno uveljavljala.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 1, 5, 7, 7/1, 8, 19, 19/4. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. ZPP člen 102.
ugovor zoper plačilni nalog – prepozen ugovor – bolgarski državljan – Uredba (ES) št. 1393/2007 – področje uporabe – prevod pisanj – prevod tožbe v bolgarski jezik – vročanje pisanj – vročanje po pravilih države, v kateri se vročitev opravlja – zavrnitev sprejema pisanja – vrnitev v prejšnje stanje – primeri, ko se toženec ne spusti v postopek – napačen zapis priimka – pristojnost za izdajo plačilnega naloga
Od tuje države ni mogoče terjati vročanja po slovenskih predpisih. Vročanje na ozemlju domače države brez njenega soglasja oziroma brez podlage v ustreznih mednarodnopravnih pogodbah, bi bila kršitev suverenosti. Pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče pri vročanju uporabiti določbe ZPP, so torej neutemeljene.
Iz 12.3. točke potrdila o vročitvi pisanja izhaja, da je bil naslovnik pisanja pisno poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma če ni priložen prevod v enega od teh jezikov. Pritožbeni predlog po zaslišanju vročevalca (o tem, kakšen pouk je dal ob vročanju) je glede na to brezpredmeten. Tak način pouka je skladen z 8. členom Uredbe, ki določa, da organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu. Pritožbeno sodišče ne more (ne sme) podvomiti v pravilnost potrdila zaprošene države o vročitvi, ki sicer vsebuje vse zahtevane podatke.
PREKRŠKI - VARSTVO KONKURENCE - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
VSL0066282
ZP-1 člen 56, 56/4, 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156/1, 156/1-1. ZPOmk-1 člen 9, 73, 73/1, 73/1-2, 73/2. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 102, 267.
odločba o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - opis prekrška - zahteva za sodno varstvo - zakonski znaki prekrška - prepoved zlorabe prevladujočega položaja
Sodišče je pri svojem odločanju samostojno in neodvisno, zato povsem samostojno presoja posamezno zadevo in ni vezano na odločitev v drugem - upravnem postopku.
Pri presoji pritožbenih navedb je nosilno vprašanje, ali dejanje, kot je opisano v odločbi prekrškovnega organa in s tem povezani sodbi, vsebuje vse znake prekrška, kajti če dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek ni prekršek, je podana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1.
Upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov, s katerimi so določeni prekrški, morajo, ko nastopajo kot prekrškovni organi, upoštevati ZP-1 kot sistemski zakon, ki v četrtem odstavku 56. člena ZP-1 določa, kaj mora obsegati izrek odločbe o prekršku.
Glede na določbo četrtega odstavka 56. člena ZP-1 in glede na ustaljeno sodno prakso na tem področju (v kazenskih in prekrškovnih zadevah) ni nobenega dvoma, da mora izrek odločbe o prekršku poleg abstraktnega dejanskega stanja vsebovati tudi ustrezno konkretizacijo, saj le-ta omogoča pravico do obrambe in tudi pravico do vlaganja pravnih sredstev.
Ker je tožeča stranka, kot dolžnik, prejela obvestilo o odstopu terjatve šele po sklenitvi sodne poravnave, ni bilo nobene zmote pri tožeči stranki o tem, s kom sklepa sodno poravnavo. Sklepala jo je s svojim takratnim upnikom. Čeprav je terjatev s sklenitvjio cesijske pogodbe prešla iz premoženja starega upnika (cedenta) v premoženje novega upnika (cesionarja), pa je v skladu z drugim odstavkom 419. člena OZ tak učinek bil samo v razmerju med tema strankama cesijske pogodbe, za dokončno izpeljavo cesije terjatve, pa je bilo potrebno še posebno pravno dejanje, katerega stranki cesije dosežeta z obvestilom dolžnika o cesiji.
ZPP člen 286b, 286b/1, 286b/2, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2.
spor majhne vrednosti - narok za glavno obravnavo - zavrnitev dokaznih predlogov - pravočasno grajanje procesnih napak - kršitev določb pravdnega postopka
Ker kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni kršitev na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, bi moral pooblaščenec tožene stranke, ki je bil na glavni obravnavi prisoten, takoj, ko je sodišče zavrnilo predlagane dokaze, uveljavljati navedeno kršitev določb pravdnega postopka, česar pa ni storil.
ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZSPJS člen 17, 17/10, 17a, 17a/7. Pravilnik o službeni oceni člen 4. ZObr člen 94, 94/1, 100a. ZSSloV člen 38.
službena ocena - javni uslužbenec - pristojnost - sodno varstvo - rok za vložitev pritožbe
V pristojnosti delovnega sodišča je presoja zakonitosti službene ocene. Sodišče pa ni pristojno, da bi samo podalo službeno oceno namesto za to pristojne osebe.
Določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po drugem odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Tako zoper končno odločbo ministra oziroma pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o službeni oceni je dovoljeno sodno varstvo, če gre za odločitev o pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja.
ZSSloV ureja pravico do ugovora in določa, da se ugovor vloži zoper izdane akte vodenja in poveljevanja v delu, ki se neposredno nanaša na vojaško osebo, službene zadeve ali ravnanje druge vojaške osebe ali nadrejenih v zvezi s službenimi zadevami. Ugovor se lahko vloži v 5-ih dneh od dneva prejema akta vodenja in poveljevanja oziroma od dneva prejema akta vodenja in poveljevanja oziroma od dneva, ko je nastal razlog, zaradi katerega se vlaga ugovor kot to določa 38. člen ZSSloV. Zato tudi v zvezi s službeno oceno velja predpisani 5-dnevni rok za pritožbo.
Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo na pravilno pravno podlago za odločanje o izdaji dopolnilne sodbe, vendar je ravnalo napačno, ker je odločalo po sodnici posameznici namesto v senatu, ki je izdal prvotno sodbo. Ker je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvi točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je sodbo v obravnavanem delovnem sporu, s katero bi moralo odločiti tudi o zahtevku za povračilo stroškov cepljenja proti gripi (ker tožnik tožbe s tem zahtevkom pred izdajo prve sodbe ni umaknil), izdal senat, bi moralo sodišče v isti sestavi odločati tudi o izdaji dopolnilne sodbe v zvezi s predhodno izdano sodbo, ker je dopolnilna sodba njen sestavni del. Zato vrednost spora glede zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, v takšnih primerih ni odločilna in dejstvo, da je predmet dopolnilne sodbe le manjši denarni znesek, ne pomeni, da lahko o dopolnilni sodbi odloči predsednik senata (oziroma sodnik posameznik). Le v primeru, če bi šlo samo za odločitev o stroških postopka, bi lahko o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe odločal predsednik senata. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Po presoji pritožbenega sodišča pa so pri odločitvi o kazenski sankciji premalo prišle do izraza okoliščine primera, ki jih je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo in prav tako izhajajo iz obrazložitve sodbe, niso pa izrecno omenjene kot okoliščine, ki so bile upoštevane pri odmeri sankcije. Ni namreč moč spregledati, da je storilec starejša oseba, ob storitvi kaznivega dejanja je namreč dosegel skoraj 77 let, ter da je bil povod za obravnavano kaznivo dejanje poseg oškodovanca in drugih oseb v njegovo lastnino - oljčnik, da se osebe, ki so prišle oljke pobirat na njegov poziv niso odstranile oziroma odšle ter je zato do kritične situacije prišlo tudi zaradi okoliščin, h katerim so prispevali oškodovanec in ostali s svojim prihodom v oljčnik obdolženca z namenom obiranja oljk, s čimer se sam ni strinjal. Glede na vse okoliščine primera so zato po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL0060408
ZZZDR člen 106, 106/1, 106/2, 106/5, 106/6. ZPP člen 14, 270, 270/1, 270/1-8, 413. ZNP člen 37. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12, 12/1. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 3.
razdružitev postopka - sklep procesnega vodstva - dovoljenost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva - stiki med starši in otroki - sprememba odločitve o stikih - mnenje otroka - nepristno mnenje otroka - mnenje otroka, ki je posledica manipulacije enega od staršev - največja korist otroka - izvajanje stikov pod nadzorom Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - neizvršljiva odločba - identično dejansko stanje - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
V obravnavani zadevi je sodišče s pomočjo izvedencev ugotovilo, da izražena volja obeh otrok do odklanjanja stikov z nasprotnim udeležencem ni pristna. Izvedenka K. je glede starejšega otroka A. ugotovila, da se glede na svojo starost in čustveno zrelost še ni sposoben sam opredeljevati o vprašanjih, ki so bistvena za njegovo odraščanje. Mlajša B. pa sledi občutkom ter verbalni in neverbalni komunikaciji svojega brata, saj sta medsebojno navezana. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje o neupoštevanju mnenja otrok, saj njuna volja ni pristna, ampak je zmanipulirana s strani matere.
Omenjena izvedenka je ugotovila, da gre v obravnavanem primeru pri stikih za psihično obremenitev otrok, ki pa je neprimerljiva s težko popravljivo škodo, ki nastaja in bi lahko nastala otrokoma, kar pomeni, da gre za položaj, ko je treba izpostaviti in slediti dolgoročno korist obeh otrok.
V obravnavanem sporu tožnik uveljavlja denarno terjatev iz naslova svojih vlaganj v nepremičnino prvega toženca in druge toženke, ker je izvenzakonska skupnost s tretjotoženko prenehala in se je iz nepremičnine izselil, prvemu tožencu in drugi toženki pa je ostala povečana vrednost nepremičnine zaradi vlaganj, torej sta prvi toženec in druga toženka za to povečano vrednost obogatena, tožnik pa prikrajšan. Zato lahko tožnik od prvega toženca in druge toženke zahteva povračilo s tožbenim zahtevkom zoper prvega toženca in drugotoženko, nima pa zahtevka zoper tretjotoženko, ker sta z vlaganji obogatena le prvi toženec in druga toženka.
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za obnovo po predhodnem preizkusu takoj zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da kazenska zavrnilna sodba ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Dokaz, ki ga tožnik v pritožbi navaja, to je pravnomočna oprostilna kazenska sodba, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadane sodbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan.