V sodni praksi je zavzeto stališče, da se omejitev višine priznanih stroškov iz petega odstavka 17. člena ZOdv, na kateri je svojo odločitev utemeljil Organ za BPP, nanaša le na plačilo za delo odvetnika po tarifi kot posebnem delu OT, ne pa tudi na povračilo materialnih stroškov iz 11. člena OT, ki so bili potrebni za izvršitev dela.

Ker znaša znesek, ki tožniku z izpodbijanim sklepom neupravičeno ni bil priznan, skupaj le 0,73 EUR, je očitno, da ima sklep o odmeri stroškov v izpodbijanem delu za tožnika le zanemarljive posledice (to je finančno prikrajšanje v višini zgolj nekaj deset centov), v zadevi pa tudi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, saj je sodna praksa na vprašanje priznavanja materialnih stroškov z vidika uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ni novo, v več zadevah že odgovorila. Ugotovitev, da izpodbijani akt za tožnika nima posledic oziroma da so te zanemarljive, v primeru, ko ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, predstavlja v fazi predhodnega preizkusa tožbe razlog za zavrženje tožbe po 5. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po vročitvi tožbe toženki in po vsebinski obravnavi zadeve pa je ta ugotovitev po prvi alineji drugega odstavka 63. člena ZUS-1 razlog za zavrnitev tožbe.

Če gre zgolj za upravni spor zaradi dodelitve BPP, to samo po sebi še ne pomeni, da pride v poštev peta alineja prvega odstavka 8. člen ZBPP.

V obravnavani zadevi namreč ne gre za veriženje upravnih sporov zaradi dodelitve BPP, saj je tožnik prosil za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je sodišče zavrglo njegovo pritožbo zoper sklep istega sodišča o zavrženju tožbe, ker jo je tožnik vložil na napačni pravni podlagi. To pomeni, da v konkretnem primeru ne gre za veriženje vlog zaradi nedodelitve BPP.