odpravnina - ustni dogovor - pravica v korist tretjega
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo zaradi ugotovitve o obstoju posebnega ustnega dogovora med direktorjem toženke in napotenimi delavci, s katerim jim je ta zagotovil plačilo dodatne odpravnine v višini treh bruto plač.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 130. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela - poskus kaznivega dejanja - krivda delavca - kraj bivanja
Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.
Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Ob specifični okoliščini, da je tožnica imela dve bivališči oziroma doma, na naslovu stalnega in na naslovu začasnega bivališča, torej je bilo središče njenih življenjskih interesov tako na enem kot na drugem naslovu (kar je življenjsko povsem sprejemljivo, toženka pa ni niti zatrjevala ne dokazala drugače), ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da gre pri poti tožnice v in iz Majšperka za njeno nahajanje v prostem času, torej v zvezi s tem tudi stroške osebne narave. Tožnica je nekatere dneve prihajala na delo iz Majšperka, tako da so stroški prihoda na delo z naslova v tem kraju potrebni stroški za opravljanje tožničinega dela za toženko, zato jih je ta dolžna kriti skladno s 130. členom ZDR‑1.
ZDR-1 člen 8, 8/4. SKPgd člen 52, 52-2. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (1998) člen 90, 90-2. Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (1993) člen 2, 2-2.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zahtevka za izplačilo stroškov prevoza uporabilo ustrezno materialnopravno podlago in svojo določitev pravilno utemeljilo na določilih pogodb o zaposlitvi, ki se glede primerov in pogojev povračila stroškov na delo in z dela sklicujeta na SKPgd in Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Kljub temu, da sta kolektivni pogodbi sicer prenehali veljati, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da so njune določbe postale sestavni del pogodb o zaposlitvi, zato veljajo še naprej.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 2. točke 2. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek, pravilno presodilo, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, saj možnosti uporabe javnih prevoznih sredstev nista imela. Pri tem je upoštevalo, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni možen ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, pač pa tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Obrazložilo je, da bi bil zaradi razdalje od naslova bivanja do sedeža delodajalca, slabih avtobusnih in železniških povezav, izmenskega dela, ki je trajalo tudi po 12 ur in se tudi spreminjalo, neenakomerno razporejenega delovnega časa, dela ob nedeljah, praznikih in šolskih počitnicah, javni prevoz za tožnika neustrezen.
Omejitev višine prejemkov iz delovnega razmerja je možna zgolj s kolektivno pogodbo, s splošnim aktom delodajalca ali s soglasjem delavca, pri čemer lahko hierarhično nižji akt (kolektivna pogodba, splošni akt delodajalca, pogodba o zaposlitvi) določi le pravice, ki so za delavca ugodnejše od pravic, ki mu gredo po hierarhično višjem aktu. Napačno je stališče toženke, da lahko delodajalec enostransko, s sklepom poslovodstva poseže v višino nadomestila za stroške prevoza na delo in z dela. Ker pravilnik toženke ni bil veljavno sprejet, toženka ni imela podlage za omejitev višine tega nadomestila.
ZDR člen 88, 88/5. ZDR-1 člen 87, 87/2, 91, 138, 138/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - dejanski razlog za odpoved - utemeljenost odpovednega razloga - nadomestilo plače za čas čakanja na delo
Toženka je tožniku 9. 12. 2023 vročila presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer ne gre za isti razlog, kot je bil pri odpovedi v letu 2020. Iz predložene odpovedi je razvidno, da je toženka poslovni razlog obrazložila na način, da tožniku po reintegraciji ne more zagotoviti dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega mesta Informatik II nima, pa tudi nima potreb po delu na tem delovnem mestu, saj delovni proces na področju informatike poteka nemoteno.
Pravilna je ugotovitev, da ima razmerje med strankama vse elemente delovnega razmerja od 21. 4. 2018 dalje, in sicer delovnega razmerja za nedoločen čas.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogoja izobrazbe, upoštevati tudi pri odločitvi, da je tožnik v delovnem razmerju na delovnem mestu glasbeni redaktor VI.
Tožnici je zoper sklep o razrešitvi zagotovljeno sodno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, zato ji ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe. Ker prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe, je bilo tožnici onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka pred sodiščem.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073973
ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 3, 3-1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - uporaba direktive - ustrezna trditvena podlaga - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazno breme
Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se tudi logisti, ki nudijo podporo vojaškim vajam in usposabljanju, s tem urijo, ugotovilo pa je tudi, da bi se s sistemom rotacij lahko podiral proces in s tem cilji vadbe oziroma usposabljanja, kar so izpovedale tudi vse zaslišane priče. Temeljni razlog za zavrnitev zahtevka je v tem, da izvajanje vojaških vaj in usposabljanj skupaj z logistično podporo zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, zato so tovrstne dejavnosti izključene iz področja Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je varovanje državne meje, ki ga je v spornem obdobju opravljal tožnik, kontinuirana naloga v vojski, ki jo je mogoče izvesti tudi z rotacijo, in pravilno zaključilo, da gre za aktivnosti, ki niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074081
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2. ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - ekskulpacijski razlog - izključna odgovornost oškodovanca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Napačen pa je zaključek sodišča, da je v konkretni zadevi škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se ni mogla posledicam izogniti. Zaključek nima podlage v izvedenem dokaznemu postopku. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečanja nevarnosti in morebitnimi neskladnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca in oškodovanca, ki so v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ključno je dejstvo, da je tožena stranka (delovodja) morala tožnika opozoriti, da opravlja delo s prepovedanim delovnim sredstvom, oziroma na prepovedan način. Delovodji pa se je zdel način izvajanja dela ustrezen glede na to, da ni bilo možno uporabiti viličarja, ki so ga sicer uporabljali za vgradnjo vrat.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - trpinčenje na delovnem mestu - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - preuranjena odločitev - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Ker so pravno pomembne okoliščine v času podaje odpovedi, je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je zaradi prerazporeditve delovnih nalog prenehala potreba po delu tožnice, utemeljeno upoštevalo le tiste naloge, ki jih je v času pred sporno odpovedjo dejansko opravljala.
Četudi bi držala pritožbena trditev, da po podani odpovedi pri toženi stranki nihče ne opravlja naloge vodenja sistema sledljivosti soli oziroma da te naloge direktor tožene stranke ni prevzel, to ne omaje zaključka, da je tožena stranka delo reorganizirala tako, da delo tožnice na delovnem mestu vodja poslovne podpore ni bilo več potrebno. Za odločitev o obstoju organizacijskega razloga ni pomembno, ali se vodenje sistema sledljivosti pri toženi stranki izvaja ali ne, saj v tem sporu od nje ni mogoče zahtevati, naj izvaja tovrstno zakonsko dolžnost. Bistveno je namreč le, da za opravljanje te naloge ni zaposlila novega delavca, česar nenazadnje tožnica niti ne zatrjuje.
Čeprav je tožena stranka dokazala dejansko izvedbo reorganizacije dela, zaradi katere je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela, pa mora sodišče preveriti, ali s formalno sicer dokazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. V zvezi z nekaterimi okoliščinami posameznih očitkov trpinčenja na delovnem mestu, za katerega je tožnica zatrjevala, da naj bi vodilo do odpovedi in bilo pravi razlog zanjo, je vsaj preuranjen sklep, da reorganizacija dela ni bila izvedena kot eno izmed dejanj trpinčenja oziroma da organizacijski razlog ni navidezen.
zavrženje predloga za obnovo postopka - objektivni rok za obnovo postopka - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločba sodišča prve stopnje v tem sporu postala pravnomočna dne 28. 10. 2015, ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 776/2015 ugotovilo, da je tožnica pritožbo umaknila. Zato se je objektivni 5-letni zastaralni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 28. 10. 2020. Tožnica je vložila predlog za obnovo postopka dne 7. 8. 2023, torej po poteku objektivnega 5-letnega zastaralnega roka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073507
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZPP člen 214, 214/2.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava dejavnosti, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost, in se mu ni bilo potrebno opredeliti le do tega, ali je bilo delovni čas mogoče načrtovati.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z vajami (preverjanje, ocenjevalec in kontrolor) pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive, ni primeren (2. alineja); tako je izjemo opredelilo Sodišče EU, ne pa, kot neutemeljeno prikazuje tožnik v pritožbi, da rotacije sploh ne bi bile mogoče. Ob presoji, da je podana izjema (2. alineja), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (4. alineja).
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/1, 7/2, 108, 108/1, 108/5, 180, 180/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - razpravno načelo - nepopolna tožba - poziv sodišča k dopolnitvi tožbe - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je dejstvo, da tožnica dela ni opravljala uspešno, upoštevalo pri odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, čeprav ga toženka s tem v zvezi ni navedla (niti ni s tem v zvezi predlagala zaslišanja prič). S svojimi s tem povezanimi navedbami je utemeljevala razlog za odpoved (neuspešno opravljeno poskusno delo), kar bi sicer po materialnem pravu lahko bil eden od razlogov (okoliščin) za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, vendar le v okviru (pravočasno) podanih navedb pravdnih strank. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še druge okoliščine in interese, kot določa prvi odstavek 118. člena ZDR-1, če bi bile (pravočasno) zatrjevane.
Sodišče prve stopnje je tožbo (delno) neutemeljeno zavrglo, saj predhodno od tožnice ni zahtevalo poprave oziroma dopolnitve (tudi med postopkom tožnice na nespecificiranost zahtevka ni opozorilo niti ni tega storila nasprotna stranka).
Uporabnik sme v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni IPS v spornem obdobju izpolnjevali pogoje, kot jih zahteva 167. člen ZUTD.
plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zaposlitev pri drugem delodajalcu - dopolnilno delo
Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.
Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - pravnomočna odločitev
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem postopku, saj v tem postopku obravnavana zadeva nima bistvenih posebnosti. Stranka (toženka), ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 245, 245/3, 274, 274/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - sposobnost razsojanja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
V okviru presoje pravočasnosti vložene tožbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bil tožnik v času vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa Komisije za pritožbe, prenehanja delovnega razmerja in teka roka za uveljavljanje sodnega varstva kljub diagnozi ponavljajoče se depresivne motnje sposoben razumeti svoja ravnanja in pomen odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sposoben razsojati ter sposoben na prejeto odpoved ustrezno reagirati. Posledično je tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj se je prekluzivni 30-dnevni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 že iztekel.
ZDR-1 člen 137, 137/9. ZZDej člen 52c, 52c/3, 53, 53/3. OZ člen 378, 378/1.
nadomestilo plače - zdravstveni delavec - dežurstva - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - zamudne obresti
Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače vsaj za čas zagotavljanja neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNPM), ker pri razporejanju v dežurstvo ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Toženka neutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 154, 155, 213, 213/2, 287, 287/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Res je, da je toženka zaradi zaključka evropskega projekta izvedla reorganizacijo in da je tožnikovo delo prerazporedila, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1. Vendar pa je očitno, da je bila takšna sprememba organizacije dela zgolj posledica predhodne odločitve, da se tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi anonimke. Ob ugotovitvi, da je potreba po delu tožnika dejansko prenehala iz razloga, ki se je nanašal nanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je bila sprememba organizacije dela namenjena zgolj izpolnitvi formalnega pogoja, na podlagi katerega je toženka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - pomanjkljiva trditvena podlaga - dokazna ocena
Tožnica ni niti časovno niti vsebinsko ustrezno konkretizirala ravnanj nadrejenega, ki jih opredeljuje kot trpinčenje, zgolj pavšalno navaja, da naj bi jo na grd način priganjal k delu ter ji govoril žaljive besede, zato je njena trditvena podlaga glede vsebinske in časovne opredelitve ravnanj, ki naj bi predstavljala trpinčenje, pomanjkljiva.