Izhodišče toženke, da je priglašene storitve, ki so bile opravljene do 3. 6. 2022, treba vrednotiti ob upoštevanju OT/2015, tiste po 4. 6. 2022 pa ob upoštevanju OT/2022, je pravilno.
Z Družinskim zakonikom (v nadaljevanju DZ) in Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) je bila spremenjena prejšnja materialnopravna in procesna zakonska ureditev, s čimer pa določbe OT tedaj (še) niso bile usklajene. OT/2015 je posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v peti do osmi alineji tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah, ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19 in za zastopanje v tar. št. 20.
V IX. poglavju Posebnega dela OT/2015 pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki. OT torej ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ in ZNP-1 z njima ni bila usklajena, vendar pa navedeno podlage za sprejeto odločitev toženke v tem delu ne daje. Bistveno je, da je bil tožnik z odločbo z dne 30. 11. 2020, skladno s katero mu je bila izdana tudi napotnica, določen, da za upravičenko opravi odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v postopku zaradi razveze zakonske zveze in dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine, kar je tudi storil, ter da je bilo plačilo za storitve v sporih s takšno vsebino v OT/2015 specialno urejeno.
Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice nima, zato je sodišče iz razloga pomanjkanja postulacijske sposobnosti ni smelo obravnavati kot dovoljene in jo je kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Tožena stranka je glede pravne podlage izhajala le iz predpostavk neposlovne odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ, pri čemer bi morala prošnjo presoditi še z vidika poslovne odškodninske odgovornosti (ki je urejena v 239. do 246. členu OZ), in v tem smislu oceniti, ali je možno, da je imela A. A. kakšno obligacijsko obveznost do tožnice, ki je ni izpolnila.
Obrazložitev tožene stranke glede neposlovne odškodninske odgovornosti je sama s seboj v nasprotju in pomanjkljiva. Tožena stranka namreč glede nastanka škode navede, da ni vsaka škoda tudi pravno priznana škoda, da če nekdo utrpi določeno neugodje, neprijetnosti in stres, ker se npr. nekdo ne drži dogovora, ki sta ga sklenila, si premišljuje, izkazuje drugačne interese, nagaja, podaja pripombe ipd., to še ne pomeni pravno priznane škode in da iz tožničinih navedb ne izhaja, da bi ji nastala pravno priznana škoda.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prošnjo za BPP vložil po pooblaščencu B. B. iz Odvetniške družbe C. in da je v prošnji kot izbranega odvetnika navedel prav njega. Iz navedenega dovolj jasno izhaja, da je bil tožnik z omenjenim odvetnikom že dogovorjen za nudenje BPP, zato ne more biti utemeljeno sklicevanje tožene stranke na izjemo iz tretjega odstavka 36. člena ZBPP, tj., da prosilcu ni bilo mogoče zagotoviti izvajalca BPP.
Toženka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba, kot pravno podlago za odločitev pa navaja 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka ampak na presojo možnosti za uspeh. Iz navedenega razloga se odločbe ne da preizkusiti.
Tožnikova prošnja je nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Iz prošnje torej ni razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala tožnika v pozivu poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi, ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori.
Rok za odločitev je instrukcijski in njegovo nespoštovanje samo po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe tožnik določno ne zatrjuje, toženka pa je dolžna izdati odločbo glede na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo v času njenega odločanja. Nesporno je, da je v postopku, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za BPP, sodba postala pravnomočna dne 29. 11. 2024 in da je v času odločanja toženke potekel tudi že rok za vložitev predloga za dopustitev revizije in zahteve za varstvo zakonitosti. Če bi torej tožnik izpolnjeval pogoje za dodelitev BPP in bi ga v sodnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, zastopal odvetnik, bi dodeljena BPP zajemala plačilo za dejanja pravne pomoči od dneva po vložitvi prošnje naprej. Vendar tožnika v postopku odvetnik nesporno ni zastopal, hkrati pa tožnik tudi ne trdi, da bi v postopku dodelitve BPP ali pa v pravdnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, uveljavljal, da nujno potrebuje pravno pomoč odvetnika za opravo določenega procesnega dejanja (zastopanje na naroku, vložitev pritožbe ipd.).
Kot določa peti odstavek 68. člena ZUP se nepopolna ali nejasna vloga šteje za pravočasno, če jo je vložnik vložil v predpisanem roku, ter je v roku, ki mu ga je določil organ, popravil pomanjkljivosti. To pomeni, da je vloga pravočasna, čeprav se bodo pomanjkljivosti lahko odpravile že po preteku roka za vložitev vloge, vendar v roku določenem za dopolnitev. Po povedanem bi morala toženka šteti, da je tožnik vlogo za dodelitev BPP vložil 18. 8. 2025 in ne šele 22. 8. 2025, ko je tožnik svojo vlogo dopolnil z obrazcem za dodelitev BPP.
Toženka bi morala pri izračunu nagrade za posamezne storitve, ki jih je tožnik opravil v okviru kazenskega postopka, izhajati iz tar. št. 10/4 OT, torej bi morala kot osnovo vzeti 1000 točk in ne 600 točk. Za zastopanje na naroku izven glavne obravnave z dne 7. 3. 2022 pa bi morala tožniku po četrti alineji tar. št. 9/1 OT priznati nagrado 200 točk in ne zgolj 160 točk, saj je tožnik zastopal upravičenca glede kvalificirane oblike kaznivega dejanja posilstva, za katero se sme po zakonu izreči zapor od treh do petnajstih let, torej zapor nad deset let.
Zaradi napačnega izhodišča glede osnovne nagrade je posledično napačen tudi izračun priznane urnine. Za porabljeni čas, zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje (prvi odstavek 6. člena OT). Ker je toženka navedeno omejitev postavila pri 600 točkah (in ne pri 1000 točkah, kolikor bi znašala pravilno odmerjena nagrada za prvo tovrstno zastopanje), je priznana urnina za naroke z dne 25. 4. 2022, 9. 1. 2023, 6. 3. 2023 in 10. 5. 2023, v zvezi s katerimi je uporabila navedeno omejitev, prenizka.
Glede na pojasnjeno vsebino ravnanja policije po 148. in 148.a členu ZKP in predstavljene posledice, ki jih lahko ima uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi, sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, za nadaljnji potek kazenskega postopka, se gre za dejanja policije, pri katerih bi osumljencu morala biti zagotovljena BPP, če si glede na svoj socialni položaj sam ne more zagotoviti zagovornika. To pa seveda le, če so izpolnjeni nadaljnji vsebinski pogoji po 24. členu ZBPP.
V obravnavani zadevi sta tako resnost kršitve kot teža kaznivega dejanja veliki. Tožnik je namreč osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja s svojim otrokom (pokojnim B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. Pri tem ni mogoče zanemariti posebne občutljivosti zadeve, prepletene z družinskopravno tematiko, ki kompleksnost kazenske zadeve povečuje. Okoliščina, da tožniku grozi zaporna kazen, v kazenskih zadevah praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.
Za dodelitev BPP za vložitev pravnega sredstva (toliko bolj, ko gre za izredno pravno sredstvo) mora biti izkazano, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh s pravnim sredstvom in ga je zato razumno vložiti. To presojo toženka opravi na podlagi navedb prosilca v BPP postopku, kot tudi podatkov oz. listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP.
Toženka je prepričljivo obrazložila, zakaj po njeni presoji tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper kazenske sodbe. Ker je toženka utemeljeno zaključila, da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh in da torej tega pravnega sredstva ni razumno vlagati, to narekuje zavrnitev prošnje za dodelitev BPP.
Toženka navaja, da tožnik v danem roku in niti do dne izdaje izpodbijanega sklepa (19. 11. 2025) prošnje ni dopolnil (niti ni zaprosil za podaljšanje roka), zato je toženka prošnjo zavrgla v skladu s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP in drugim odstavkom 67. člena ZUP. Pri tem pa ji sodišče ne more slediti. Kot je razvidno iz spisa Bpp 475/2025, ki ga je predložila sodišču, je toženka 19. 11. 2025 prejela tožnikovo vlogo - dopolnitev prošnje za BPP z datumom 14. 11. 2025, poslano priporočeno po pošti 17. 11. 2025. Slednje izhaja tudi iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, to je dopolnitve prošnje in potrdila o oddaji priporočene poštne pošiljke dne 17. 11. 2025. To pa pomeni, da je tožnik pravočasno vložil dopolnitev prošnje (glej še drugi odstavek 68. člena ZUP) ter da razlogovanju, na katerega je toženka v izpodbijanem sklepu oprla zavrženje prošnje, ni mogoče slediti.
Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, pristojnemu sodišču ali drugemu organu predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba ali drug predlog za začetek postopka s sklepom zavrže. Tožnikova tožba ne bi izpolnjevala niti procesne predpostavke za začetek postopka, saj je tožnik v odgovoru na poziv sam navedel, da predhodnega postopka še ni začel oziroma bi ga začel le v primeru odobritve BPP.
Tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da (vsaj v omejenem obsegu) opravi omejen vsebinski preizkus zadeve, katerega pa v primeru vložitve odškodninske tožbe za nepremoženjsko škodo ne more opraviti, če tožnik tožbi ne predloži dokazov, s katerimi dokazuje nastanek take škode. Ker tožnik v zvezi z nepremoženjsko škodo ni razpolagal z listinsko dokumentacijo, niti ni navedel imen prič, ki bi jih predlagal v postopku, nima verjetnih izgledov za uspeh.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do BPP je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom relevantna okoliščina.
Glede na namen ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj prosilca, boniteta, ki je po davčni zakonodaji sicer opredeljena kot obdavčen dohodek, in ki ob enem ne povečuje mesečnih prejemkov v denarju ali naravi, ne more šteti kot (razpoložljiv) dohodek.
Toženka bi morala ugotoviti, ali so bile posamezne storitve, ki jih je tožnik navedel v stroškovniku, opravljene že v predkazenskem postopku, v zvezi z dvema kaznivima dejanjema, ali le v kazenskem postopku, v zvezi z enim kaznivim dejanjem. Če je tožnik priglašene storitve opravil že v predkazenskem postopku, bi morala toženka nagrado, ki jo je tožniku odmerila za te storitve, ustrezno povečati.
Izpodbijani sklep je bil izdan 6. 6. 2023, to je po začetku veljave nove ureditve, po kateri odvetniku, ki izvaja storitve BPP, pripada celotni znesek, izračunan po OT in ne zmanjšan za polovico. S tem, ko toženka ni upoštevala v času odločanja veljavne spremembe petega odstavka 17. člena iz novele ZOdv-G, je nepravilno uporabila materialno pravo.
Ker je toženka svojo odločitev, da ni več izpolnjen vsebinski pogoj za odobritev BPP po 24. členu ZBPP, oprla izključno na tožnikov domnevni umik prošnje za BPP, ki ga tožnik v dopisu z dne 1. 9. 2025 (ob upoštevanju njegove celotne vsebine) ni podal, je odločitev o prenehanju BPP obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka. Drugih razlogov, ki bi narekovali odločitev o prenehanju odobrene BPP na podlagi 42. člena ZBPP, toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla.
Ker v izreku toženka ni razrešila postavljene izvajalke BPP (odvetniške družbe), iz obrazložitve pa po drugi strani izhaja, da je bilo treba razrešiti postavljeno izvajalko, je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
Ker glede trenutka prenehanja upravičenosti do BPP obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijane odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.
Tožena stranka je v nasprotju s četrtim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife tožnikov strošek odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko določila glede na trajanje naroka in ne glede na trajanje potovanja od tožnikove pisarne do tožnika.
V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv se plačilo odvetniku zmanjša za polovico le v delu, ki se nanaša na plačilo za odvetnikovo delo, torej v delu, ki je po OT definiran kot odvetniška storitev in ne izdelek.