zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - dokončnost upravnega akta
Tožnik je vložil tožbo zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika, čeprav je bil v pravnem pouku pravilno poučen, da lahko zoper to odločbo v petih dneh od vročitve vloži pritožbo na zdravstveno komisijo tožene stranke. V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1 je tožbo dopustno vložiti v 30 dneh od vročitve drugostopenjskega, v upravnem postopku dokončnega posamičnega upravnega akta. Sodno varstvo pravic iz sistema socialne varnosti, kar velja tudi za pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je namreč dopustno uveljavljati šele po predhodno izčrpanem rednem pravnem sredstvu v predsodnem upravnem postopku. Ker je tožnik tožbo vložil preuranjeno, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo, saj ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o zadevi (75. člen ZDSS-1).
ZIZ člen 104, 104/1, 107, 107/4, 115, 115/1, 120. ZPP člen 343, 343/4.
izvršba na denarno terjatev dolžnika – sklep o prenosu terjatve – pravice upnika – dolžnikov dolžnik – pravica do pritožbe – pravni interes za pritožbo dolžnikovega dolžnika zoper sklep o prenosu terjatve
Sklep o prenosu terjatve ne posega v položaj dolžnikovega dolžnika in se zaradi spremembe upnika le-ta ne poslabša. To pa ima za posledico, da mu pravni red ne priznava pravice do pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve, saj nima pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
denarna socialna pomoč - ustavna odločba - samostojni podjetnik posameznik - dohodek iz dejavnosti - fikcija
V drugem odstavku 15. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec dejavnost šele začel opravljati ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njegov dohodek, upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014 presodilo, da je ta določba ZSVarPre (sicer z vidika Zakona o brezplačni pravni po kateri samostojni podjetnik do neke pravice ni upravičen že na podlagi fikcije, ne glede na višino svojega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti, ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica tudi v primeru denarne socialne pomoči kot samostojna delavka v kulturi v primeru, da so njeni dohodki nižji od višine bruto minimalne plače, ni upravičena do denarne socialne pomoči že na podlagi sporne fikcije (drugi odstavek 15. člena ZSVarPre), ne glede na višino njenega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti. Zato je pravilno zaključilo, da bi glede na ugotovljeno neskladnost drugega odstavka 15. člena ZSVarPre s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS morala tožena stranka pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice upoštevati določbe 20. do 23. člena ZSVarPre. Zato izpodbijani upravni odločbi tožene stranke nista pravilni in zakoniti.
ZPP člen 213, 213/2, 236a, 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 102, 102/1. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odločilna dejstva - invalid - mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do napotka pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, in sicer do vprašanja, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi napačno in nezakonito. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je menila, da tožena stranka tožnici iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI. Tožnica je tekom postopka na prvi stopnji uveljavljala, da je navedeno mnenje napačno in nezakonito in da je sodišče prve stopnje dolžno takšno mnenje presojati tako glede ugovora, da komisija dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila, kot glede njenih strokovnih ugotovitev. Navajala je tudi, da se mnenje komisije sklicuje na napačne ugotovitve Zavoda RS za zaposlovanje in na predloženo delovno dokumentacijo tožene stranke. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izrecnega napotka pritožbenega sodišča, torej do vprašanja, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi napačno in nezakonito, je
storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba se ne more preizkusiti, ker v njej ni naveden razlog o odločilnem dejstvu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – storitev hujšega prekrška v času preizkusne dobe
Storilec z vloženo nadzorstveno pritožbo zoper kriminalista odločitve sodišča prve stopnje ni uspel omajati. Storilec namreč zoper odločbo prekrškovnega organa, s katero mu je bilo zaradi storjenega prekrška izrečenih 16 kazenskih točk, ni vložil pravnega sredstva in je ta pravnomočna.
starostna pokojnina - poseg v pravnomočno pravno razmerje - ustavitev izplačevanja pokojnine za nazaj
Zavarovanec pridobi pravico do pokojnine in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice vezano na daljše časovno obdobje, se lahko dejansko stanje v tem obdobju spremeni tako, da se spremeni ali celo odpade pravna podlaga za nadaljnje uživanje pravice. Če zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenosti do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačila za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca). Tožena stranka za odločitev, da se tožnici ustavi izplačevanje starostne pokojnine za nazaj, ni imela pravne podlage in je s tem posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZUstS člen 24. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - sodna razveza - zaposlitev pri drugem delodajalcu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Če se delavec v vmesnem obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, mu sodišče za ta čas ne prizna delovnega razmerja pri delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj dveh delovnih razmerij za poln delovni čas hkrati delavec ne more imeti. Vmesna zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu pa ni razlog, da sodišče delavcu ne bi delovnega razmerja priznalo tudi še po prenehanju zaposlitve pri tem delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tožnici delovno razmerje pravilno priznalo tudi po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, in sicer za obdobje brezposelnosti, ko je tožnici prenehala zaposlitev pri drugem delodajalcu.
Izpodbijana sodba zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in nasprotja v sami obrazložitvi vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se v delu odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadomestila plače ne da preizkusiti. To nasprotje se nanaša na datum, do katerega je tožnica prejemala nadomestilo med brezposelnostjo. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka sodbe prisojeni neto znesek nadomestila plače zmanjšalo za čas do 28. 2. 2013 in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nezmanjšanega neto zneska nadomestila plače za čas do 28. 2. 2013. Navedeni datum je v nasprotju s 5. točko obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2014, ta pa je v nasprotju z 11. točko obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje (enako kot v izreku) zapisalo, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2013. Zato je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v prvem in drugem odstavku II. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo odpravnine - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - navidezna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpoved odpravnini
Tudi v primeru, če je bil odpovedni razlog le fiktiven, oziroma če bi se štelo, da je tožena stranka z odpovedjo le upoštevala tožnikovo željo za prenehanje delovnega razmerja na način, ki omogoča prijavo za zavodu za zaposlovanje s prejemom nadomestila, to ne pomeni, da tožnik že iz tega razloga (zaradi odpovedi iz navideznega razloga) ni upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR. Ker je tožniku na podlagi odpovedi tožene stranke prenehala pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, mu je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačati odpravnino po 109. členu ZDR.
Tožnik je ne glede na to, da je dogovor s toženo stranko o nižjem izplačilu odpravnine podpisal brez napak volje, upravičen do razlike v odpravnini v celotni višini, ki jo določa 109. člen ZDR, ker se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravno veljavno odpovedati.
Ker predlog za zavarovanje dokazov v besedilu, kot ga je opredelila tožeča stranka (delodajalec), predstavlja tipični informativni dokaz, je bil utemeljeno zavrnjen. Taki dokazi v načelu niso dovoljeni, razen če gre za izjemo, to je predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. V obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Iz tožbenih navedb izhaja, da je toženec še kot delavec tožeče stranke opravljal konkurenčno dejavnost in konkuriral tožeči stranki pri poslih z družbama A. in B. ter s tem oškodoval tožečo stranko za 30.000,00 EUR. Torej ne moremo govoriti o tem, da gre za dejstva, ki so zunaj zaznavnega območja tožeče stranke, tako, da teh dejstev ne more spoznati.
invalidska pokojnina - invalidnost - zaključeno zdravljenje
Eden izmed pogojev za ugotovitev invalidnosti pri zavarovancu je, da je zdravljenje zaključeno v takšni meri, da ne gre zgolj le za akutno ali kronično bolezensko stanje, ki lahko pri zavarovancu povzroči določena obdobja nesposobnosti za delo, kar je riziko, ki se krije iz zdravstvenega zavarovanja. Invalidnost je nujno povezana s spremembami v zdravstvenem stanju, ni pa nujno povezana z delovno zmožnostjo. Invalidnost se lahko ugotavlja, kadar spremembe v zdravstvenem stanju začasno ali trajno vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost, vendar pa je po definiciji invalidnosti določeno, da mora biti zdravljenje končano in da morajo biti izvedeni vsi ukrepi medicinske rehabilitacije. Pri tožniku, glede na predložene izvide, zdravljenje in diagnostika še nista zaključeni. Podana je potreba po nadaljnji diagnostiki. Zato pogoji za ugotovitev invalidnosti niso podani. V posledici tega tudi ni podan pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožniku niso izpolnjeni pogoji iz 41. člena ZPIZ-2.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/2, 33/4. URS člen 26. OZ člen 135, 147.
izredna denarna socialna pomoč - upravičenost - plačilo odškodnine
Tožnica bi bila do izredne denarne socialne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov upravičena le, če bi z vlogo zahtevala kritje stroškov, različnih od namena, za katerega se dodeljuje varstveni dodatek. Ker je tožnica uživalka denarne socialne pomoči in je v letu 2013 že prejela izredno denarno socialno pomoč, je do istovrstne denarne dajatve upravičena le v višini razlike do dvakratnika zneska svojega minimalnega dohodka.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta, pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
Ker je toženka kot fizična oseba izjavila, da se kot solidarni porok in plačnik zavezuje, da bo družbi A. d.o.o. izpolnila vsako veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, če tega ne bo storil glavni dolžnik, je s tem prevzela solidarno poroštvo do takrat, ko se je najemna pogodba dejansko izvrševala, pa tudi še, ko se je ustno podaljšala.
Tožnica (vodja poslovalnice) je brez pravne podlage obdelala osebne podatke za posamezne stranke in pred sklenitvijo poslovnih razmerij (odprtje računa brez predpisane pogodbe o odprtju TRR s strani stranke) ni opravila pregleda stranke, identifikacije stranke in ni pridobila podatkov o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja z banko.
S takšnim ravnanjem je iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnica kot vodja poslovalnice bi morala še posebej skrbeti za pravilnost in zakonitost poslovanja tožene stranke, predvsem, da lahko obdeluje osebne podatke le na podlagi ustreznega pisnega pooblastila ter da je pred pred prvo vzpostavitvijo poslovnega razmerja obvezna identifikacija stranke.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo člen 20.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pogoji na strani umrlega zavarovanca
Tožnica je uveljavljala priznanje vdovske pokojnine po pokojnem možu. Umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, zato ni izpolnjen pogoj, določen v 2. alineji 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Prav tako umrli zavarovanec na dan smrti ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, zato tudi ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine, kot je določen v 1. alinei 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2. Ker pogoji na strani umrlega zavarovanca niso izpolnjeni, tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/3, 62, 65, 65/1.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - nezmožnost za delo - vzrok invalidnosti
Tožnica trajno ni zmožna za delo konfekcionar, je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pri tožnici pa ni prišlo do takšnega stanja, da bi bila pridobitno nezmožna za vsakršno delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnikove terjatve (odpravnina in stroški postopka) niso takšne, da nanje ne bi učinkovala potrjena prisilna poravnava, zato je odločilo, da je tožnik do prisojenih zneskov upravičen pod pogoji, ki so določeni v pravnomočnem sklepu o prisilni poravnavi. Skladno z določbo 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena ali 213. členu tega zakona določeno drugače. Terjatev iz naslova odpravnine je nastala po potrditvi prisilne poravnave. Stranki tega individualnega delovnega spora sta namreč po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili novo pogodbo o zaposlitvi dne 3. 7. 2013 (v smislu reintegracije). Tožnikovo prvotno delovno mesto ni bilo ukinjeno, zato je tožniku pripadala odpravnina skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je za zaposlitev na drugem delovnem mestu. Šele s sklenitvijo (nove) pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013 je nastala obveznost tožene stranke, da tožniku plača odpravnino, to pa je že po sklenitvi prisilne poravnave, ki je bila začeta dne 9. 7. 2012 in potrjena s sklepom z dne 14. 1. 2013. Zato ta na prisojeno odpravnino ne učinkuje. Sklenjena prisilna poravnava prav tako ne učinkuje na stroške tega sodnega postopka, saj je obveznost plačila teh stroškov nastala šele z izdajo oziroma pravnomočnostjo sodbe z dne 3. 2. 2015, zato tudi zanje ne velja omejitev, da jih je tožena stranka dolžna poravnati pod pogoji predhodno potrjene prisilne poravnave.
Regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012 sta terjatvi, ki sta nastali 1. 7. 2011 in 1. 7. 2012, torej pred začetkom postopka prisilne poravnave (9. 7. 2012), zato nanju učinkuje potrjena prisilna poravnava.
Glede na to, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice in da je tožena stranka s takim delnim umikom soglašala (razen z zahtevkom za plačilo stroškov postopka), je sodišče prve stopnje skladno z določbo 158. člena ZPP utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka.
Tožena stranka je tožnikom v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da so skupaj z ostalimi delavci tožene stranke v spornem obdobju sodelovali pri odtujevanju palet, ki so bile v lasti tožene stranke, iz centralnega skladišča distribucijskega centra z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. S takšnim ravnanjem naj bi tožniki huje kršili pogodbene obveznosti, kršitve pa naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite.
ZIZ člen 15, 38, 38/5, 38/6, 38/8. ZPP člen 154, 155, 155/1, 156, 156/1, 163, 163/2, 163/3. ZDPra člen 16.
izvršilni stroški – merilo uspeha – pravočasna priglasitev stroškov – potrebnost stroškov – dokaz z izvedencem – stroški izvedbe dokaza z izvedencem – s strani sodišča odrejena izvedba dokaza – opiranje odločitve na izvedensko mnenje – oporekanje plačilu predujma – stroški zastopanja Državnega pravobranilstva – strošek vloge za urgiranje odločitve – preostanek predujma – strošek vloge za vrnitev ostanka predujma – pravni standard takojšnje priglasitve stroškov
Sodišče prve stopnje je materialnopravno nepravilno odreklo potrebnost stroškov, ki so nastali v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. Izvedbo dokaza je odredilo s sklepom z dne 7. 5. 2009, celo brez predloga strank in z naložitvijo plačila predujma dolžnici z opozorilom o zavrnitvi ugovora glede višine izterjevanih zneskov, če predujma ne bo plačala. Dokazni postopek z izvedencem je bil v celoti izveden in čeprav sodišče odločitve o ugoditvi ugovoru dolžnice ni oprlo na izvedeniško mnenje, to še ni razlog za ugotovitev nepotrebnosti stroškov za s strani sodišča odrejene izvedbe dokaza.
Prav tako je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa neutemeljeno naložilo breme oporekanja plačilu predujma (še posebej glede na opozorilo v sklepu o postavitvi izvedenca) in postavitvi izvedenca zgolj dolžnici, ne da bi se hkrati opredelilo do možnosti enakega očitka tudi upniku.
V skladu s 16. členom ZDPra se stroški zastopanja Državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov vlog, s katerima je dolžnik urgiral odločitev o ugovoru. Z urgenco namreč stranka le pozove sodišče k pospešitvi postopka in je s tega vidika za stranko lahko koristna, ni pa dejanje, ki bi pripomoglo k vsebinski odločitvi o ugovoru.
Niti ZIZ niti ZPP niti noben podzakonski predpis ne predvidevajo predloga stranke za vrnitev preostanka predujma, temveč ga sodišče vrne po uradni dolžnosti. Zato predlog vsebinsko pomeni pozivanje sodišča k opravi dejanja, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti.
Dolžnica je v vlogi z dne 2. 4. 2014 podala tudi izjavo glede dopolnitve izvedenskega mnenja in navedla, da ne predlaga nadaljnje dopolnitve. Vloga je nepotrebna, saj ima izjava stranke, da izvedeniškemu mnenju ne nasprotuje, enak učinek, kot če izjave sploh ne poda.
Subjektivni rok „takoj“ je kot standard v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve treba razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče.