hišni zapor - alternativni način izvršitve kazni zapora - namen kaznovanja - privilegij
Hišni zapor iz petega odstavka 86. člena KZ-1 predstavlja nadomestni način izvršitve kazni zapora. Gre za privilegij, ki se od prestajanja zapora v zavodu razlikuje v prostoru, kjer se izvaja (bodisi se izvaja na naslovu obsojenčevega stalnega ali začasnega bivanja bodisi v javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo). Urejen je izrazito restriktivno in nadzorstveno, saj so pravila o prepovedi oddaljevanja od stavbe in omejenih stikov iz šestega odstavka 86. člena KZ-1 stroga. Že iz same jezikovne razlage navedene določbe, po kateri se obsojenec v času prestajanja kazni ne sme oddaljiti iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, razen če sodišče za določen čas to izjemoma dovoli, kadar je neizogibno potrebno, da si obsojenec zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela, je razvidno, da je zakonodajalec možnost oddaljevanja od stavbe predvidel zgolj izjemoma. Tudi v fazi izvrševanja kazni je namreč potrebno upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni (retribucija). Bistvo slednjega je naziranje, da je kazen racionalno, natančno in pravično odmerjeno povračilo, ki storilca prizadene, in katerega edino merilo je teža kaznivega dejanja.
izsiljevanje - kaznivo dejanje izsiljevanja - hišna preiskava - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno delovanje - obrazloženost odredbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - resna grožnja - izročitev denarja - višina denarnih zneskov - pridobitev protipravne premoženjske koristi - višina protipravne premoženjske koristi - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - izsiljevanje in samovoljnost - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - izrek sodbe v nasprotju z razlogi - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - časovna opredelitev kaznivega dejanja - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - pravna opredelitev kaznivega dejanja - sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - poskus kaznivega dejanja - kaznivo dejanje grožnje - procesne predpostavke za pregon - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - obstoj procesnih predpostavk - kršitev kazenskega zakona - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ravnanje sodišča, da iz obsežnejšega konkretnega opisa kaznivega dejanja izpusti del, ki ga šteje za nedokazanega, povsem dopustno. Za takšno svojo odločitev mora seveda navesti tehtne razloge. Možnost sodišča, da posega v opis dejanja z dodajanjem besedila, zlasti zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker oceni, da bi bilo dejanje (oziroma le del širšega dejanja) primerno drugače pravno opredeliti, pa je majhna. Sodna praksa trdno stoji na stališču, da je dopustnost posegov sodišča treba razlagati restriktivno, zato je neutemeljen zgolj posplošen očitek tožilstva sodišču prve stopnje, da bi slednje lahko samo nekoliko spremenilo opis dejanja in bi še vedno bila podana objektivna identiteta obtožbe in sodbe.
Sodišče prve stopnje je samo spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ko je namesto enega kaznivega dejanja izsiljevanja v kvalificirani obliki, ki obsega tudi poskus, dejanje opredelilo kot dve kaznivi dejanji izsiljevanja v kvalificirani obliki in poskus kaznivega dejanja izsiljevanja. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje na načelni ravni ni nepravilno, zlasti še, ker je sodišče prve stopnje izpustilo precejšnji del očitkov, ki segajo v leto 2015 ter je tako nastala časovna vrzel, ki je opravičevala ločen očitek poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja. Je pa takšno postopanje sodišča prve stopnje povzročilo zaplet pri opisu kaznivega dejanja oziroma dejanj, saj je bila obtožba koncipirana kot eno kaznivo dejanje, katerega posamezne dele je potrebno brati in razlagati v povezavi s celotnim opisom in ne izolirano vsak del posebej. Upoštevaje slednje se izkaže kot utemeljena pritožbena graja tožilstva v zvezi z izpuščenimi očitki z dne 24. 3., 31. 3. in 6.-7. 4. 2016, da ti očitki namreč vsebujejo grožnje, a slednje niso bile usmerjene le v ustrahovanje in vznemirjanje C. C., temveč izrečene z namenom izročitve 250.000 EUR. Kajti tudi te grožnje je potrebno ocenjevati v povezavi s celotnim opisom kaznivega dejanja, konkretno predhodnim opisom, ki se nanaša na obtoženčevo zahtevo po 250.000 EUR (očitki v obtožbi od januarja 2016 dalje). Ker je sodišče prve stopnje te očitke zmotno presojalo izolirano od prej opredeljene celote ter glede na konkreten opis štelo, da vsebujejo le opis kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki se preganja na predlog oškodovanca, pri čemer slednji za tovrstno kaznivo dejanje predloga za pregon ni podal, se zaradi takšnega stališča, da ne obstoji procesna predpostavka za kazenski pregon, niti ni spuščalo v skrbno presojo izvedenih dokazov v smeri dokazanosti teh očitkov obtožencu kot dela (poskusa) kaznivega dejanja izsiljevanja.
stroški - izvršilni stroški - potrebnost stroškov - kriterij potrebnosti stroškov - pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov - samostojna storitev odvetnika - stroški za sestavo vloge - posvet s stranko
Navedeni tridesetdnevni rok ZIZ določa kot skrajni rok, v katerem se lahko zahteva povračilo stroškov, in se nanaša le na primere, ko stroškov iz različnih razlogov ni bilo mogoče priglasiti takrat, ko so nastali. V primerih, ko je višina stroškov znana že prej, pa je treba povračilo stroškov zahtevati takoj.
Glede stroška posveta s stranko pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v določbah OT ni podlage za njegovo priznanje, saj se plačilo za posamezno storitev po tar. št. 39 OT prizna le, če gre za samostojno storitev in ni zajeta v drugih tarifnih številkah.
Stroškov predmetne vloge dolžnik ni v ničemer povzročil. Dolžnik je plačal kolikor je plačal in ni sporno, da ni plačal celotne terjatve. Vloga je nastala kot posledica samoiniciative sodišča, brez grožnje s kakšno sankcijo (npr. ustavitev postopka), če bi upnik ostal pasiven. Sodišče prve stopnje je očitno zaradi pomembnosti predmeta izvršbe upnika le spodbudilo, da reagira, če je bila celotna terjatev slučajno plačana, da se izvršba na nepremičnino ne nadaljuje. Glede na vse zgoraj pojasnjeno upnikovo sporočilo sodišču z dne 29. 7. 2019 tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nujno potrebno za dosego končnega uspeha v izvršbi, to je njegovega poplačila in kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, v ničemer ni vplivalo na tek postopka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sindikalni zaupnik - stavka
Pritožbeno sodišče ob upoštevanju ugotovitev o tem, da za nenapovedano prekinitev dela obravnavanega dne niso bili izpolnjeni pogoji po ZStk za zakonito stavko, pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da sporna prekinitev dela ni bila zakonita.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo vedenje do direktorja tožene stranke v proizvodnji (s tem, ko je v času zaustavitve proizvodnje s stisnjeno pestjo in z dvignjeno roko nakazal, kot bi ga hotel udariti, pri tem pa istočasno kričal nanj in ga žalil), kjer bi morali delavci delati in kjer je bilo prisotnih približno 100 delavcev in le peščica vodilnih delavcev, utemeljeno štelo kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, pri čemer je tožnik ravnal najmanj s hudo malomarnostjo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030042
ZKP člen 435, 435/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 257, 257/1.
oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - konkretizacija zakonskih znakov - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - nepopolnost obtožnega predloga
Pritožnica z navedbami, da je bil obdolženec pred kakršnimkoli postopkom na zasebnem zemljišču dolžan preveriti, ali imajo vsi udeleženci postopka dokumente, očitno skuša konkretizirati zakonski znak opustitve uradne dolžnosti. S takšnimi pavšalnimi navedbami ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da v obtožnem predlogu ni v zadostni meri konkretizirano, v čem naj bi obdolženec izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje uradnih pravic ali ne opravil uradne dolžnosti.
Obdolžencu očitano kaznivo dejanje se lahko stori le z naklepom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v opisu kaznivega dejanja niso navedene okoliščine, ki bi kazale na obdolženčev namen pridobitve protipravne premoženjske ali nepremoženjske koristi sebi ali komu drugemu oziroma oškodovanja drugega. Nasprotovati pa tudi ni mogoče zaključkom sodišča prve stopnje, da iz opisa dejanja v obtožnem predlogu ni mogoče razbrati, kakšno korist naj bi obdolženec z dejanjem pridobil oziroma kakšna škoda je nastala oškodovanki kot tožilki.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - začetek stečajnega postopka
Napačna je trditev pritožbe, da naj bi bilo o odpravnini že dokončno in pravnomočno odločeno z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnik ni izpodbijal. V odpovedi je bilo določeno le, da je upravičen do odpravnine, ki bo izračunana po vročitvi te odpovedi. Višina odpravnine v odpovedi ni bila določena, pa tudi če bi bila, to ne bi bila ovira za vtoževanje razlike, saj odpravnina ni predpisana sestavina odpovedi in tako zanjo tudi ne veljajo npr. roki za izpodbijanje odpovedi. Gre za denarno terjatev, ki se pravzaprav vtožuje ravno v primeru, ko odpoved učinkuje, delodajalec pa delavcu odreka pravico do odpravnine.
V 106. členu ZDR-1 je določeno, da imajo delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1. Gre za odločbo, ki pravzaprav zgolj pojasnjuje, da gre tudi tem delavcem (ne pa le tistim, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti, kot je dikcija prvega odstavka 108. člena ZDR-1) pravico do odpravnine, ki po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1 ne sme presegati 10-kratnika osnove (tj. povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Člen 106 ZDR-1 ni specialna določba, ki naj bi v povezavi s 108. členom ZDR-1 določal najvišjo možno odpravnino.
Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje se glede sporne pravice do odpravnine upoštevajo tudi druge določbe zakona, npr. 9. člena ZDR-1, ki določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. V tem je bistvo pravilne odločitve sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno upoštevalo dogovor strank v pogodbi o zaposlitvi o višji odpravnini, kot jo predvideva zakon.
Zahtevek za izročitev pogodbe o zaposlitvi je utemeljen le, če delavcu pisna pogodba o zaposlitvi ni izročena, kar pomeni, če pisna pogodba o zaposlitvi ne obstaja, delo pa se opravlja na podlagi takšne pogodbe.
Delavec nima neposrednega sodnega varstva glede tožbenega zahtevka za spremembo pogodbe o zaposlitvi, ampak mora najprej nasloviti zahtevo na delodajalca na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1.
Iz mnenja izvedenca gradbene stroke izhaja, da je predlagana delitev nepremičnin sicer tehnično izvedljiva, vendar ne brez določenih gradbenih posegov. Ker nasprotni udeleženec z le-temi ni soglašal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da fizična delitev ni mogoča ter odločilo, da se nepremičnini prodata in razdeli kupnina. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, po katerem je za presojo, ali je stvar fizično deljiva, odločilno stanje ob delitvi in da s sodno odločbo ni mogoče nadomestiti soglasja solastnika, ki nasprotuje predelavi, ki bi omogočila fizično delitev, in s tem povezanimi stroški. Ponovno sklicevanje predlagateljice na njen domnevno nerešen stanovanjski problem ter s tem upravičen interes za pridobitev izključne lastninske pravice na stanovanju ne more izpodbiti odločitve. Nasprotnega udeleženca tudi ne more izplačati, zato se ne more uspešno upirati civilni delitvi. Res je, da ima fizična delitev v naravi prednost pred civilno delitvijo, vendar je sodišče v tem postopku svojo obveznost prizadevati si za fizično delitev nepremičnin izčrpalo.
regres za letni dopust - stečajni dolžnik - odpravnina
V 106. členu ZDR-1 je določeno, da imajo delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1. Gre za odločbo, ki pravzaprav zgolj pojasnjuje, da gre tudi tem delavcem (ne pa le tistim, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti, kot je dikcija prvega odstavka 108. člena ZDR-1) pravico do odpravnine, ki po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1 ne sme presegati 10-kratnika osnove (tj. povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Člen 106 ZDR-1 ni specialna določba, ki naj bi v povezavi s 108. členom ZDR-1 določal najvišjo možno odpravnino.
nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija - reparacija - sodna razveza - denarno povračilo - nova pogodba o zaposlitvi
Stališče tožnika v pritožbi, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2017 ne vpliva na reintegracijski zahtevek, ni pravilno. Res je, da se skladno s tretjim odstavkom 91. člena ZDR-1 v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, vendar pa je v obravnavanem primeru do prenehanja (nove) pogodbe o zaposlitvi prišlo že z (zakonito) odpovedjo z dne 27. 7. 2017. Pogodba o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017 je bila med pravdnima strankama veljavno sklenjena, na njeni podlagi so se izvrševale pravice in obveznosti. To pa pomeni, da jo je tožena stranka zaradi tožnikovih kršitev delovnih in drugih pogodbenih obveznosti lahko odpovedala in da je tožniku na tej podlagi 11. 8. 2017 (zakonito) prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Ne glede na to, da je bilo kasneje ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove tožniku nezakonita, tožnika, ki mu je delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo, ni mogoče vrniti nazaj na delo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - reintegracija - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
Delodajalčeva nezmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo ali v subjektivno porušenem odnosu med strankama. Te okoliščine so predvsem tiste, ki so nastopile po podani odpovedi ali zaradi odpovedi. Le izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu v odpovedi. Vendar se to lahko presoja le v primeru, ko obstoj dejanskega stanja delavčevih ravnanj ni sporen (npr. takrat, ko je odpoved nezakonita, ker je bila podana prepozno).
ZDR-1 člen 6, 33, 34, 37, 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.. ZVOP-1 člen 6, 16.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - varstvo osebnih podatkov
Tožnik navaja, da je bila očitana kršitev storjena dne 24. 5. 2018, Splošna uredba o varstvu podatkov (Uredba GDPR) pa je pričela veljati šele naslednji dan - 25. 5. 2018, zaradi česar vztraja, da mu ni mogoče očitati kršitve Uredbe GDPR. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se Uredba GDPR v času tožnikovega dejanja še ni uporabljala. To pomeni, da se je tožena stranka v odpovedi glede pravne kvalifikacije očitane kršitve delovne obveznosti resda sklicevala na nerelevantno pravno podlago, kar pa ni razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Sodišče je namreč pri presoji zakonitosti odpovedi vezano na dejanske razloge odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), medtem ko pravna kvalifikacija teh razlogov ni nujna sestavina odpovedi, kar pa posledično pomeni, da je pravna kvalifikacija prepuščena sodišču. Sodišče prve stopnje je dejanske ugotovitve glede tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ustrezno oprlo na 6. in 16. člen ZVOP-1 ter na določbe ZDR-1 o temeljnih obveznosti delavca (33., 34. in 37. člena ZDR-1), na kar se je sklicevala tudi tožena stranka v odpovedi.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/4, 51, 51/2.
izvedenina - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Iz sodne prakse izhaja stališče, da zelo zahtevno mnenje (oziroma dopolnitev) odstopa od standardne zahtevnosti izvedenskega mnenja (oziroma dopolnitve). Sodni izvedenec ekonomske stroke v stroškovniku ni posebej navedel razlogov, da gre za zelo zahtevno izvedeniško mnenje, pritožbeno sodišče pa tudi ob primerjavi primerov iz sodne prakse ugotavlja, da dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca ekonomske stroke ne dosega standarda zelo zahtevne dopolnitve. Na dobrih dveh straneh dopolnitve je izvedenec pojasnil zgolj to, da je izvedensko mnenje izdelal na podlagi razpoložljivih podatkov, da se do pravnih vprašanj ni mogel opredeliti, navedel je razloge, zaradi katerih drugih plačil tožene stranke ni upošteval, razloge, zaradi katerih na vprašanje stranke ni mogel odgovoriti, in na kratko pojasnil izračun prikrajšanja in izračun zneska bruto plače. Izvedenec v dopolnitvi mnenja ni preučil nobene dodatne dokumentacije, ni izdelal nobenih dodatnih izračunov oziroma ni uporabil nobenih računskih operacij in programov, iz dopolnitve same pa tudi ni razvidno (izvedenec drugačnih pojasnil v stroškovniku ni podal), da bi šlo za kompleksnejšo zadevo, da bi izvedenec imel na voljo zelo kratek čas za njeno izdelavo oziroma da bi bile podane druge okoliščine, na podlagi katerih bi dopolnitev odstopala od standardne zahtevnosti dopolnitve izvedenskega mnenja. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da izvedenec za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja ni upravičen do nagrade za zelo zahtevno dopolnitev, in ocenjuje, da je upravičen zgolj do nagrade za zahtevno dopolnitev.
ZPP res določa, da tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP), vendar tudi določa, da ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Spremembo pa lahko sodišče dovoli, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti (prvi odstavek 185. člena ZPP).
splošna pravila za odmero kazni - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - denarna kazen - stranska kazen izgona tujca iz države - zaporna kazen - olajševalne in obteževalne okoliščine
Višje sodišče primarno poudarja, da morebitni oziroma zatrjevani ustni dogovor med tožilstvom in obdolžencem glede predlagane kazenske sankcije za primer priznanja krivde, sodišča ne zavezuje. Za razliko od pisnega sporazuma o priznanju krivde, je sodišče v vseh ostalih primerih pri izbiri in odmeri kazenske sankcije vezano izključno na zakonsko predpisano kazen za posamezno kaznivo dejanje in ob tem tudi splošna pravila za odmero kazni (49. člen KZ-1).
Sklicevanje na primerjalno kaznovalno politiko namreč ni ustrezno, saj je višina izrečene kazni vselej odraz ugotovljenih relevantnih okoliščin v vsaki posamezni zadevi, ter ob tem tudi obteževalnih in olajševalnih okoliščin na strani vsakega posameznega obdolženca. Iz tega razloga so tudi v zakonu kazni predpisane v določenem razponu. Zato posplošena primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma izrečenimi sankcijami ne more biti ustrezna in torej tudi ne relevantna.
Ker v opisu očitanega kaznivega dejanja ni zajeto, da je šlo za intervju novinarja z namenom objave, niti ne kakšno drugo ravnanje, ki bi pomenilo, da je bila podana na način, kot ga določa drugi odstavek 160. člena KZ-1, pač pa zgolj, da je obdolženka sporno izjavo novinarju povedala po telefonu (pri čemer ne gre spregledati navedbe v odgovoru na pritožbo, da sta obdolženka in novinar v prijateljskih odnosih, in je njena izjava bila dana prijatelju, ne pa novinarju), so v opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi obseženi le zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1.
OZ člen 59, 82, 82/1, 82/2, 332, 333, 364.. ZDR-1 člen 202.
vračilo stroškov izobraževanja - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja - ugovor zastaranja terjatve
V zvezi s toženčevim ugovorom zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje na podlagi določb 202. člena ZDR-1 in 364. člena OZ pravilno ugotovilo, da je s sprejemom ponudbe tožene stranke za obročno plačilo dolga toženec dolg iz naslova vračila stroškov izobraževanja pripoznal, zato je bilo zastaranje pretrgano, in tako v času vložitve tožbe 5-letni zastaralni rok še ni potekel.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določilo 8. člena pogodbe o izobraževanju, da je toženec po tem, ko pogodba o izobraževanju prenehala veljati, dolžan tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Pravilno je uporabilo določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve in ugotovilo, da je zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju zaradi toženčeve neizpolnitve v 8. členu pogodbe podan temelj za povrnitev stroškov izobraževanja. To določilo je namreč skladno s skupnim namenom strank tolmačilo tako, da je toženec dolžan povrniti stroške izobraževanja, če zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (katerih glavna je prav dokončanje izobraževanja) pogodba skladno z voljo tožeče stranke preneha veljati. Ta je svojo voljo, da pogodba preneha veljati, izrazila z zavrnitvijo podaljšanja te pogodbe, s pozivi k povrnitvi stroškov, nastalih na njeni podlagi, ter z dogovarjanjem s tožencem, da bo nastale stroške poravnal obročno. Tudi iz ravnanja toženca samega izhaja, da je vseskozi (do vložitve odgovora na tožbo) štel, da je pogodba o izobraževanju zaradi njegove izpolnitve prenehala ter da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške nedokončanega izobraževanja. Glede na to, da pogodbe, ki je že prenehala veljati, ni mogoče odpovedati, bi bila zahteva po izrecni odpovedi pogodbe kot predpostavke za terjanje vračila stroškov nerazumna in v nasprotju s temeljnimi načeli OZ: vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode ter predvsem načela izpolnitve obveznosti, po katerem so udeleženci obligacijskih razmerij dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, ta pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nastanek večje premoženjske škode
Konkretni opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega akta mora biti sklepčen za vsakega obdolženca posebej, pri čemer morajo biti vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja jasno in določno opredeljeni. Ne zadošča, da je višina škode, kot eden izmed zakonskih znakov očitanega dejanja, konkretno navedena le pri opisu kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu C. C., na katero pa opisa dejanj, ki se očitata obdolženima A. A. in B. B., niti ne napotujeta.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/2, 47/3, 47/4, 51, 51/2.
stroški in nagrada izvedenca - dopolnitev izvedenskega mnenja - sodni cenilec - dodatna dokumentacija - pravno relevantne pripombe na izvedensko mnenje - uporaba strokovne literature v tujem jeziku - ni razlogov o odločilnih dejstvih - preuranjena izdaja sklepa - nasprotje v razlogih sodbe
Sodišče prve stopnje ni opravilo materialnopravne presoje določb drugega odstavka 51. člena Pravilnika in ni ugotavljalo, ali so podani pogoji za plačilo nagrade in stroškov izvedencema, saj izpodbijana sklepa nimata razlogov o teh odločilnih dejstvih ter ju zato ni mogoče preizkusiti.
poklicna rehabilitacija - izvedensko mnenje - denarno nadomestilo - nadomestilo plače za čas poklicne rehabilitacije
Ker sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo opravičljivih zdravstvenih razlogov, zaradi katerih tožnica ni končala poklicne rehabilitacije, ki so navedeni v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, je utemeljeno štelo izpodbijane odločbe za pravilne in zakonite in tožničina tožbena zahtevka zavrnilo.