Tožnik je imel na podlagi veljavno vročenega poziva že tekom upravnega postopka možnost podati trditve v tej smeri in obrazložiti svoje stališče. Stranka v upravnem sporu ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), zato tožnik s temi trditvami, podanimi šele v upravnem sporu, ne more uspeti.
Tožnik torej pozivu organa za BPP za dopolnitev vloge za brezplačno pravno pomoč ni sledil in dopolnil vloge za brezplačno pravno pomoč niti mu ni ugovarjal. Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je tako ostala nepopolna in neprimerna za obravnavanje, zaradi česar jo je organ za BPP na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP utemeljeno zavrgel.
Z vidika objektivnega pogoja v smislu 24. člena ZBPP ni bistvena ocena glede možnosti uspeha obdolženca v postopku, pač pa je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer so to: - resnost kršitve in teža zagrožene kazni; - kompleksnost obravnavane zadeve, v zvezi s čimer je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca.
V postopku, na katerega se nanaša prošnja za BPP, se tožniku ne očita težja kršitev, tudi teža zagrožene sankcije za očitani prekršek sama po sebi je majhna, saj gre za globo v relativno nizkem znesku. Vendar pa je treba navedene okoliščine presojati v povezavi z osebnostnimi lastnostmi obdolženca. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi toženka to storila in pri obravnavi tožnikove prošnje upoštevala, da je tožnik tujec, da mu grozi razveljavitev dovoljenja za prebivanje v državi; da je v družini edini zaposlen, zato bi tudi relativno nizek znesek globe lahko vplival na celotno družino. V zvezi z navedenim je toženka podala le posplošene ugotovitve o (po mnenju slednje očitno nizki) višini globe, ki je bila izrečena tožniku, ter o možnosti nadomestitve plačila le-te z delom v splošno korist, brez kakršnegakoli upoštevanja dejanskega osebnega in socialnega položaja konkretnega tožnika, ki ga je tožnik navedel že v prošnji za dodelitev BPP.
Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba sicer vsebuje pravno podlago, po kateri je toženka prošnjo tožnice zavrnila (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP in tretji odstavek 24. člena ZBPP), vendar toženka po presoji sodišča ne poda konkretne razlage na tej pravni podlagi in ne pojasni, zakaj konkretno je tožničina zadeva očitno nerazumna (oziroma zakaj je tožničino pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem) oziroma zakaj tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh.
Tukajšnje sodišče je že v več svojih odločitvah zavzelo stališče, da je treba drugi odstavek 7. člena OT tolmačiti tako, da se upošteva število dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje. Za vsako posamezno dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja je namreč treba ugotavljati vse elemente kaznivega dejanja in njegove okoliščine, enako kot če to dejanje ne bi bilo sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja. Odvetnik mora torej pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje. Takšno stališče je zavzeto predvsem iz razloga, ker z vidika obrambe ni nepomembno, ali se obtožencu v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja očita manjše ali večje število dejanj. Od kriminalne količine (števila, narave in teže kaznivih dejanj, ki so sicer zajeta znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) pa je odvisna tudi izbira oziroma višina izrečene sankcije.
Organ ne bi mogel oceniti, tudi če je tožnica priznala krivdo po obtožnem predlogu za več kaznivih dejanj, opredeljenih kot storjenih v realnem steku, da tožničina pritožba, za katero je v postopku navajala in dokazovala, tudi s predloženim osnutkom pritožbe, da z njo uveljavlja kršitev, ker očitana kazniva dejanja niso bila obravnavana kot nadaljevano kaznivo dejanje, nima verjetnih izgledov za uspeh. Upoštevati je namreč treba, da morajo biti glede na določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP morebitni razlogi za zavrnitev dodelitve BPP očitni. Če razlogi za zavrnitev dodelitve BPP niso očitni, kot v obravnavanem primeru, gre za kršitev določb 24. člena ZBPP.
Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, je treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer je treba upoštevati: (1) resnost kršitev in teža zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve in v tej zvezi tudi osebnostne lastnosti obdolženca.
Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega akta v smislu prve alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Glede na to, da mu je bila z njim dodeljena brezplačna pravna pomoč, z njegovo odpravo svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Odprava izpodbijanega akta bi namreč v skladu z zadnjo povedjo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 z učinkom za nazaj (ex tunc) odpravila zanj ugodno toženkino odločitev. Za to pa tožnik nima pravnega interesa, saj bi bila s tem odpravljena odločba, s katero mu je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena.