Ureditev v 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZBPP za izvršilni postopek specialno določa, da za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne morejo zaprositi tisti prosilci, ki so dolžniki v postopku izvršbe, ki teče na podlagi izvršilnega naslova po določbah ZIZ. To pomeni, da se tožniku, ki je dolžnik v izvršilnem postopku, ne dodeli brezplačna pravna pomoč, razen ob izpolnitvi pogoja, ki je, da izkaže verjeten obstoj ugovornega razloga, ki preprečuje izvršbo, ne glede na to, ali je dodelitev brezplačne pravne pomoči uveljavljal v ugovornem ali pritožbenem delu izvršilnega postopka. V kolikor ne izkaže obstoja katerega od ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ, ne more izpolniti pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Določba 4. alineje prvega odstavka 8. člena ZBPP je torej ena izmed izjem od splošnih pravil (pogojev in meril) dodeljevanja brezplačne pravne pomoči. Posamezniku oži pravico do sodnega varstva in ta izjema se razlaga restriktivno.

V takšnih okoliščinah, ko je torej laična stranka zaradi svoje nevednosti znotraj prekluzivnega roka za opravo procesnega dejanja, vložila prošnjo za BPP osebno na nepristojni organ, za katerega ni jasno, ali je stranko na svojo nepristojnost opozoril, na pristojni organ pa je, čeprav je bilo očitno, da se zaradi teka kratkega (zgolj 8-dnevnega roka) mudi, prošnjo odposlal po pošti šele čez 5 dni, tako da jo je ta prejel šele 7 dni po njeni vložitvi, tožena stranka ni pravilno uporabila določbe tretjega odstavka 36. člena ZBPP. Tožniku namreč ni mogoče pripisati odlašanja oziroma zamude z vložitvijo prošnje za BPP, pač pa zgolj nevednost glede pristojnega organa, kar smiselno zatrjuje v tožbi. Poleg tega ne more biti razlog za zavrženje niti ocena tožene stranke, da ne bi mogla pravočasno zagotoviti osebe, pooblaščene za izvajanje BPP, saj je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča vročitev odločbe o odobritvi BPP po izteku roka za opravo pravnega dejanja v postopku, za katerega je BPP odobrena, lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na izrazito pravno laičnost in glede na zelo kratek rok, določen v pozivu I U 1950/2024-4 z dne 15. 11. 2024, tudi očitek tožniku, da ni zaprosil za podaljšanje roka, ni utemeljen, saj je uporaba instituta vrnitve v prejšnje stanje mogoča tudi glede rokov, ki bi jih bilo mogoče podaljšati, pa tudi sicer je treba upoštevati, da je tožnik v treh dneh po prejemu poziva odšel na (sicer nepristojni) organ za BPP in zaprosil za BPP. V tem smislu ima težo tožbena navedba, da je tožnik v najkrajšem možnem času naredil vse, kar je mogel.