Tožnik je bil s toženko v delovnem razmerju na delovnem mestu kontrolor kanalizacijskih sistemov v sektorju kanalizacija, služba odvajanja komunalnih padavinskih voda. Nesporno med strankama je, da je delo opravljal tako v pisarni kot tudi na terenu. V tem individualnem delovnem sporu tožnik izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki mu jo je toženka kot njegov delodajalec odpovedala na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izhaja, da je toženka kot delodajalec spoštovala zakonske določbe in tožniku zagotovila ustrezno zaščitno opremo, ki je predpisana za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, in sicer dvodelna varovalna oprema EN13688, ki je navadna dvodelna obleka brez odsevnikov, ob tej pa je bil dolžan uporabljati opozorilni telovnik EN 20471 - oblačilo z visoko vidljivostjo, ki ima odsevnike. Oprema je skladna s Pravilnikom o delovnih oblekah in osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (priloga B2). Tako je tožnik moral uporabljati navedeno kombinacijo delovnih oblačil, ki jo je dejansko prejel. Nadalje je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne držijo tožnikove navedbe, da je namesto modrih uporabljal zelene varovalne hlače z odsevniki. Na podlagi skrbne dokazne ocene je ugotovilo, da tožnik modrih hlač ni hotel nositi, saj so po njegovi izpovedi imele preplitke žepe. Prav tako pa tudi zelenih hlač ni uporabljal, saj njegov nadrejeni tega ni opazil od januarja 2023 dalje. Zaradi tega njegovega ravnanja so bili njegovi sodelavci predvsem pa njegov spremljevalni delavec nezadovoljni, saj so razmišljali, da ima tožnik privilegije. Vodja pravno kadrovske službe in tožnikov sodelavec (sindikalni predstavnik) sta potrdila, da tožnik zelenih hlač ni nosil najmanj od januarja 2023, modrih pa sploh ni nosil. Delavci so bili zaradi tožnikovega ravnanja nezadovoljni in so od sindikata zahtevali ustrezno ukrepanje, saj tožniku za razliko od njih ni bilo potrebno nositi zaščitnih hlač.
Tožnik je že dne 23. 3. 2023 prejel pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za istovrstno kršitev, zaradi katere mu je bila dne 12. 10. 2023 odpovedana pogodba o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnik tudi po prejetem opozorilu s kršitvami svojih delovnih obveznosti nadaljeval. Tako je obstajal utemeljen odpovedni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka v postopku dokazala obstoj očitane kršitve in utemeljenost odpovednega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ker je izpolnjen tudi pogoj po drugem odstavku istega člena, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita.
Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak II, razporejen na formacijsko dolžnost lahki puškomitraljezec, je bila v vtoževanem obdobju odrejena stala pripravljenost v zvezi s stražo na objektu C. in varovanjem državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas.
Napačno je pritožbeno stališče toženke, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi Sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je toženka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.
Za vodilne delavce je ureditev povsem drugačna kot za poslovodne osebe ali prokuriste, saj so vodilni delavci v podrejenem položaju in zakon dopušča pri ureditvi pogodbenih obveznosti le točno določena odstopanja, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi na vodilnem delovnem mestu za določen čas pod posebnimi z zakonom določenimi pogoji, kot to izhaja iz 74. člena ZDR-1. Drugače je z vodilnim delavcem možno urediti tudi delovni čas, nočno delo, odmore, dnevne in tedenske počitke, kot to izhaja iz določbe 157. člena ZDR-1, vendar le glede razporeditve delovnega časa in ne glede plačila za opravljeno delo v drugače razporejenem delovnem času. Druge pravice gredo vodilnim delavcem enako kot ostalim delavcem v delovnem razmerju. Zato ima pritožba prav, da je ugotovitev sodišča, ali gre za v tožnikovem primeru za vodilnega delavca ali ne, irelevantna pri odločitvi o tem, ali mu mora toženka plačati nadurno delo in dodatek za delovno dobo. Pri tem pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2022 z dne 19. 11. 2022, v kateri je zavzelo stališče, da je dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko delovnega časa že zajeto v osnovni plači nedopusten.
Ni bistveno, ali si je tožnik lahko odrejal delo sam ali ne, temveč je bistveno, koliko ur dela je opravil, koliko ur od tega je bilo plačanih in koliko ur dela je ostalih neplačanih in jih je toženka dolžna tožniku še izplačati kot nadure.
O zakonitosti vključitve dodatka za delovno dobo v skupni znesek bruto plače določen v pogodbi o zaposlitvi je zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, kjer je navedlo, da po presoji vrhovnega sodišča ni ovir zato, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Doslej je torej sodna praksa dopuščala, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi iz tega naslova določi višja plača. Iz izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, ali je bilo v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi tožnika dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vštet v bruto plačo.
Pravilno opozarja pritožba, da nikjer ne v pogodbi o zaposlitvi ne v splošnem aktu delodajalca ni določeno, da bi bil dodatek za posebne pogoje dela že določen v osnovni plači. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo, da bo to v ponovljenem postopku izvedlo predlagane dokaze in presodilo, ali bi tožniku za delo na posameznih deloviščih ta dodatek pripadal glede na določbe 46. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo.
Sodišče prve stopnje je tako razsodilo, ker je vsaj preuranjeno ugotovilo, da tožniku ne gredo zahtevki iz naslova nadur, dodatka za delovno dobo in posebnih obremenitev pri delu ter razlike plačila za delo v Avstriji in Nemčiji. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede odločitve v zgoraj navedenih postavkah razveljavilo je posledično moralo razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na podlagi 111. člena ZDR-1. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločati, in sicer bo njegova odločitev odvisna od tega, ali je bil tožnik pri plači prikrajšan v taki meri, da so bili izpolnjeni pogoji za podajo izredne odpovedi po 111. členu ZDR-1 in posledično ali je tožnik upravičen do odpravnine in odškodnine za plačo v času odpovednega roka.
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora.
Toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi kazenske obsodilne sodbe, kot poizkuša prikazati pritožba, pač pa zaradi varnostnega zadržka. Res je obstoj varnostnega zadržka ugotovila in utemeljila (tudi) na podlagi pravnomočno ugotovljenega obstoja kaznivega dejanja, ki je takšne narave (storjeno v škodo toženke), da je posledično izgubila zaupanje v tožnika, a to ne spremeni razloga prenehanja delovnega razmerja. Toženka je namreč v izpodbijanih sklepih ustrezno utemeljila, zakaj je zaupanje oziroma neobstoj dvoma o zanesljivosti, verodostojnosti in lojalnosti tožnika kot delavca na obrambnem področju tako zelo pomembno ter zakaj je bilo pri tožniku podano povečano tveganje, ki je nesprejemljivo za delo na obrambnem področju.
Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2024 oblikoval tožbeni zahtevek tako, da ga je razdelal po posameznih dejavnostih, v zvezi s katerimi mu je bila odrejena pripravljenost. Tako je zahteval tudi plačilo za opravljene ure pripravljenosti odrejene v zvezi s stražo v mesecu maju 2017 v znesku 166,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 dalje do plačila. Tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da toženka tako postavljenemu zahtevku za mesec maj 2017 ni ugovarjala v smislu, da tožnik takrat ni bil v pripravljenosti zaradi straže, pač pa zaradi usposabljanja in vaj, kot to zatrjuje v pritožbi. Kot pravilno ugotavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, gre za nedovoljene pritožbene novote, saj toženka ne pojasni, zakaj tega ni navajala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na tabelo - izračun tožbenega zahtevka za tožnika, ki naj bi potrjevala njene pritožbene navedbe, saj se ta v spisu ne nahaja. V spisu se nahaja toženkin seznam opravljenih ur v pripravljenosti za tožnika (priloga B6), ki pa meseca maja 2017 sploh ne zajema.
Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023.
Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, pri čemer je višino zahtevka s prvo in drugo pripravljalno vlogo delno spremenil le glede premoženjske škode, potem, ko je upošteval podatke, ki jih je pridobil s strani toženke. Torej je bila toženka že od vložitve tožbe v celoti seznanjena s pravno podlago tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo, ki se ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje ni spreminjala, prav tako tudi z vsemi dejanskimi okoliščinami.
Za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode je bistveno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice, ter da škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur. Pravilno se je oprlo na določbo 132. člena OZ, da je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali pa preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), tožnik pa ni navajal navedenih vrst premoženjske škode.
Glede na vse ugotovljeno, predvsem glede na dolgoletno kršenje tožnikovih pravic, ter na ugotovljene posledice, pritožba neutemeljeno navaja, da tožnikove nevšečnosti niso takšne intenzitete, da bi utemeljevale odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. S tem v zvezi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cp 3295/2015, saj zadeva ni primerljiva, prav tako je škoda v navedeni zadevi manjša. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da ni ugotovljen obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je do škode na tožnikovem osebnem področju prišlo zaradi ravnanja toženke (kršitev pravice do počitka), oziroma zaradi njenih dolgoletnih kršitev v zvezi z odrejanjem delovnega časa tožnika, ki je pustilo posledice, kot so navedene zgoraj, toženka pa ni dokazala, da za škodo ni kriva, glede na obrnjeno dokazno breme glede krivde (131. člen OZ).
S tem ko je sodišče prve stopnje odločalo o (višjem) zahtevku po spremenjeni tožbi v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2024 (znesek 136,64 EUR za september in oktober, 222,33 EUR za november in 349,65 EUR za december), je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in tožbo z zahtevkom za plačilo navedenih zneskov s pripadki zavrglo.
Zaradi zmotnega stališča, da je bilo že pravnomočno odločeno, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala pravilnost presoje, da se zahtevku (delno) ugodi. Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora tako vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki predstavljajo podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.
Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.
Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki.
Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je 29. 3. 2023 prejel vabilo na zagovor za dne 19. 4. 2023. Tožnik je imel na razpolago razumen rok, tj. več kot tri delovne dni. Tožena stranka kljub temu, da ni ugodila tožnikovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ni bistveno kršila samega postopka izvedbe zagovora, še predvsem, ker je tožnik podal pisni zagovor. Tožnik je res prosil za preložitev zagovora, a tožena stranka zaradi kratkih rokov izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna zagovora preložiti. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih, ki jih nanj naslavlja delodajalec, in da pojasni svoje videnje očitanih mu ravnanj in to možnost je tožnik tudi izkoristil, saj je podal pisni zagovor. Ni pa dolžan delodajalec zagovor preložiti, saj ga veže rok 30 dni za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilno dejstvo, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji, ki določajo deset dnevni rok) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil generalni direktor dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj je bil seznanjen predstojnik (prim. sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Sicer pa tudi iz Pravil o obveščanju in poročanju v Policiji izhaja, da se v primeru, da je policist osumljen kaznivega dejanja, obvešča Službo generalnega direktorja Policije, ne pa osebno generalnega direktorja. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da je generalni direktor Policije z očitano kršitvijo tožnika bil seznanjen 10. 3. 2023 oziroma 13. 3. 2023 in dne 15. 3. 2023 za izrečeno prepoved približevanja in da je zato odpoved tožniku prepozna. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se je generalni direktor z vsemi okoliščinami ravnanj tožnika seznanil 23. 3. 2023, kar je datum, od katerega lahko teče 30-dnevni rok in je zato izredna odpoved z dne 20. 4. 2023 podana pravočasno.