Ni nujno, da toženka vedno sledi predlogu prosilca glede obsega zaprošene BPP in lahko določi manjši obseg, vendar pa tega ne sme storiti brez razloga. Razlog, zaradi katerega toženka lahko določi ožji obseg, je ocena, da bo tudi z dodelitvijo BPP za vložitev navedenega predloga v nepravdnem postopku pričakovani rezultat dosežen. Po presoji sodišča po preučitvi zadeve in glede na okoliščine zadeve toženka ni upoštevala, da bi bil dosežen pričakovan rezultat tudi na drug način, ne le s potrditvijo s sporazuma in dogovora med staršema s strani sodišča.

Ker se za sporazumno ločitev vloži skupni predlog s strani obeh zakoncev in ker o stroških v tem postopku sodišče odloči po prostem preudarku, sodišče ocenjuje, da je toženka ravnala pravilno, ko je tožnici, ki je sicer edina od zakoncev zaprosila za dodelitev BPP, priznala plačilo polovice stroškov sestave predloga za sporazumno razvezo.

Ugotovitev tožene stranke, da se je rok za dopolnitev vloge iztekel 21. 1. 2024 je protispisna, saj hkrati organ sam v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je bil poziv za dopolnitev vloge tožeči stranki vročen šele 26. 1. 2024. Datum vročitve v tožbi potrjuje tudi tožeča stranka. Rok za dopolnitev vloge pa se ne more izteči še pred samo vročitvijo poziva na dopolnitev vloge. Poleg tega je tožeča stranka k tožbi priložila dopolnitev vloge, iz katere izhaja, da je bila ta toženi stranki poslana 28. 1. 2024. Tožena stranka temu ne ugovarja, neprerekana dejstva pa se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana.

Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna, če je višje sodišče kršitve sicer obravnavalo, vendar jih je kot neutemeljene zavrnilo. Toženka pa je navedeno določbo 420. člena ZKP razlagala ravno obratno, tj. da naj bi bila s tem, ko vložnik kršitev uveljavlja v pritožbi in jo drugostopenjsko sodišče zavrne, vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izključena, kar je napačno. Ker se je toženka pri zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP iz razloga po 24. členu ZBPP oprla izključno na napačno razlago petega odstavka 420. člena ZKP, pa je bil posledično tudi 24. člen ZBPP zmotno uporabljen.

Tožnik v tožbi sicer obsežno ampak posplošeno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo toženke, a konkretno ne navaja kakršnihkoli dejanskih ali pravnih razlogov, zaradi katerih ne bi bila pravilna. Pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne morejo biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni. Tudi neuspeh tožnika v postopku, v zvezi s katerim je vložil prošnjo za dodelitev BPP, ne more biti razlog za vložitev pritožbe na ESČP. Neuspeh prosilca v postopkih pred sodiščem prve, druge in tretje stopnje ne more biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni.

V obravnavani zadevi je ne-relevantno, ali je tožnik uveljavljal BPP za sestavo in vložitev izjave v zvezi s prekrškom pred Policijsko postajo A. ali pred Finančnim uradom B. Oba sta namreč upravna organa, ki kot takšna nista pristojna za izvedbo sodnih postopkov, kar pomeni, da se pred njima ne more uresničevati pravice do sodnega varstva v smislu določil ZBPP. Tožnik tako po materialnem pravu ni upravičen do brezplačne pravne pomoči pred nobenim izmed navedenih organov.