spor majhne vrednosti – pravnomočno razsojena stvar – ugovor res iudicata – istovetnost strank – istovetnost zahtevkov – litispendenca – izostanek obrazložitve obrestnega dela zahtevka – izostanek pravnega temelja vtoževane obveznosti
Za pravnomočno razsojeno stvar (v smislu ugovora res iudicata) gre v primeru, kadar v pravdah nastopajo iste stranke in je v obeh pravdah podana tudi istovetnost zahtevka, pri čemer morata biti oba kriterija izpolnjena kumulativno.
Kriterija istovetnosti strank in istovetnosti zahtevka upoštevaje citirano zakonsko določilo veljata tudi za presojo obstoja litispendence (oziroma t. i. visečnosti pravde).
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 62, 62/1, 62/1-1, 62/1-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
pogodbena kazen - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - uporaba kolektivne pogodbe
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Gre za podobne institute in razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), na podoben način, ki ustreza sedanji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pa so se reševali problemi presežnih delavcev tudi s prerazporeditvami delavcev na druga delovna mesta (v okviru organizacije ali pri drugih delodajalcih). Zato so navedeni instituti primerljivi. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja skoraj enako kot ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena in da je razlog za prenehanje oz. odpoved pogodbe podoben in primerljiv. Upoštevajoč navedeno stališče je potrebno tudi določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije o pogojih, pod katerimi je delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen, razlagati ob upoštevanju primerljivih starih in novih institutov. To pa pomeni, da se 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP (po kateri delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca) nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije izhaja, da je delavec v vsakem primeru upravičen do pogodbene kazni, če mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga (2. alineja), če pa so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje in gre za nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (bodisi zaradi tega, ker utemeljen poslovni razlog ni dokazan, ali pa zato, ker je bil kršen postopek v zvezi z odpovedjo), pa je do pogodbene kazni upravičen tudi, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi nezakonite odpovedi, vendar pa je sprejel ponujeno drugo zaposlitev. To pa pomeni, da je do pogodbene kazni po 1. alineji 62. člena KP upravičena tudi tožnica, ki ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.
Tožnik na delo k toženi stranki ni prihajal vsakodnevno, pač pa le občasno in samo za nekaj ur, zaradi izdelave računalniškega programa. Tožnik ni dokazal, da je pri toženi stranki opravljal delo „dispečarja oz. telefonista“, po navodilih, pod nadzorom in za plačilo ter da je bil vključen v organizirani delovni proces. Poleg elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktno oblastjo delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi niso podani elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni utemeljen.
Tožnik (prodajalec) je v določenih dneh strankam izdal šest neustreznih računov za nakup cigaret in v maloprodajni aplikaciji evidentiral manj blaga, kot so ga stranke plačale, s čimer je ustvaril blagovni manko cigaret in gotovinske viške. S takšnimi ravnanji je naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, njegova ravnanja pa imajo tudi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Od delavcev na delovnem mestu prodajalca, na katerem ti prihajajo neposredno v stik z denarjem, se namreč upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
plačilo storitve - izstavitev računa - primeren rok - pasivnost upnika - tek zastaralnega roka.
Pravilo, da v primerih neaktivnosti upnika začne teči zastaranje kljub nedospelosti terjatve po poteku primernega roka, v katerem bi upnik moral opraviti dejanje, je sprejeto v ustaljeni sodni praksi in se nanaša na vse primere, kjer je zaradi pravne varnosti udeležencev obligacijskega razmerja potrebno odpraviti negotovost, ali sta stranki še vedno v dolžniško upniškem razmerju. Pri tem je odločilno, ali je upnik, to je tožeča stranka, v primernem roku opravila takšna dejanja, ki so v razmerju do dolžnika, to je tožene stranke, predstavljala zahtevo po izpolnitvi njene terjatve, ali drugače povedano, ali je tožeča stranka toženi stranki v konkretnem primeru izstavila račun in s tem zahtevala plačilo svoje terjatve. To pomeni,da za izpodbijanje pasivnosti tožeče stranke ne zadošča, da je račun zgolj izdala, ampak da je svojega dolžnika s poslanim računom pozvala na izpolnitev obveznosti.
ZFPPIPP člen 305, 305/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
ugotovitev prerekane terjatve in ločitvene pravice v pravdi - oblikovanje tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
V primeru prerekanja zavarovane terjatve in ločitvenih pravic v stečajnem postopku je pravna podlaga tožbe (kot je tudi obravnavana) določba 305. člena ZFPPIPP. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom citirane določbe mora upnik zahtevati: (1.) ugotovitev obstoja prerekane terjatve in (2.) da se stečajnemu dolžniku naloži prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (če ni v 306., 307. ali 308. členu tega zakona drugače določeno).
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila v obravnavani zadevi tožba s pozivom, da tožena stranka odgovori na tožbo, z opozorilom na pravne posledice, če na tožbo ne odgovori, pravilno vročena toženi stranki. Dejstva in dokazi, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, pa vzbujajo dvom o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe s pozivom toženi stranki za odgovor, ki je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po citirani določbi 318. člena ZPP. Tožena stranka namreč v pritožbi zatrjuje, da obvestila o pošiljki ni prejela in da se doslej ni nikoli zgodilo, da bi ji vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki pustil na vratih lokala. Na sedežu opravlja gostinsko dejavnost, lokal pa je odprt vse dni v tednu od 7. ure zjutraj dalje. Pri tem poudarja, da ima na sedežu tudi poštni nabiralnik in prilaga fotografijo. Zato je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kar velja zlasti za prvi pogoj iz 318. člena ZPP, saj ni izkazano, da je bila vročitev tožbe s pozivom za odgovor opravljena v skladu z določbami ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
res iudicata – dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks – vročanje
Ker osebna vročitev drugotožeči stranki ni bila možna, je poštar pošiljko sodišča s sklepom pustil v hišnem predalčniku 1. 6. 2015. Iz spisa ni razvidno, da bi sodišče po tem datumu prejelo kakršnokoli vlogo drugotožeče stranke. Ta v pritožbi sicer navaja, da je v določenem roku sodišču predložila izjavo o premoženjskem stanju ZST-1 z razlago. V dokaz priloži potrdilo o oddaji pošiljke. V nadaljevanju pa še navaja, da je 28. 7. 2015 z navadno pošto poslala pravilno izpolnjen obrazec ZST-1 z razlago. Potrdilo o oddani pošti je v fotokopiji. To dejstvo v povezavi z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da je 28. 7. 2015 z navadno pošto poslala pravilno izpolnjeni obrazec ZST-1 (obrazca ZST-1 z datumom po 1. 6. 2015 v spisu ni) pritožbenega sodišča ne prepriča, da je bila priporočena pošiljka poslana prav v obravnavano zadevo.
ZPP člen 199, 199/1. ZFPPIPP člen 63, 300, 300/3, 303, 310.
stranska intervencija – pravni interes – pravni interes za prerekanje izločitvene pravice – uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi
Tožba za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini, na kateri ima druga toženka zavarovano plačilo svoje terjatve do prve toženke, ki je vpisana kot lastnica spornih nepremičnin, ne vpliva na položaj ločitvenega upnika oziroma na položaj upravičenca do poplačila iz določenega premoženja, saj tudi takrat, ko oseba, ki trdi, da je izločitveni upnik, uspe s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja izločitvene pravice, upnik, ki ima poplačilo svoje terjatve zavarovano z zastavno pravico, vpisano v zemljiško knjigo, te poplačilne pravice še ne izgubi.
ZOFVI člen 54, 109. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole člen 7. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-12.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dve pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije v. d. ravnatelja in eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije ravnatelja. Prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel tožnik sklenjeno za polovični delovni čas za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2008 za delovno mesto učitelja predmetnega pouka in učitelja podaljšanega bivanja, drugo, ki je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009, za poučevanje predmetnega pouka in drugega učitelja v I. triadi (za ta del je bila sklenjena le do 11. 11. 2008). Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za funkcijo v. d. ravnatelja z 11. 11. 2008, ki je bila sklenjena za čas od 11. 8. 2008 do imenovanja novega ravnatelja, vendar največ eno leto. Ko pa je bil tožnik imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja, je sklenil četrto pogodbo o zaposlitvi in sicer od 1. 7. 2009 za mandatno dobo petih let. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj tožnik ni ves čas opravljal istega dela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0083824
ZPP člen 156, 156/1, 286. ZFPPIPP člen 261, 261/4, 261/5. OZ člen 287, 312, 417, 419, 419/2.
povrnitev pravdnih stroškov – uspeh stranke – separatni stroški – krivdno ravnanje stranke – pobot – factoring – kompenzacija – prenehanje terjatve – navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov na poznejših narokih za glavno obravnavo – pogoj nekrivde – prekluzija
Tožeča stranka si je že pred vložitvijo tožbe prizadevala razčistiti dejansko stanje glede medsebojnih obveznosti pravdnih strank na podlagi pogodbe o faktoringu, nanašajoče se na odkup in odstop terjatev do njenega kupca X. Tako se izkaže, da je bila vložitev tožbe zaradi neustrezne odzivnosti tožene stranke pred pravdnim postopkom potrebna, saj je šele v tem postopku tožena stranka ponudila ustrezne trditve in dokaze v utemeljitev zavrnitve tožbenega zahtevka. Tožena stranka tudi ob sklicevanju na pobot medsebojnih terjatev ni predložila pobotne izjave kot pogoja nastanka pobota, na zakonski pobot po ZFPPIPP kot materialnopravno posledico začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko pa se je sklicevala v drugi pripravljalni vlogi. Tožena stranka ni trdila, da je o pobotu obvestila upravitelja v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka.
Zgoraj opisane okoliščine na strani tožene stranke pritožbeno sodišče ocenjuje kot njeno krivdno ravnanje, da je do vložitve tožbe sploh prišlo. Zato je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru primerna uporaba prvega odstavka 156. člena ZPP, po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Neposredno podlago vsaj v delu, ki se nanaša na pobot, pa za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov daje peti odstavek 261. člena ZFPPIPP.
Ker zoper sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 4. 6. 2015 ni bila vložena pritožba, so nastopili učinki pravnomočnosti. S tem pa je odpadla tudi potreba po začasni regulaciji z začasno odredbo, ki naj bi veljala do pravnomočnosti sodbe. To pa pomeni, da je s tem tudi odpadel pravni interes tožeče stranke za pritožbo, s katero je izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Tožeča stranka namreč po pravnomočnosti zamudne sodbe z dne 4. 6. 2015 ne more več uspeti s predlagano začasno odredbo. Zato tudi v primeru morebitne razveljavitve izpodbijanega sklepa v posledici vložene pritožbe, tožeča stranka od tega ne bi imela nobene pravne koristi.
lastninska pravica na nepremičnini – etažna lastnina – vzpostavitev etažne lastnine – solastnina – dejanska etažna lastnina – dogovor o skupni gradnji – teorija realizacije – vpis v zemljiško knjigo – izvedenec – strokovna institucija
Sodišče je pravilno presodilo dogovor o razdelitvi skupne lastnine med C.C. in A.A. z razdelitvijo prostorov H.H. Dogovor je jasen in govori o delitvi dvostanovanjske hiše in o obstoječi lastnini. Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da je šlo le za dogovor o rabi nepremičnine. Razdelitev vsebuje vse dele in površine, tako zemljišča kot hiše. Res pa je, da na podlagi takšnega dogovora, kljub temu, da je bil podprt z elaboratom, ni bilo možno izvesti vpisa v zemljiško knjigo po tedaj veljavnih predpisih. Vendar je bilo v času od 1964 dalje veliko takšnih primerov, ko je prišlo do vzpostavitve dejanske solastnine, ki ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Etažno lastnino je takrat urejal Zakon o lastnini na delih stavb in nato ZPDS, kjer je torej bilo možno vzpostaviti etažno lastnino (ki pa pravno ni bila izvedena). Zato je 270. člena SPZ izrecno zapovedal, da je treba omogočiti pravno ureditev dejansko že obstoječih, pred uveljavitvijo SPZ nastalih etažnih „razmerij“. Zato je mogoče zahtevati izključno lastninsko pravico na enem stanovanju in solastninsko pravico na drugem stanovanju, kljub temu, da etažna lastnina še ni bila dokončno pravno vzpostavljena.
SZ člen 113, 113/2, 117, 117/5, 123, 123/2. ZPP člen 315, 315/1.
sklenitev kupoprodajne pogodbe – oblikovalni tožbeni zahtevek – privatizacija stanovanj – lastninjenje – odkup stanovanja po SZ – imetnik stanovanjske pravice – rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo – kontrahirna dolžnost lastnika – stanovanje, ki je postalo ljudsko premoženje na podlagi predpisov o podržavljenju – sestavine kupoprodajne pogodbe – vmesna sodba – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Prvotno določeni rok dveh let se na imetnike stanovanjske pravice na stanovanjih iz drugega odstavka 113. člena SZ, ob dejstvu, da lastniki teh stanovanj vse do leta 1994 niso bili dolžni prodati, ni mogel nanašati, zamuda tega roka pa za bivše imetnike stanovanjske pravice ne more imeti za posledico izgubo pravice do odkupa.
USTAVNO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064917
URS člen 22. OZ člen 239, 239/1, 1013. ZOR člen 1066. ZPP člen 286b, 287, 287/2.
kreditna pogodba – poroštvena pogodba – načelo kontradiktornosti – načelo enakosti – postavitev izvedenca finančne stroke – zavrnitev dokaznega predloga – zagotovitev pravice do poštenega sojenja – zaupanje v sodstvo
Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je namreč velikega pomena, da stranka, tudi, če sodišče njenemu zahtevku ali ugovorom ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo.
Pravilnost obračuna bi bilo, ob upoštevanju vseh s strani tožnice navedenih (in v spornih delih izkazanih) elementov, mogoče preveriti le z novim izračunom. Tega sodišče prve stopnje samo ni storilo, čeprav je toženec na nepreverljivost predloženih obračunov opozarjal, pritožniku pa je z zavrnitvijo predlaganega dokaza odvzelo tudi možnost, da to stori izvedenec. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, izraženo v prvem odstavku 5. člena ZPP, vključno s pravico do izjave, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen URS) in se nanaša tudi na dokazni postopek.
soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe – pritožba zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe – pridobitev procesne legitimacije upnika – pravni interes za pritožbo – predkupna pravica
Pritožnica v pritožbi svoj pravni interes za pritožbo utemeljuje kot predkupna upravičenka in kot etažna lastnica sosednjega posameznega dela stavbe v etažni lastnini. Pritožnica ne zatrjuje, da ima v predmetnem postopku položaj upnice, niti to ni razvidno iz spisa.
Pritožnica nima položaja upnice v tem stečajnem postopku, zato nima pravice do pritožbe zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe po 341. členu ZFPPIPP.
DENACIONALIZACIJA – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0084038
ZDen člen 19, 19/1, 19/1-4, 32. ZZK-1 člen 243. ZEN člen 8. ZNP člen 8, 11. ZPP člen 319.
denacionalizacija – vrnitev nepremičnine v naravi – zazidano zemljišče – nezazidano zemljišče – ovire za vrnitev v naravi – vrnitev dela nepremičnine – parcelacijski načrt – razpolaganje z nepremičninami, za katere obstaja dolžnost vrnitve – ničnost pogodbe – izbrisna tožba – zavezanec za vračilo – status materialnopravnega udeleženca – odškodnina v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga
Del zemljiške parcele, ki ne bi bil natančno opisno določen (v predmetnem primeru ni), ne more biti predmet lastninske pravice oziroma vknjižbe brez ustreznega načrta parcelacije.
Sodišče prve stopnje je smelo o ničnosti pogodbe za del nepremičnine, ki je predmet vrnitve v naravi, odločati kot o predhodnem vprašanju. Ugotovljena ničnost razpolagalnega pravnega posla ne odpravlja ovire za vračanje, ker je na njeni podlagi prišlo do spremembe zemljiškoknjižnega stanja (vknjižen je nasprotni udeleženec, ki ni zavezanec za vrnitev po ZDen). Ustrezno sredstvo za spremembo zemljiškoknjižnega stanja je izbrisna tožba.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - dokazno breme
Za presojo pričakovanih delovnih rezultatov v zvezi z ugotavljanjem delavčevih sposobnosti za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da je delavec dejansko seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji glede planirane prodaje, ne glede na to, ali gre za pisno ali ustno seznanitev. Če delodajalec delavca ne seznani s pričakovanim obsegom dela - planirano prodajo, mu zaradi očitka, da pričakovanega obsega dela ni dosegel, ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da ni izpolnil plana od januarja do junija 2012, ker je bil z njim seznanjen šele 5. 6. 2012. Delavec mora biti dejansko seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji, seznanitev s ponderji v decembru 2011 še ne pomeni, da je bil tožnik takrat dejansko seznanjen s planirano prodajo za leto 2012. Dejstvo, da je bil tožnik dolgoletni delavec tožene stranke pa tudi ne pomeni, da je bil za konkretno leto seznanjen s planom, ob upoštevanju višine plana iz preteklih let. Tožnik sicer v obdobju julij - september 2012 ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, vendar pa tožena stranka ni dokazala, da dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, kar pomeni, da ni dokazala, da so razlogi za nedoseganje planiranih rezultatov na strani delavca. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožnik je kritičnega dne v pisarni direktorice s povišanim glasom dejal, da nima časa za dodatno delo, da bo šel gor in zaradi nje dal odpoved, ter da je to na njenem zelniku zraslo. Tožnikovo ravnanje je bilo neprimerno in pomeni kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, vendar očitana kršitev ne ustreza definiciji iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in ravnanj oziroma neprimerne komunikacije tožnika ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Še posebej ob ugotovitvi, da je bil na splošno njegov odnos do direktorice in sodelavcev primeren in da je bil dober delavec. Poleg tega ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je šlo za prvi, enkraten in le par minutni dogodek v petih letih tožnikove zaposlitve pri toženi stranki, da je bil tožnik miren, korekten in dober delavec, da se je po dogodku direktorici in njenemu namestniku opravičil, tako pri predsedniku uprave, kot na zagovoru pri delodajalcu in ponovno pred sodiščem prve stopnje, da napovedi o neopravljanju dodatno naloženih nalog ni uresničil in da je po spornem dogodku korektno opravljal vse svoje naloge. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.