V primeru napačne vknjižbe v zemljiški knjigi imajo dejanski imetniki pravice uporabe pravico dokazovati, da zemljiško stanje ne odraža dejanskega stanja.
Za priznanje pripadajočega zemljišča morata biti dokazana dva pogoja, to sta neprekinjena raba zatrjevanega pripadajočega zemljišča in pravni temelj, to je pravica uporabe oziroma lastninska pravica. Predlagateljica v tem postopku drugega pogoja ni dokazala, zato je odločitev sodišča, da samo na podlagi pretekle rabe ni mogoče pridobiti pripadajočega zemljišča, pravilna.
Pravnomočnost se ne nanaša na tisto, kar se je/bo zgodilo kasneje. Z drugimi besedami to pomeni, da se preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca ugotavljajo glede na okoliščine v trenutku zaključka zadnjega naroka. Če se te kasneje spremenijo, to samo po sebi še ne vpliva na prisojeno preživnino, so pa spremenjene okoliščine (na eni ali drugi strani) lahko razlog za začetek postopka za spremembo preživnine.
Za vsak narok (ne glede ali je šlo za pripravljalni ali prvi narok), na katerem je prišlo do umika tožbe pred obravnavanjem glavne stvari, se prizna 25 % iz Tar. št. 19.
Bistvo pritožbene graje je, da je tožničin uspeh v pravdi napačno izračunan, saj ni zgolj 7 %, kot je štelo sodišče prve stopnje, temveč je višji. Tožnica s takšnimi pritožbenimi navedbami v tej fazi postopka ne more uspeti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo o temelju povrnitve stroškov (kdo nosi stroške in v kakšnem deležu) že pravnomočno odločeno, zato je sodišče na takšno odločitev vezano in vanjo ne more več posegati. Ponovno odločanje o tem vprašanju, za kar si prizadeva pritožba, je torej nedopustno (drugi odstavek 319. člena v zvezi s 366. členom ZPP).
Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.
V obravnavani zadevi je pritrditi tožnici, da zapis ambulantnega izvida z dne 7. 4. 2025 pod prilogo A3 spisa ni v nasprotju s tožbenimi trditvami, saj iz zapisa, da se naj toženka v 5 dneh zglasi na kontroli pri osebnem zdravniku, ni mogoče sklepati, da bodo bolečine trajale zgolj 5 dni. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pooblastilo iz 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP, ko je na podlagi ambulantnega izvida štelo, da so telesne bolečine trajale zgolj 5 dni.
Sodišče prve stopnje je torej storilo več, kot bi smelo (t.i. nedovoljen presežek). Pritožbeno sodišče je skladno s pooblastilom iz 6. alineje 358. člena ZPP opisano kršitev odpravilo samo na način, da dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o 5-dnevnem trajanju telesnih bolečin pri svojem odločanju ni upoštevalo.
Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je obvestilo o pošiljki nesporno prejel 11. 8. 2025, torej med poletnim poslovanjem sodišča. Pošiljka je bila nato vržena v njegov nabiralnik, vendar pa mu ob pomanjkanju jasnih obvestil ni mogoče šteti v škodo, če je štel, da rok za vročitev med sodnimi počitnicami ni tekel. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila pritožba vložena pravočasno in jo po izpeljanem postopku s pritožbo (vročanje v odgovor) predložiti v odločanje sodišču druge stopnje.
Pogodba je bila sklenjena med fizično osebo in podjemnikom in sicer za zasebne namene (sanacija stanovanjske hiše), kar ustreza pojmu potrošnik in podjetje, kot jih opredeljuje ZVPot-1, veljaven v času sklenitve navedene pogodbe. Njen predmet je storitev, ki vključuje tudi dobavo blaga (gradbeni material, ki bo vgrajen in je opredeljen kot „premična stvar“) in ta pogodba je urejena v 99. členu ZVPot-1.
Pravni interes za pritožbo je ena izmed procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o pritožbi. Ta je podan, če bi se pritožnikov položaj v primeru, če bi se ugotovilo, da je pritožba utemeljena, lahko kakorkoli izboljšal oziroma mu prinesel kakršnokoli konkretno in neposredno pravno korist. Predpostavka pravnega interesa mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot tudi v celotnem pritožbenem postopku (tudi v trenutku odločanja o pritožbi). V nasprotnem primeru pritožba ni dovoljena in jo je treba zavreči.
Upoštevaje določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki se glede na določbo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar je ta določba tesno povezana z institutom materialnega procesnega vodstva, ki ima v tem postopku zaradi poudarjenih pooblastil sodišča (164 do 167 člen ZD), še posebej pomembno vlogo.
Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavno 6. 11. 2025 zavrnilo tožnikov predlog za dopolnitev že pisno pridobljene strokovne ekspertize s področja kirurgije, saj je ocenilo, da je izvedensko mnenje popolno in jasno. Z ozirom, da tožnik zaradi te odločitve ob zaključku naroka zgoraj navedenega dne, ko je sodišče sklenilo, da je zadeva zrela za razsojo, skladno z določbo 286.b člena ZPP ni uveljavljal že zgoraj citirane procesne kršitve, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, se sedaj v pritožbi nanjo sklicuje prepozno.
S tem, da sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu po pritegnitvi izvedenca psihiatra ne bo odločilo, je bil tožnik seznanjen na naroku 6. 11. 2025, ko je to sodišče sprejelo sklep, da je zadeva zrela za razsojo in se glavna obravnava zaključi. Takrat bi tožnik moral prvostopenjsko sodišče opozoriti, da o njegovem dokaznem predlogu za pritegnitev izvedenca psihiatra ni odločilo in posledično tudi uveljavljati procesno kršitev. Ker tega ni storil, je takšna graja v pritožbi prepozna in zato neupoštevna.
Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjske aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se odškodnina v tej obliki odmeri za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) posledice, sicer se za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.
Verjetnost odločilnega dejstva, to je, katera tveganja je toženka pojasnila tožnikom ob sklepanju pogodbe, je sodišče v prvi vrsti spoznavalo prek listinskih dokazov, na katere se je toženka sklicevala. Ko v tem hitrem in provizoričnem postopku zavarovanja, za katerega zadošča dokazni prag verjetnosti, ni zaslišalo še štirih prič, ki (kar je bistveno) niti niso neposredno sodelovali pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe, ni kršilo toženkine pravice do izjavljanja.
Tehtanje hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika (pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ) in reverzibilnost (pogoj, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97) tako nista pravno odločilna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob tem ne gre za opustitev presoje zakonskih pogojev, kot to zatrjuje pritožba. Presojo pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ob ugotovljeni verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, izključuje že sam ZIZ, ki za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predvideva alternativnost izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ.
Zaradi informacijske podhranjenosti namreč tožniki niso mogli objektivno oceniti, kaj za njihove obveznosti pomeni konverzija, ki bi tudi sicer lahko posledice tečajnih nihanj omejila le za naprej, ne bi pa odpravila že nastalih posledic.
Ni slediti pritožbeni tezi, da se osebo v postopku sprejema v varovani oddelek SVZ dejansko namešča v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kot tudi ni mogoče slediti pritožbi, da bi sodišče moralo (ob tehtanju pravic) v obravnavanem primeru nasprotno udeleženko nujno namestiti v prezasedeni oddelek socialno varstvenega zavoda.
Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.
Napačno zapisana številka, npr. računa ali parcelne številke nepremičnine, je tipična pisna pomota, ki jo sodišče sme in mora popraviti s popravnim sklepom. Dejstvo, da ta pomota nasprotni stranki ni očitna in takoj zaznavna, te presoje ne spremeni.
Umik tožbe, ki je urejen v 188. členu ZPP, je pravdno dejanje tožnika z neposrednim pravnim učinkom. Upošteven je le, če je nepogojen. Učinkuje od trenutka, ko prispe na sodišče in ga tožnik ne more preklicati. Pri tem je soglasje toženca z umikom tožbe (drugi odstavek 188. člena ZPP) institut, ki je le v njegovo korist - toženec ima možnost, da kljub umiku tožbe vzdrži visečnost pravde in doseže meritorno odločitev v sporu. Le na njem je zato odločitev, ali bo prišlo do končanja postopka s procesno odločitvijo (ustavitev postopka) ali z meritorno (sodba). Tožnik na to, po tem, ko je tožbo umaknil, ne more več vplivati, razen, če se odpove tožbenemu zahtevku.
Odziv sodišča na nasilje mora biti prilagojen njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve (5. člen ZPND). Gre za odraz načela sorazmernosti, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, po drugi strani pa istim organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.
Zgolj okoliščina, da je bil v postopku izdan oklic neznanim dedičem, odvetnika ne upravičuje do vpogleda v zapuščinski spis D 37/2025, kot to zmotno meni pritožba. Izdan oklic neznanim dedičem namreč odvetniku ne podeljuje pravnega interesa za vpogled v spis. Zaradi neizkazanosti obstoja posamične zadeve, v kateri odvetnik zastopa stranko, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za pridobitev podatkov o premoženju, ki spada v zapuščino, pravilna.
Sodišče prve stopnje je v presoji o utemeljenosti izreka ukrepov izhajalo s pravilnega stališča, da zaščitni ukrepi po ZPND niso usmerjeni v reševanje konfliktnih situacij in varstvo pred vsakršnim nasiljem, ampak je njihov izrek utemeljen le tedaj, ko je zaradi spravljanja v podrejen položaj in zlorabe moči med družinskimi člani žrtev akutno ogrožena.
Upoštevaje ravnanja in doživljanje udeležencev v izpostavljenih dogodkih je v kontekstu siceršnje družinske dinamike utemeljen sklep, da gre za dlje časa trajajoč konflikten odnos, zaradi katere je verjetno, da je nadaljnje skupno življenje postalo nevzdržno, ni pa verjetno izkazana ogroženost predlagateljic, ki bi utemeljevala oblastni poseg v to razmerje.
Ker je med udeleženci podan izjemno konflikten odnos, h kateremu sta prispevali obe strani, je pravično in primerno, da vsak krije svoje stroške postopka.