denarna kazen - izvršitev denarne kazni - zastaranje izvršitve kazni - zastaranje izvršitve denarne kazni - uporaba milejšega kazenskega zakona - uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona - kršitev kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo sedaj veljavni zakon KZ-1C, po katerem izvršitev denarne kazni zastara po šestih letih od pravnomočnosti sodbe, čeprav je za obsojenca glede na čas storitve kaznivega dejanja (od 3. 3. 2011 do 26. 9. 2012) milejši zakon KZ-1, ki je določal, da izvršitev denarne kazni zastara po treh letih od pravnomočnosti sodbe. Glede na navedeno je izvršitev denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala 29. 11. 2016, saj je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena problematizirana denarna kazen, postala pravnomočna 29. 11. 2013, zato ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni v zapor ter je potrebno postopek za njeno izvršitev ustaviti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00031916
ZDR-1 člen 6, 7.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - diskriminacija - neenaka obravnava - trditvena podlaga
Ni odločilna tožničina pritožbena navedba, da naj bi sodišče preveč pavšalno povzelo njene navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je zato v obširni pritožbi še enkrat navedla. Sodišče v sodbi ni dolžno povzeti vseh navedb strank, mora pa obrazložiti, katere navedbe šteje kot odločilne za rešitev spora. S tem v zvezi pa je tudi vprašanje, ali je stranka sploh podala zadostne navedbe o odločilnih dejstvih.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da so tožničine navedbe, da je bila protipravno obravnavana glede na izobrazbo, premoženjsko stanje, družinske razmere, bolezensko stanje, presplošne, da bi bilo možno preveriti utemeljenost očitkov. S tem v zvezi tudi ne zadostuje prepis zakonskih določb npr. glede trpinčenja, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tožničine trditve je pravilno ocenilo kot premalo konkretizirane, da bi opravičevale domnevo diskriminacije, ki bi jo tožena stranka morala ovreči po določbi 6. člena ZDR-1. Tožnica tudi ni določno opisala, na kakšen način naj bi bila izpostavljena žalitvam in neprimernemu vedenju. Zato sodišče tudi ni moglo preveriti, katera ravnanja tožene stranke naj bi bila protipravna. Nenazadnje niti iz pritožbe ne izhaja, katere so tiste konkretizirane navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prejelo obvestilo sodišča, da je izdalo sklep o uvedbi postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožnici po uradni dolžnosti, ki je postal pravnomočen. Na podlagi prejetega obvestila, je sodišče prve stopnje v določbi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP imelo vso podlago za prekinitev postopka.
Tožeča stranka je gospodarska družba, ki ima svojo pravno osebnost ter na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Tudi če sta zakonca skupna lastnika gospodarske družbe, z njo ne smeta ravnati kot z lastnim premoženjem. Poraba sredstev gospodarske družbe za namene v nasprotju z opravljanjem dejavnosti, za katero je bila tožeča stranka ustanovljena, ni dopustna, četudi je družba skupna last zakoncev.
Po določbi drugega stavka 4. točke 1. odst. 129. člena ZUP-a je organ zahtevo med drugim dolžan zavreči tudi tedaj, če je bila pred tem že pravnomočno zavrnjena, pa se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. Takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. O tožničini zahtevi je bilo v prejšnjih predsodnih postopkih že večkrat pravnomočno odločeno. Nazadnje z odločbo leta 2016 ob uporabi ZPIZ-2, in že tedaj ugotovljeno, da ni pogojev za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom v letu 2002 ni dopolnila minimalne starosti, da bi nastopila čakalno dobo za ponovno pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - zavarovalni primer - ugovor zavarovalnice - fingirana prometna nesreča - trditveno in dokazno breme
Trditveno in dokazno breme zavarovalnice, ki ugovarja, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, nastopi šele, če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - trajanje pridržanja - paranoidna shizofrenija
Daljši čas zdravljenja je potreben, ker zdravila ob uvajanju potrebujejo čas petih tednov, da izrazijo svoje delovanje na bolezenske znake do te mere, da bo pritožnik sprejel druge oblike zdravljenja in bo sposoben pri njih sodelovati.
zavrnitev zahteve za preiskavo - ponovna uvedba kazenskega postopka - utemeljen sum - novi dokazi - ponovna ocena dokazov - izpovedba priče - zloraba notranje informacije
Glede na določbo 409. člena ZKP se lahko na zahtevo upravičenega tožilca kazenski postopek znova uvede, če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se zunajobravnavni senat lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. Za nadaljevanje kazenskega pregona, torej ne zadošča, da se tožilec sklicuje na nova dejstva in na njihovi podlagi zahteva ponovno oceno prejšnjega dokaznega gradiva. Zakon zahteva, da mora tožilec predložiti nove dokaze, da so podani pogoji za uvedbo preiskave oziroma vložitve neposredne obtožnice. Novi dokazi niso samo tisti, ki so nastali po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, temveč tudi tisti, ki so že prej obstajali, pa tožilec zanje ni vedel. Seveda pa lahko tožilec na podlagi novih dokazov navaja tudi nova dejstva, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029473
OZ člen 190, 280, 280/1. ZPP člen 7, 212.
spor majhne vrednosti - obstoj obligacijskega razmerja - komu se izpolnjuje - relativnost obligacijskih razmerij - prekoračitev trditvene podlage - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Ker pravdni stranki nista sklenili podjemne pogodbe za izdelavo nadstreška, tožbeni zahtevek na tej podlagi ne more biti utemeljen. Da bi tožena stranka tožeči stranki vtoževani znesek dolgovala na kakšni drugi pravni podlagi, pa iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja. Le dejstvo, da je D. M. toženi stranki plačal za delo, ki ga je opravila tožeča stranka, tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje zahtevka proti toženi stranki. Če namreč dolžnik namesto svoji pogodbeni stranki obveznost izpolni tretji osebi, pa za to ne obstaja pravna podlaga, njegova pogodbena obveznost ne preneha. V tem primeru upnik v razmerju do tretjega, kateremu je dolžnik karkoli plačal, nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Do svoje pogodbene stranke (dolžnika) ima namreč še vedno terjatev na izpolnitev pogodbene obveznosti. Zato o upnikovem prikrajšanju ni mogoče govoriti.
kaznivo dejanje ponarejanja denarja - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - neobrazložena pritožba - presoja okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja - obteževalne in olajševalne okoliščine
Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje obdolženemu M.P. izreklo prestrogo kazen glede na ustaljeno sodno prakso, pri tem pa zagovornik sodne prakse, na katero se sklicuje, ne navaja. V tem delu je njegova pritožba neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.
Bistveno vprašanje predmetnega spora je, ali je zaradi napitnine, ki predstavlja delovno uspešnost in je tako del plače (glede tega vprašanja je sodna praksa že ustaljena), posledično višja osnova za priznanje razlike vtoževanih nadomestil. O dopustnosti upoštevanja takšne višje osnove se je pritožbeno sodišče že izreklo v zadevi Pdp 189/2015, ki se je nanašala na priznanje višjega nadomestila zaradi bolniškega staleža. Razlika tovrstnega nadomestila je, poleg razlike nadomestila za letni dopust, tudi predmet tega spora. Pred tem je med istima strankama potekal spor iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je tožnik uspel. Obravnavana nadomestila se nanašajo na reparacijo - priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pri tem izpostavilo tudi stališče iz zadeve VIII Ips 163/2016, da se prihodek, dobljen z napitninami, v celoti nameni za plače - da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Vendar pa navedeno ne pomeni, da plača, ki je višja zaradi napitnine (oziroma iz naslova delovne uspešnosti kot dela plače) ne bi smela biti upoštevana tudi kot višja osnova za odmero nadomestil. Pritožba se zavzema za logiko, da ima navedena delovna uspešnost lahko za posledico le višjo plačo, ta višja plača pa da ne more imeti drugih delovnopravnih posledic, kar pa ne drži. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ZIS ni zakon, ki ureja pravice zaposlenih, ampak ureja sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se s tem ukvarja. Zaradi tega zakona, ki pa nenezadnje ureja tudi delovno uspešnost kot del plače, ne more biti izključena uporaba pravil delovnega prava glede plače, njenih sestavin, nadomestil, njihove odmere, osnove itd.
ZP-1 člen 129a, 129a/5, 129a/11, 143, 143/1, 143/1-11, 144, 144/1.
vrnitev zaseženega vozila - stroški hrambe zaseženega predmeta - stroški postopka o prekršku - sodba, izdana v skrajšanem postopku - odločanje o ugovoru - pravnomočnost sodbe
V skrajšanem postopku ni predvideno delno odločanje o ugovoru. Iz določbe enajstega odstavka 129.a člena ZP-1 namreč jasno izhaja, da mora sodišče o ugovoru odločiti s sodbo po pravilih rednega sodnega postopka.
Temelj za vrnitev zaseženega vozila je tako nastal s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo odločeno o ugovoru zoper sodbo, ki je bila izdana v skrajšanem postopku in s katero je bilo odločeno, da se zaseženo vozilo vrne lastniku.
ZPIZ-2 člen 103.. ZPP člen 87, 87/3, 333, 333/1, 343, 343/4.
zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Sodišče prve stopnje je skladno s 343. členom ZPP preizkusilo, ali je pritožba vložena pravočasno, ali je popolna in ali je dovoljena. Ugotovilo je, da pritožba ni dovoljena, saj jo je vložila tožničina hči, ki pa te pravice ni imela. ZPP namreč v četrtem odstavku 343. člena določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice.
Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje lahko pritožbo skladno s prvim odstavkom 333. člena ZPP vložijo le stranke. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je to lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit in mora s tem v zvezi tudi predložiti pooblastilo. ZPP namreč v tretjem odstavku 87. člena določa, da v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Na omenjeno je bila stranka opozorjena tudi v pravnem pouku v sodbi sodišča.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO
VSL00030266
ZP-1 člen 47, 64. ZFPPIPP člen 354, 354/1. ZST-1 člen 11.
stečaj pravne osebe - postopek o prekršku - preizkus pravočasnosti - zahteva za sodno varstvo - sodna taksa - po začetku stečajnega postopka nastali stroški
Ker bi taksna obveznost za plačilo sodne takse, ki bi nastala ob pravnomočnosti izpodbijanega sklepa o določitvi sodne takse, predstavljala obveznost, ki bi nastala po začetku stečajnega postopka in bi sodila med stroške stečajnega postopka, pritožnica pa je s pritožbo izkazala, da je premoženje stečajne dolžnice neznatno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pravno osebo v stečaju v okolišičnah nezmožnosti poravnavanja finančnih obveznosti ob smiselni uporabi določb 11. člena ZST-1 oprostilo plačila stroškov postopka o prekršku.
ZKP člen 60, 61, 180, 180/2, 186, 186/2, 402, 402/3, 429, 431, 431/1, 431/2. ZOdv člen 16, 16/2.
posamezna preiskovalna dejanja - ustavitev kazenskega postopka - umik predloga - skrajšani kazenski postopek - začetek kazenskega postopka - odsotnost z naroka - oškodovanec kot tožilec
Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le teh, torej še ne pomeni začetka kazenskega postopka in posledično preiskovalnih dejanj niti ni mogoče ustavljati, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tudi sicer v skrajšanem postopku glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoča analogija z rednim kazenskim postopkom na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker v zvezi s predlogom upravičenega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne izdaja nobenih posebnih sklepov. V skladu z določbo prvega odstavka 431. člena ZKP namreč sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi tudi samo nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe. Prav tako ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca samo pisno obvesti (drugi odstavek 431. člena ZKP). Slednji se zoper tako odločitev sodnika ne more pritožiti, niti zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata. Po prejemu obvestila sodnika pa se nato upravičeni tožilec sam odloči, ali bo kljub temu vložil obtožni predlog ali ne.
obnova postopka - ničnost sklepa - direktor - sklep o imenovanju - gospodarski spor
Odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka v predmetnem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu ne temelji zgolj na ničnosti sklepa o imenovanju tožnika za direktorja, pač pa je bil ta zavrnjen tudi zato, ker glede na ZDR-1 ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da s kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj sodišče tega ne more odrediti (24. člen ZDR-1). Glede na to je pravilno zaključilo, da uspeh tožnika v navedenem gospodarskem sporu (pri čemer je treba upoštevati, da ne gre za pravnomočno odločitev o tem, da sklep nadzornega sveta ni ničen, pač pa je bila dovoljena zgolj obnova zoper pravnomočno končani gospodarski spor, ta pa še ni zaključen), ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve v predmetnem individualnem delovnem sporu. Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v sodbi z dne 7. 2. 2019, se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi oziroma da bo njeno sklenitev nadomestila izpodbijana sodba, tožniku je namreč lahko kvečjemu odškodninsko odgovorna v primeru obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob tem ni nepomembno, da za poslovodne osebe (med katere spada tudi direktor gospodarske družbe oziroma javnega podjetja) ni nujno, da imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo, katere zakoniti zastopniki so, saj je zakonito opravljanje te funkcije tudi na podlagi civilnopravnih pogodb.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1396, 396/1.. ZPP člen 247.
invalidnost - III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Pomeni, da bi se tožniku invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznale, če bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. ali uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
stroški prevoza na delo in z dela - odškodninska odgovornost delodajalca - diskriminacija - zaslišanje obeh pravdnih strank - razpravno načelo - grajanje procesnih kršitev - načelo kontradiktornosti
Ker sodišče prve stopnje tožnika kljub podanemu dokaznemu predlogu ni zaslišalo oziroma ker ni navedlo drugih pravno dopustnih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga, tožniku s svojim nezakonitim postopanjem ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Za pritožbeno rešitev zadeve je slednje dejstvo, da pri tožniku zdravstvene storitve niso bile nujne in da so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za opravljanje obravnavanih zdravstvenih storitev nima sklenjene koncesijske pogodbe, odločilnega pomena. V takšnih okoliščinah, namreč tožnik do povračila stroškov zdravstvenih storitev v dejanski višini niti v znesku, ki bi ga toženec moral povrniti izvajalcu v javnem sistemu, ne more biti upravičen. V sodni praksi je bilo namreč že jasno zavzeto stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno mrežo, sam krije stroške storitev.