Sodišče ugotavlja, da je imela tožnica že od vložitve prošnje za dodelitev BPP dalje pooblaščenca in ima tožnica prav, ko meni, da poziv na izjasnitev ni bil pravilno vročen. Po določbi prvega odstavka 88. člena ZUP se namreč v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, pisanja vroča njemu. Sodišče tako sodi, da je bil tožnici poziv za izjasnitev z dne 4. 9. 2024 vročen nepravilno, ker ji ni bil vročen po pooblaščencu; gre za kršitev prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Ker se po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu, tako velja, da poziv za dopolnitev vloge tožnici ni bil vročen in tako ni imela možnosti pojasniti okoliščin in dejanskega stanja v zvezi z njenim neto prihodkom. Glede na navedeno pa organ za BPP tudi ni imel podlage, da o prošnji za dodelitev BPP odloči glede na znane podatke spisa. Iz navedenega razloga sodišče šteje, da tudi v ponovljenem postopku tožnica ni imela veljavne možnosti za izjasnitev o ugotovljenih dejstvih.
Neutemeljena sta (sicer posplošena) tožbena ugovora, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, ter tožnikov očitek toženki, da se postavlja v vlogo sodnika oziroma Vrhovnega sodišča, saj je skladno z določbami 24. člena ZBPP toženka dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči.
Glede na to, da je toženka na eni strani ugotovila, da je tožnikova prošnja nekonkretizirana, je nerazumljiva njena ocena, da dopolnitev prošnje ni bila potrebna. Ob ugotovitvi, da tožnikova prošnja ni dovolj konkretizirana, in še posebej ob dejstvu, da je tožnik že v prošnji zaprosil za rok, v katerem bi lahko prošnjo dopolnil s predložitvijo osnutka ustavne pritožbe, bi morala toženka po presoji sodišča tožnika pozvati, da konkretizira okoliščine oziroma dejstva, zaradi katerih meni, da je sodna odločba, ki jo želi izpodbijati z ustavno pritožbo, nezakonita oziroma mu krši določeno pravico, ali mu vsaj omogočiti, da svojo prošnjo dopolni.
O pogojnem odpustu (v zvezi z njim tožnik zahteva dodelitev BPP) odloča komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 105. člena ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). To odločbo pa komisija za pogojni odpust izda po določbah ZUP. ZIKS-1 namreč v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP, med njimi pa je tudi odločba, ki jo izda komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 8. člena v povezavi s 107. členom ZIKS-1). Ker torej komisija za pogojni odpust odločitev izda po določbah ZUP, gre skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUP za upravno zadevo. Za upravni postopek (ki ni sodni postopek) oziroma vlaganje vlog ali pravnih sredstev v upravnem postopku pa BPP (kar velja tudi za BPP v obliki pravnega svetovanja) po določbah ZBPP ni mogoče dodeliti.
V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ s sklepom zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Toženka je ugotovila, da je bilo o tožnikovih zahtevkih za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru I K 64337/2022 že pravnomočno odločeno, v zvezi s tožnikovim zahtevkom za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje oziroma za vložitev ZVZ, pa se je v času odločanja toženke, o isti zadevi že vodil upravni postopek.
Glede na to, da gre pri vsakem zaslišanju priče za en sam zaključen narok, saj je za zaslišanje vsake priče posebej izdelan zapisnik o zaslišanju priče in se na vsak posamezni zapisnik na koncu podpišejo vsi prisotni, s čimer se narok zaključi, vsako naslednje zaslišanje priče pa predstavlja poseben narok, bi po presoji sodišča morala tožena stranka zaslišanja prič, ki so bila opravljena istega dne, šteti za posamezna preiskovalna dejanja in tožniku odmeriti nagrado za vsako zaslišano pričo posebej.
OT predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve za drugo in vsako naslednje očitano (in ne kaznivo) dejanje. Navedeno določbo je treba po mnenju sodišča tolmačiti tako, da je vsako nadaljnje očitano dejanje treba šteti kot dejanje, za katerega so v obtožnici oziroma v zahtevi za preiskavo podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno dejanje in se ga tako tudi dokazuje. Navedeno pa pomeni, da mora zagovornik obdolženca pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo (nadaljevano ali kolektivno) kaznivo dejanje.
Tožnica s sklicevanjem na sodne počitnice ne more uspeti. V obravnavanem primeru gre za nujno zadevo na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 34. člena ZBPP, ki v tretji povedi določa, da se zadeve v upravnem sporu po tem zakonu obravnavajo kot nujne. Ravnanje sodišča v takih primerih prav tako izrecno predpisuje tretji odstavek 83. člena ZS, po katerem v nujnih zadevah procesni roki tečejo tudi med sodnimi počitnicami.