Čeprav v odprtih pravdah glede ničnosti kreditnih pogodb v CHF, kakršna je tudi obravnavana, ni (bilo) enotnih stališč o tem, ali je banka upravičena le do vrnitve nominalnega posojenega zneska v domači valuti ali pa je upravičena do česa več, na primer pogodbenih obresti ali kakega drugega nadomestila za uporabo svojega kapitala, in tako dokončnega stališča o tem v sodni praksi še ni, pa je ravno v zvezi s tem VS RS v primerljivi zadevi II Ips 14/2025 dne 21. 5. 2025 naslovilo Predlog za prehodno vprašanje na SEU, ki je v sklepu C-368/25 z dne 26. 2. 2026 že podalo odgovor, ki pritožbenega stališča ne podpira.
Denarna kazen po 226. členu ZIZ se izterja v korist proračuna in ne v korist tožnikov. Navedeno namreč izhaja iz namenske razlage omenjenega člena. Namen denarne kazni za primer neizpolnitve obveznosti ne more biti kompenzacija za nematerialno škodo, kot to zahtevata tožnika, saj je ravno kompenzacija oziroma odškodnina za nematerialno škodo predmet pravdnega postopka, v okviru katerega tožnika predlagata njeno zavarovanje. Namen zavarovanja terjatve je varstvo upnika pred ravnanji tožnika, ki bi preprečila kasnejšo izpolnitev pravnomočne odločbe.
V skladu z 268. členom ZIZ ima sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem postopku, učinek sklepa o izvršbi in mora kot tak vsebovati tudi ustrezno sredstvo izvršbe, sicer začasne odredbe ni mogoče realizirati. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je predlog za začasno odredbo, ki je vseboval neustrezno izvršilno sredstvo, v celoti zavrnilo.
Če je oporoka neveljavna, ker oporočiteljica ni znala brati in pisati, potem te pomanjkljivosti ne bi saniralo niti dejstvo, da bi obe oporočni priči oporoko podpisali v prisotnosti oporočiteljice. To pa pomeni, da za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, ali sta obe priči podpisali oporoko v pristnosti oporočiteljice ali ne, čeprav je to nedvomno razlog, ki bi tudi sam po sebi pripeljal do neveljavnosti oporoke.
Še zlasti dejstvo, da je oporočiteljica dokument nekaj časa ogledovala, o njem kasneje povprašala in na koncu listino brez težav podpisala, tudi po presoji pritožbenega sodišča daje povsem zadostno podlago za sklepanje, da oporočiteljica zna brati. Neživljenjsko bi bilo zahtevati, da bi ob ugotovljenih okoliščinah odvetnik osebo, ki je prišla k njemu napraviti oporoko pred pričami, preverjal, če je pismena.
Čeprav bi za sanacijo škode zadoščala povrnitev stroškov za 1 m2, je tožena stranka tožniku izplačala stroške popravila za celo sobo, to pa po presoji pritožbenega sodišča zajema tudi estetski vidik, ki ga poudarja pritožba. Estetski vidik je torej treba upoštevati, a v mejah nekega zdravega razuma.
Logično in življenjsko je, da so tožniki kot nosilci poslovne dejavnosti in uporabniki stavbe parkirišče uporabljali v okviru razpoložljivih parkirnih mest in na njem izvrševali soposest. Čeprav posamezna parkirna mesta niso bila v izključni posesti tožnikov, to ne izključuje utemeljenosti tožbenega zahtevka glede motenja soposesti parkirišča. V razmerju med več soposestniki iste stvari se namreč šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Motenje se torej ugotavlja glede na prej obstoječ način izvrševanja posesti, pri čemer je bistveno, ali ta z motilnim ravnanjem postane otežen.
Postopek za določitev etažne lastnine ni namenjen reševanju spornih lastninskopravnih vprašanj, kot jih izpostavlja pritožba, ampak se odloči na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Prav tako postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Po pravnomočnosti odločbe pa lahko udeleženci svoje pravice uveljavljajo v pravdi ali drugih postopkih.
Izvedenci (tolmači) kot strokovni pomočniki sodišča (in ne stranke postopka) niso podvrženi sistemu prekluzij, zato se tudi prepoved pritožbenih novot nanje ne razteza.
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Pritožnikovo izpostavljanje, da se v času prestajanja zaporne kazni redno udeležuje stikov in da na otroke tedaj ne vpliva negativno, zadošča le za to, da mu stiki niso omejeni še v večji meri oziroma odvzeti, nikakor pa ne za celostno skrb za štiri otroke.
Izpovedbi tožnikov, da sta jima bila kredita predstavljena kot varna, brez tveganj in da jima na banki niso nič govorili o možnosti nihanja CHF navzgor ali navzdol, poleg letaka, ki sta ga tožnika prejela na banki, potrjujejo tudi izpovedbe zaslišanih prič, da jim toženka ni pojasnila, da se lahko anuiteta spremeni tako, da bo finančno breme zanje postalo nevzdržno.
Neutemeljeni so očitki v zvezi z možnostjo, da se učenca, ki so mu izrečeni trije vzgojni opomini, prešola in da bi se moral predlagatelj poslužiti tega ukrepa. Prešolanje ni ukrep, ki ga določa DZ, ampak gre za možnost, ki jo ima šola, kot utemeljeno v odgovoru na pritožbo navaja predlagateljica.
Izvedensko mnenje daje jasno podlago za zaključek o nujnosti predpisane terapije, saj bi se brez tega psihotična simptomatika poglabljala, kronificirala, kar bi vodilo v rezidualno obliko in bi se odrazilo v pravih strukturnih spremembah možganovine ter v slabi dolgoročni prognozi in invalidiziranju osebe. Terapijo pa je mogoče zagotoviti le znotraj varovanega oddelka, saj milejše oblike pomoči zaradi narave bolezni osebe, njenih hitrih nihanj, izhajajočih iz klinične slike v klinično sliko, ne pridejo v poštev.
Pritožba utemeljeno opozarja, da 79. člen ZMZPP določa, da je za obravnavo nepremične zapuščine slovenskega državljana izključno pristojno sodišče Republike Slovenije, če je ta zapuščina v Republiki Sloveniji. Če je nepremična zapuščina slovenskega državljana v tujini, je sodišče Republike Slovenije pristojno le, če po pravu države, v kateri so nepremičnine, ni pristojen njen organ, pri čemer navedeno velja tudi za pristojnosti v sporih iz dednopravnih razmerij in za spore o terjatvah upnikov nasproti zapuščini, torej tudi za spore, kot je obravnavani, ko gre za vprašanje veljavnosti oporočnega dedovanja nepremičnine v Republiki Hrvaški.
Pri zakonskemu institutu "usucapio libertatis" je bistveno, da je lastnik služeče nepremičnine (tožnica) prepovedal izvrševanje služnosti in bil pri tem tudi učinkovit. Na drugi strani pa se je lastnik gospodujoče nepremičnine (toženke) takšni prepovedi (konkludentno) uklonil in služnosti tri leta zaporedoma ni izvrševal.
Tožnica je svojo voljo po tem, da v svoji lastninski pravici ni več omejena, jasno in nedvoumno izrazila, ko je leta 2013 postavila ograjo.
Izrek ukrepov je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev, in to za tak čas, da lahko določena žrtev nasilja v konkretnih okoliščinah primera poišče trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori.
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.
Odločitev sodišča prve stopnje, da predlog izvedenca za njegovo razrešitev v konkretni zadevi ni utemeljen, je pravilna.
Mirovanje statusa ne predstavlja upravičenega razloga za razrešitev v zadevi postavljenega sodnega izvedenca, prav tako sodni izvedenec ni izkazal drugih upravičenih razlogov, zaradi katerih ne bi mogel dokončati začetega dela.
V postopku zavarovanja, v katerem je odvzet otrok, je pravni interes izkazan, če bi v primeru ugoditve pravnemu sredstvu prišlo do spremembe vložnikovega pravnega položaja ali pravnega položaja otroka.
Darilna pogodba za primer smrti, pri sestavi katere v obliki notarskega zapisa nista sodelovali dve zapisni priči, ni sklenjena v predpisani obliki. Zato je nična.
Stališče, da je pooblastilo, ki je predloženo v fotokopiji namesto v izvirniku, nepopolno, je bilo preseženo z odločbo Ustavnega sodišča Up-648/09 z dne 14. 6. 2012. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče kot očitno napačno označilo dotedanjo sodno prakso, po kateri se je za popolno štelo le pooblastilo, predloženo v izvirniku, ne pa tudi pooblastilo v fotokopiji.
Pri pooblastilu, predloženem v fotokopiji, se lahko pogosteje kot pri izvirniku pojavi dvom o njegovi pristnosti. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je sodnikovi presoji prepuščeno, ali bo preveril obstoj in pristnost pooblastila, predloženega v fotokopiji, tako da bo zahteval predložitev izvirnika ali overjenega pooblastila. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča takšna presoja ne sme biti arbitrarna, temveč mora biti razumno utemeljena in ustrezno obrazložena. Če sodišče ne sprejme kopije pooblastila in zahteva predložitev izvirnika oziroma overjenega pooblastila, zlasti pa če na domnevno nepristnost pooblastila navezuje za stranko neugodne procesne posledice, mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti.