starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine - vštetje plač za delo preko polnega delovnega časa
Toženec je tožnikovo vlogo, vloženo dne 19. 4. 2013 v predsodnem upravnem postopku, nepravilno obravnaval kot pritožbo zoper dokončno in pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine in jo zavrgel kot prepozno vloženo. Ne glede na to, da je tožnik vlogo poimenoval pritožba zoper odločbo o odmeri starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec o takšni vlogi dolžan odločiti vsebinsko. Tožnik je v sodnem postopku v pripravljalnih vlogah uveljavljal, da se mu v pokojninsko osnovo vštejejo plače, prejete za delo opravljeno preko polnega delovnega časa. Hkrati je navajal, da je vlogo potrebno obravnavati ne le po naslovu, ampak po vsebini. Ravno tako tožnik v predsodnem postopku niti v sodnem postopku ni zatrjeval, da je vložil pritožbo zoper odločbo, niti ni vztrajal, da je ta vložena pravočasno. Pravilno je zato sodišče prve stopnje kot nepravilna in nezakonita odpravilo dokončno odločbo in sklep toženca in mu vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 51, 51/1.
izvedenec - izvedensko mnenje - zahtevnost izvedenskega mnenja - nagrada
V predmetni zadevi gre za zahtevno izvedensko mnenje in ne za zelo zahtevno izvedensko mnenje, kot je to presodilo sodišče prve stopnje. Gre za običajno izvedensko delo, ki po obsegu (deset strani) in zahtevnosti v ničemer ne odstopa od podobnih primerov. Vprašanja za tovrstne primere so bila povsem standardna in je bil določen običajen rok za izdelavo mnenja.
ZPP člen 112, 112/1, 112/2. ZDSS-1 člen 72, 72/1, 75, 75/1.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
OZ člen 12. Splošne uzance za blagovni promet (1954) uzanca 203, 203/1.
dobava blaga - zavrnitev računa - splošne uzance za blagovni promet
Posledice pasivnosti kupca (toženca) je treba presojati v povezavi s pogodbo, katere vsebina pa je bila v postopku med strankama sporna. Iz trditvenega gradiva v spisu izhaja, da je toženec za tožnika opravljal različna dela in storitve in da je med strankama sporno, ali so dela obračunana po višji postavki od dogovorjene. Sporna je torej vsebina pogodbe (ne pa npr. pravilnost izpolnitve in s tem povezano pravočasno grajanje napak), zato je uporaba drugega odstavka 203. člena Uzanc najmanj preuranjena.
ZPP člen 115, 316, 338, 338/2. ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - plačilo za delo - bruto znesek - davki - prispevki
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tudi plačo za meseca marec 2013 in april 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen tudi v marcu 2013 in aprilu 2013, tožena stranka pa je tožniku v marcu 2013 izplačala le del pripadajoče plače, v aprilu 2013 pa mu plače ni izplačala, razen tega pa mu od pripadajočih bruto zneskov plače v višini minimalne plače ni obračunala in odvedla davka in prispevkov. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – pravni pouk sklepa o odložitvi – uporaba določb o izbrisu kazenskih točk
Zmotno je stališče, da bi moralo storilca sodišče ob izdaji sklepa, s katerim mu je bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, opozoriti na možnost preklica po izteku preizkusne dobe. Sodišče ni dolžno voznika poučevati o pravnih posledicah morebitnih njegovih nadaljnjih kršitev cestnoprometnih predpisov, ki bi jih moral storilec kot voznik tudi sicer poznati, in sicer, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana ter da se pri doseženem določenem številu kazenskih točk izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0023359
KZ-1 člen 86, 86/3. ZKP člen 129a. ZIKS-1 člen 12, 12/2, 12/3, 75, 75/5.
alternativna izvršitev kazni zapora – zapor ob koncu tedna – zaposlitev v tujini
Sodišče sme izjemoma in iz posebej obrazloženih razlogov izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna dopustiti tudi obsojencu, ki je zaposlen ali se izobražuje zunaj Republike Slovenije, če se ta hkrati zaveže, da bo sodišču in direktorju zavoda vsake tri mesece predložil ustrezna dokazila svojega delodajalca ali pristojne izobraževalne obveznosti.
V konkretnem primeru teža kaznivega dejanja, predkaznovanost, kršitev hišnega reda v Zavodu za prestajanje kazni zapora, utemeljujejo presojo, da predlagani način izvršitve kazni zapora ni smotrn in ni upravičen, ker obsojenec ni toliko osebnostno urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil, tudi če bi bila točna pritožbena trditev obsojenčevih zagovornikov o zaposlenosti obsojenca v tujini, kateremu je že več kot eno leto odvzeta prostost.
zmotna uporaba materialnega prava - pravica do povrnitve nadomestila plače - priglasitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru delodajalec upravičen do povrnitve nadomestila plače za svojo delavko. Za priznanje pravice do povrnitve nadomestila plače delodajalcu je odločilno, ali je priča priglasila stroške tega nadomestila takoj po zaslišanju. V primeru, da teh stroškov ni priglasila, delodajalec ni upravičen do povrnitve nadomestila plače. ZPP namreč v 2. odstavku 242. člena določa, da mora priča zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Ker priča po zaključku zaslišanja ni zahtevala povračila stroškov, v takem primeru tudi delodajalec naknadno ne more uveljavljati povračila nadomestila plače, ki ga je izplačal priči. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek delodajalca za povrnitev nadomestila plače za svojo delavko.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - rok za podajo odpovedi
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana prepozno. V skladu z določbo šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z nastankom utemeljenega razloga. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more nastati pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki se odpoveduje. Tožniku je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana 3. 1. 2013, z njo pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2012. Ker je razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko nastal šele po njenem podpisu dne 10. 9. 2012, šestmesečni rok dne 3. 1. 2013, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, še ni mogel poteči. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in iz tega razloga ni nezakonita. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni nezakonita niti iz razloga, ker naj pogodba o zaposlitvi ne bi bila veljavno sklenjena. Tožnik je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi pristal in obljubil, da bo opravil tečaj za reševalca iz vode in pridobil licenco, ki je bila pogoj za zasedbo delovnega mesta reševalca iz vode. Čeprav ta dogovor v pogodbo o zaposlitvi ni bil vnesen v pisni obliki, to še ne pomeni, da med strankama ni bil dogovorjen. Pisnost pogodbe o zaposlitvi oziroma pisnost vseh njenih sestavin namreč ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 15. člena ZDR). Zato je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama veljavno sklenjena, čeprav tožnik ob njeni sklenitvi ni izpolnjeval vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta. Ker izpodbijana sodba temelji na zmotnih materialno pravnih zaključkih, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KZ člen 234a, 234a/1. ZOPOKD člen 4, 4-3. ZKP člen 371, 371/2, 383, 383/1, 386, 391.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo – poslovna goljufija – direktni naklep – premoženjsko stanje prve osebe – nelikvidnost – goljufivi namen – nesolventnost – postavitev izvedenca – kršitev pravic obrambe – premoženjskopravni zahtevek – povrnitev škode – posebni pogoj v pogojni obsodbi – zavrnitev pritožbe
V zadevi ne gre le za poslovno tveganje neizpolnitve pogodbe brez izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja v posledici nelikvidnosti družbe C. d.o.o. oziroma za rezultat plačilne nediscipline v času gospodarske krize v gradbeništvu, saj je izveden dokazni postopek take obrambne trditve z zanesljivostjo ovrgel. Ker pritožbeno sodišče sprejema stališče izpodbijane sodbe, da je obtoženi razpolagal z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo terjatev oškodovanca oziroma je imela družba C. d.o.o. v kritičnem obdobju več prilivov kot odlivov, je brezpredmetno pritožbeno zagotavljanje, da je družba C. d.o.o. najprej poravnavala terjatve, ki so zapadle najprej, pa tudi sicer te navedbe pritožnikov niso z ničemer izkazane, vključno s trditvami, da je bilo treba upoštevati zlasti pravice delavcev.
goljufija – obstoj kaznivega dejanja – škoda – goljufivi namen – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obdolženec je s tem, ko je oškodovancu plačal preostanek dolgovanega zneska pred zaključkom kazenskega postopka, zgolj izpolnil obveznost glede plačila zneska premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, ki bi mu jo bilo na podlagi 74. člena KZ-1 sicer treba odvzeti.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3, 110/6, 110/7, 421. Sporazum socialne varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Skladno z 22. členom Sporazuma socialne varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino nosilec vsake pogodbenice po zakonodaji, ki velja zanj, ugotavlja, ali posameznik oziroma zavarovana oseba izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do določene dajatve. Za ugotavljanje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1 oziroma po slovenski zakonodaji, na podlagi dobe, ki jo je tožničin mož dopolnil v Republiki Sloveniji, je pristojen toženec ZPIZ Slovenije. Tožnica ne izpolnjuje pogojev po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine, zato njen tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 33/2, 33/3, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - kriteriji za izbiro presežnih delavcev
Tožena stranka je zaradi upadanja pometa racionalizirala poslovanje, zato se je zmanjšala potreba po delu delavcev, ki so delali v organizacijski enoti (v kateri so delale tožnice) in je bila namenjena nadomeščanju na posameznih enotah, na katerih je bil primanjkljaj delavcev.
Tožena stranka je tako dokazala poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnic pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi pravilno oblikovala primerljivo kategorijo delavcev, med katerimi je izbrala presežne delavce, saj je v skupino primerljivih delavcev, izmed katerih bo nekaterim odpovedana pogodba o zaposlitvi, uvrstila delavce, ki so opravljali tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi. Tako je pravilno primerjala (točkovala) le 48 delavcev, ki so v času odpovedi delali v organizacijski enoti, v kateri so delale tudi tožnice. Pravilno pa je uporabila tudi kriterije za izbiro. Zato so izpodbijane redne odpovedi pogodb o zaposlitvi zakonite.
ZPIZ-2 člen 15, 63, 63/1, 63/2, 63/4, 390, 390/1, 390/2.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - samozaposleni - opravljanje dejavnosti
Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSPJS člen 16, 16/4, 19, 19/2. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 5.
napredovanje - razlika v plači - premestitev - dejansko delo - plačilo po dejanskem delu
V skladu s četrtim odstavkom 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, v napredovalno obdobje pa se všteva čas, ko je javni uslužbenec razporejen na delovna mesta, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Tožnica je bila 1. 2. 2008 premeščena na delovno mesto, na katerem je zahtevana višja stopnja strokovne izobrazbe (tj. višješolska, višja strokovna ali podobna izobrazba, na prejšnjem delovnem mestu pa je bila zahtevana srednja strokovna ali splošna izobrazba). Zato je bilo tožničino napredovalno obdobje s to premestitvijo dne 1. 2. 2008 prekinjeno in tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 21. plačni razred in plačo, ki ustreza 23. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Zmotno je stališče tožnice, da bi jo morala tožena stranka ob premestitvi na drugo delovno mesto na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS uvrstiti v plačni razred, ki je za pet plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda navedenega delovnega mesta. Uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu in bi jo ta lahko iztožil, temveč je to njegov privilegij, ki je odvisen od odločitve predstojnika organa državne uprave. Zato tožbeni zahtevek na obračun in izplačilo razlik za obdobje od 1. 11. 2010 do 14. 6. 2011 med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo, ki ustreza 33. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Tožnica je za obdobje od 15. 6. 2011 dalje vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo za delo, ki naj bi ga pri toženi stranki v resnici opravljala, tj. delo višjega svetovalca (delovno mesto višji svetovalec je uvrščeno v 37. plačni razred). Tožnica od 15. 6. 2011 dalje, ko je bila premeščena v Sektor, opravlja delo delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tj. strokovno-tehnično delovno mesto koordinator VII/1) in ne dela višjega svetovalca. Zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015070
OZ člen 131, 131/1, 149, 149/1, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 299, 299/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zmotna uporaba materialnega prava - nevarna stvar - stroj - soprispevek - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - višina odškodnine
Tožnica se je poškodovala na delu pri prvotoženi stranki, ko je pri delu s strojem za ovijanje knjig v folijo prišlo do zagozditve knjig, tožnica pa je z roko avtomatsko segla v stroj, v področje vilic, da bi zastoj odpravila. V tistem trenutku je stroj začel delovati, vilice pa so jo udarile oziroma stisnile, zaradi česar je tožnica utrpela poškodbo desne dlani. Stroj, na katerem je delala tožnica, ni omogočal varnega dela, zaradi pomanjkljive varovalne opreme je obstajala možnost poseganja v območje nevarnih gibljivih delov med obratovanjem, nekateri gibljivi deli stroja (npr. pogoni) pa niso bili zavarovani. Delujoč stroj z nepopolno oziroma pomanjkljivo varnostno opremo, pri katerem je omogočeno poseganje v njegovo notranjost in omogočen kontakt z gibljivimi deli tega stroja, predstavlja nevarno stvar, pri kateri je nevarnost za poškodbe prav gotovo večja od običajne tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Zato je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke za nastalo nezgodo. Podana pa je tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ni poskrbela za varno delo tožnice (manjkajoča jasna navodila za varno delo na tem stroju, še posebej v primeru zastoja; nejasna in nedoločno predpisana varovalna oprema; neustrezna zaščita nevarnih delov stroja; premalo učinkovit nadzor, saj se je dopuščalo nepravilno delo tožnice, neustrezno usposabljanje tožnice). Pri določitvi tožničinega soprispevka k nastali nezgodi je treba upoštevati tudi okoliščine, ki govorijo v prid tožničinemu manjšemu soprispevku od tistega, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je bila pri prvotoženi stranki v delovnem razmerju, svoje delo je morala opravljati po navodilu in pod nadzorom prvotožene stranke. Dolžnost prvotožene stranke je bila, da delo tožnice ustrezno nadzoruje tudi v cilju preprečitve morebitnih nesreč pri delu. Prvotožena stranka pa kljub predpisom o varnosti in zdravju pri delu ni poskrbela za varno delo tožnice (s primerno varovalno opremo, navodili, nadzorom,...).
Ob upoštevanju navedenega je tožnica k nastali škodi soprispevala do višine 20 % in ne 50%, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.
POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - PRAVO EVROPSKE UNIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL0064948
Uredba Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 15, 16. ZIZ člen 135, 135/4. ZPotK- 1 člen 27, 27/3. ZPP člen 214.
Sporno kreditno pogodbo je tožnica sklenila kot potrošnica. V tej zadevi je sodišče pristojno za odločanje na podlagi 15. in 16. člena Bruseljske uredbe.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3.
izvedensko mnenje - nagrada - zmotna uporaba materialnega prava
V tretjem odstavku 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih je določen obseg materialnih stroškov, ki jih je mogoče priznati največ v višini do 15 % od priznane nagrade. Maksimalni znesek je določen za primere, ko je izdelava mnenja povezana z nadpovprečnimi stroški. V predmetni zadevi gre za podajo običajnega izvedenskega mnenja v zvezi z vprašanjem obstoja invalidnosti. Izvedensko mnenje v ničemer ne odstopa od primerljivih pisno podanih izvedenskih mnenj. Ne gre niti za zelo zahtevno niti za izjemno zahtevno izvedensko mnenje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter odločilo, da gredo izvedenskemu organu materialni stroški v višini 7,5 % nagrade.
ZDR člen 130. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 49, 104, 104/4. ZS člen 3. ZDR člen 169. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja člen 5.
povračilo potnih stroškov – službena pot – kilometrina
V predmetni zadevi tožnik vtožuje razliko v povračilu potnih stroškov za določeno obdobje, pri čemer je bilo tožniku v tem času odrejeno delo v drugem kraju kot je kraj opravljanja po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Ker je tožnik za prevoz uporabljal osebno vozilo, je upravičen do povračila potnih stroškov v skladu z določbo 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, to je v višini 0,37 EUR za prevožen kilometer. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v povračilu potnih stroškov za sporno obdobje utemeljen.