Vrhovno sodišče soglaša z revidentkinim stališčem, da vprašanje o (ne)dopustnosti izvršbe na določen predmet predstavlja vprašanje o obstoju pravice oziroma pravnega razmerja, ki je ob izpolnjevanju drugih zakonskih predpostavk lahko predmet zahtevka ugotovitvene tožbe. Slednje izhaja tudi iz sklicevanja na tretji odstavek 65. člena ZIZ, ki izrecno predvideva (dopušča) ugotovitveno tožbo s takšnim zahtevkom. Zato lahko tožeča stranka po tretjem odstavku 181. člena ZPP poleg dajatvenega ali oblikovalnega zahtevka (ZPP govori o „obstoječem zahtevku“) uveljavlja tudi zahtevek, naj se ugotovi, da takšno razmerje (ne) obstaja (vmesni ugotovitveni zahtevek). To pa le, če je vsebina ugotovitvenega zahtevka v razmerju prejudicialnosti do obstoječega zahtevka: če je odločitev o tem odvisna od vprašanja, ali je bila izvršba na ta predmet nedopustna. Prejudicialnost opredeljuje meje pravne koristi za takšen ugotovitveni zahtevek. Možnosti, da se zahtevek, naj se ugotovi, da je bila izvršba na določen predmet nedopustna, še tudi potem, ko je bila izvršba že opravljena, ob hkratnem uveljavljanju dajatvenega zahtevka, obravnava kot dopusten vmesni ugotovitveni zahtevek, torej načelno ni mogoče izključiti.
Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je vrnitev prejetega. Šele kadar to ni mogoče (ker gre na primer za individualno določeno stvar, ki je uničena), je neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost tistega, kar je prejel. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da to pomeni, da sme tožeča stranka v stečajno maso zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo predmet izpodbijanega dejanja, in nima zahtevka za denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča.
Za uveljavljanje zahtevka hipotekarnega upnika zoper toženca kot hipotekarnega dolžnika ne velja določba o prekluzivnem roku za uveljavljanje terjatev do družbenikov izbrisane družbe iz drugega odstavka 394. člena ZGD. Prenehanje gospodarske družbe – dolžnika – je v bistvenem mogoče primerjati s smrtjo dolžnika: odločilna skupna značilnost obeh primerov (tertium comparationis) v tem primeru je izginotje pravnega subjekta, ki je (bil) nosilec obveznosti. Kako smrt dolžnika vpliva na obstoj njegovih obveznosti, ureja OZ v 334. členu (enako pred tem ZOR v 359. členu): s smrtjo dolžnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Stališče, da so z izbrisom, osebnega dolžnika, pravne osebe, brez likvidacije, prenehale terjatve proti njemu, je pravno zmotno.
Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče v svoji odločbi presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Določba ne terja, da bi moralo pritožbeno sodišče odgovarjati na vse pritožbene navedbe, pač pa le na tiste, ki so po vsebini take, da bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku.