KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006860
KZ-1 člen 258. ZKP člen 370, 370/1-3, 372, 372/3.
nevestno delo v službi - zastaranje kazenskega pregona - načelo proste presoje dokazov
V obravnavani zadevi je obdolženec kot direktor ZD v avgustu 2008 posamezne navedene delavce neupravičeno razporedil na delovna mesta, za katera niso imeli ustrezne izobrazbe, in jih uvrstil v previsoke plačne razrede, s tem pa jim je omogočil neupravičeno napredovanje v plačnih razredih ter posledično povišanje plače vse do odprave nepravilnosti, po odpravi nepravilnosti najmanj do konca leta 2011 pa od delavcev ni zahteval vračila preveč izplačanih plač. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja je utemeljen zaključek, da je obdolženec deloval z namenom pridobiti delavcem premoženjsko korist v višini najmanj 154.361,82 EUR, ki pa je bila uresničena postopoma. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – ZD, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti večjo premoženjsko korist javnim uslužbencem na škodo premoženja javnega zavoda, tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje, četudi je do večje premoženjske koristi prišlo sukcesivno.
Obdolženec kot direktor javnega zavoda je imel status uradne osebe, saj očitano ravnanje, ki se nanaša na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi zdravstvu, sodi v okvir opravljanja uradnih dolžnosti.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 50.
invalidnost - izvedenina - osebni pregled
Ker sta osebni pregled opravila le dva od treh članov izvedenskega organa, je mogoče nagrado za manj zahtevni pregled priznati le dvakrat (in ne trikrat).
Sodno zapriseženi izvedenci in cenilci so tiste osebe, jim je ta naziv podelilo Ministrstvo za pravosodje in so vpisani v veljavni imenik sodnih izvedencev in cenilcev. To pa ne pomeni, da v konkretni izvršilni zadevi izvršilno sodišče ne more kot ustreznega dokaza upoštevati tudi mnenja (cenitve) pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij. Pooblaščeni ocenjevalci vrednosti podjetij so namreč vrhunski strokovnjaki z opravljenim izpitom s področja ocenjevanja vrednosti podjetij, katerim je naziv v skladu z določbami Zakona o revidiranju podelil Slovenski inštitut za revizijo.
ZDR-1 člen 75, 75/7, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4. URS člen 49.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnika več kot pet dni zaporedoma ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ker pa se na delo, kljub pozivom tožene stranke, ni zglasil in tudi ni javil in opravičil svoje odsotnosti, pa nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do iztega odpovednega roka, zato je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1.
Iz pisnega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi izvedenka pridobivala dodatno dokumentacijo za izdelavo izvedenskega mnenja, temveč je zdravstveni karton pribavilo sodišče, zato ji nagrade za zbiranje in študij dodatne dokumentacije ni mogoče priznati.
Pri tožniku gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo zaradi bolečnosti sklepov celotnega lokomotornega aparata ter oteklosti, bolečnosti in zakrčenosti prstov rok, ob katerih si po oceni sodnega izvedenca ni mogoče predstavljati, da bi lahko opravljal kakršnokoli delo. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine.
USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086188
URS člen 39, 39/1. KZ-1 člen 158, 159, 160, 160/4. ZKP člen 299, 299/2, 329, 329/2, 358, 371, 371/1, 371/1-11, 391.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – obrekovanje – razžalitev – zavrnitev dokaznih predlogov – prosta presoja dokazov – dokaz resnice – utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav – resničnost trditev – pravica do svobode izražanja – verodostojnost izpovedb prič – trditev oziroma raznašanje informacij – motiv storilca – zavrnitev pritožbe
V okviru načela proste dokazne presoje sodišče izvede le materialnopravno relevantne dokaze, dokazne predloge strank pa zavrne, kadar so odločilna dejstva v zadostni meri razčiščena že na podlagi izvedenih dokazov, nadaljnje dokazovanje pa bi pomenilo zgolj zavlačevanje postopka.
Ne samo, da je imel obtoženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav, ki bi sicer mogle škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Prepričljiva dokazna ocena kaže, da je bila v bistvenem dokazana resničnost trditev.
S posplošenim navajanjem, da se priči zaradi svojega poklicnega delovanja že vrsto let poznata z obtožencem, ni mogoče omajati verodostojnosti njunih izpovedb.
Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu, ko se je iz trgovine A. (kjer je delal kot varnostnik) vračal proti svojemu osebnemu vozilu in mu je 20 metrov od vhoda v trgovino spodrsnilo zaradi od snega poledenele pohodne površine in neprimerne obutve, pri tem pa si je tožnik poškodoval levo roko. Tožnik ni bil poučen o varnem delu, tožena stranka pa tudi ni poskrbela za ukrepe zagotavljanja varnosti pri delu, kar bi morala storiti skupaj s trgovino A., ampak je to iz malomarnosti opustila. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo.
OZ člen 6, 6/2, 768, 768/1. ZOdv člen 11. Kodeks odvetniške poklicne etike člen 41, 43, 44.
odškodninska odgovornost odvetnika - mandatna pogodba - prepozna vložitev tožbe za povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - ravnanje v nasprotju s profesionalno skrbnostjo - predpostavke odškodninske odgovornosti odvetnika - ocena verjetnosti, da bi mandant z zahtevkom uspel
Odvetnik odškodninsko odgovarja za škodo, če zamudi rok in vloži tožbo po izteku (zastaralnega) roka ali pa tožbe (pravočasno) sploh ne vloži, pri čemer se, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera ugotavlja, ali je ravnal s potrebno (profesionalno) skrbnostjo. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je ugotovitev, da bi bil zahtevek njegovega mandanta utemeljen. Sodišče hipotetično presodi, kako bi se postopek po tožbi (če bi bila pravočasno vložena) po materialnem pravu s pretežno verjetnostjo končal (presojo, da bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal v korist tožnika, je sodišče prve stopnje opravilo v točkah 32, 33 in 34 obrazložitve, nobena od pritožb pa te presoje ne graja). Glede vzročne zveze mora tožnik (mandant) dokazati dejstvo, da bi spor dobil, če ne bi bilo odvetnikovega (mandatarjevega) nedopustnega ravnanja (povzeto iz odločbe II Ips 299/2009 z dne 8. 11. 2012). Prevzemnik naročila (mandatar) mora namreč posel izvršiti ne le po prejetih navodilih naročnika (mandanta), ampak tudi kot dober gospodar, torej kot strokovnjak na svojem področju.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016547
ZDR člen 184. OZ člen 131.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – ekskulpacijski razlogi – soprispevek – menjavanje pnevmatike na motornem vozilu
Menjava pnevmatike na prikolici tovornjaka je nevarna dejavnost. Prikolico je potrebno dvigniti z dvigalko, s čimer se poveča nevarnost za zdrs ali premik prikolice, pri čemer je potrebno upoštevati še, da je bil na prikolici naložen 25 ton težak tovor, dvigalko pa se namesti pod osovino tako, da se izvajalec tega opravila uleže pod tovornjak.
Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo izključno iz razlogov na strani tožnika, in sicer zato, ker ni imel ustreznega orodja za menjavo kolesa, ker je napačno namestil dvigalko pod osovino vozila in se je tega opravila napačno lotil s strani in ker je imel možnost poklicati asistenco, a se je menjave kolesa samovoljno lotil sam. Ekskulpacijske razloge za razbremenitev (objektivne) odgovornosti bi morala navajati tožena stranka in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati samo. Tožena stranka konkretnih razlogov, ki bi jo razbremenili odgovornosti, tekom postopka na prvi stopnji ni navajala.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker se je samovoljno lotil menjave pnevmatike, ni utemeljen. Menjava poškodovane pnevmatike na vozilu, ki ga poklicni šofer vozi, je ena izmed nalog tega delovnega mesta. Tudi sicer orodje za zamenjavo poškodovanega kolesa (in rezervno kolo) spada med obvezno opremo tovornih vozil, skladno s Pravilnikom o delih in obvezni opremi vozil. Dejstvo, da tožnik ni poklical asistence, čeprav je za to imel možnost, ni relevantno pri presoji eventuelnega tožnikovega soprispevka k nastanku nezgode.
ZDR-1 člen 44, 56, 108, 126. ZDR člen 54. ZPP člen 168, 168/3. ZST-1 člen 15, 15/2.
plačilo razlike plače – obveznost plačila – plačilo za delo – odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svoje trditve o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom z dogovorjeno minimalno plačo. Glede na takšno ugotovitev pa je pravilno presodilo, da je ob dejstvu, da je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas do 31. 12. 2008, prišlo do transformacije delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 54. člena ZDR, zaradi česar se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, sklenjena za določen čas do 31. 12. 2008, sklenjena kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je pravilna odločitev, da je ta pogodba veljala tudi za čas od 1. 1. 2009 dalje, to je za čas od dneva transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas naprej. Ker ni dokazano, da je bila po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (z nižjo plačo), je v celotnem obdobju zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki veljala pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, z dogovorjeno osnovno plačo po tej pogodbi.
Tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca. Plačo za april 2014 je prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 18. 6. 2014. Zato je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
Ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da bi se delavca, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede osnove za določitev višine odpravnine, obravnavalo drugače od delavcev invalidov, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pri toženi stranki zaradi invalidnosti delala s polovičnim delovnim časom (za kar je prejemala plačo), poleg tega pa ji je bilo priznano tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je treba tudi v konkretni zadevi pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice, preračunano na polni delovni čas.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožeča stranka zlorabila procesne pravice z vložitvijo tožbe po izteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Če je delavec (čeprav zmotno in brez podlage) prepričan, da mu je delodajalec napačno vročal odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da mu odpoved sploh ni bila vročena in iz tega razloga šteje, da je upravičen do sodnega varstva, ter je prepričan, da je tožbo vložil pravočasno, ne gre za zlorabo procesnih pravic, ne glede na to, ali tožbo vloži sam ali po pooblaščenem odvetniku. Za zlorabo tudi ne gre, če se je delavec vročitvi odpovedi izogibal, saj zakon dovolj natančno ureja pravila vročanja, ki jih mora delodajalec upoštevati in so taka, da je izogibanje vročitvi in odklanjanje prejema pošiljke (odpovedi) sankcionirano tako, da so določene posledice takega ravnanja delavca v njegovo škodo – fikcija vročitve ipd. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 37, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve (ni sproti izpolnjeval potnih nalogov; da se je spornega dne neprimerno vedel in imel neprimeren odnos do tožene stranke,...). S tem je kršil določbo 1. odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, oziroma delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in pri tem upoštevati organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Kršil je tudi določbo 1. odstavka 34. člena ZDR-1, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca, pa tudi določbo 37. člena istega zakona, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072602
OZ člen 104, 104/1, 105, 105/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odstop od pogodbe – neizpolnitev – dodaten rok za izpolnitev – sodelovalna dolžnost – pravica do izjave
Pogoji za utemeljen odstop od pogodbe bi bili podani šele, ko bi tožeča stranka trdila in izkazala, da je svoj del sodelovalne dolžnosti izpolnila, tožena stranka pa svoje izpolnitve ni opravila.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ni mogoče za nazaj določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za nagrajevanje delovne uspešnosti v okviru obračuna plače v obdobju, za katero se ugotavlja delovna uspešnost delavca. Tožena stranka je določila nova merila, ki od veljavnega sistema nagrajevanja, ki ga je sama določila, bistveno odstopajo. Po novih merilih (ponderjih) je ovrednotila doseženi promet primerjalnih delavk za pretekla obdobja, poleg tega pa je le tožnico ocenjevala za štiri leta, ostalih delavk pa ne (za leti 2010 in 2011 je bila opravljena le primerjava med tožnico in eno sodelavko) in tožnico določila za presežno delavko izključno na podlagi merila indeks rasti. S tem je tožnico neenako obravnavala, ker so bila merila postavljena tako, da je bila v boljšem položaju delavka s slabšimi rezultati, tožnica pa kljub boljšim rezultatom (po vseh sklopih, tudi ob upoštevanju ponderiranih rezultatov) v slabšem, kar pomeni, da gre za diskriminatorne kriterije in za kršitev določbe 6. člena ZDR-1.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2.
plačilo razlike plače - neposredna pedagoška obveznost - plača - dejavnost vzgoje in izobraževanja - dodatna pedagoška obveznost - obračun ur - univerza - visoko šolstvo
Univerze uživajo določeno avtonomijo, vendar pa se ta lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb, kar velja tudi za področje plač. Zato je treba za visokošolske učitelje upoštevati zakonodajo, ki velja za javne uslužbence.
63. člen ZVis določa ure neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč gotovo vpliva na zmanjšanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila.
sestavine sodbe v sporih majhne vrednosti - odločilni razlogi - uporaba določb ZFPPIPP-F - prehodna ureditev - stroški stečajnega postopka - prednostna terjatev - neprava retroaktivnost - prijava in plačilo terjatev
Zakonodajalec ni med prehodnimi določbami novele ZFPPIPP-F določil ničesar v zvezi s tem, za katere primere se spremenjen drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP uporablja, česar pa ni mogoče tolmačiti tako, da bi za vse terjatve, ki so nastale v postopkih, začetih pred uveljavitvijo novele, bila uporabljiva določba drugega odstavka 289. člena v besedilu izpred novele ZFPPIPP-F, in da bi se torej plačilo teh terjatev opravilo po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0017158
ZUP člen 260, 260/1. ZPIZ-1 člen 110.
vdovska pokojnina - obnova postopka
Tožnici je bila zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnjena. V novem postopku, ko je uveljavljala obnovo upravnega postopka, ni navedla nobenega novega dejstva oziroma dokaza, ki bi lahko sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljal do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Pogoji za obnovo postopka v zvezi z vdovsko pokojnino zato niso izpolnjeni.
Dolžnost toženca (etažnega lastnika) bi bila, da takoj omogoči dostop do njegovih prostorov zaradi sanacije okvare, zato je odgovoren za nastalo škodo zaradi iztekanja vode, ki se odraža v razliki med predhodno porabo vode po posameznih mesecih in dejansko povišano porabo zaradi iztekanja vode.
Toženec vstopa v stanovanje zaradi ugotovitve lokacije in potrebnih del ni upravičen pogojevati z vnaprejšnjo pisno zavezo solastnikov in ga to odgovornosti za nastalo škodo ne razbremenjuje.