ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožnica (receptorka na recepciji wellness centra) ni zanikala naslednjih dejanj: neizdaje računa gostji spornega dne ob nakupu abonmaja za vstope v savno in bazen tožene stranke, prejema gotovine, za katero ni izdala računa in ki je ni nikjer posebej evidentirala, ponujanja gotovinskega popusta ob nakupu abonmaja, čeprav za to ni imela pooblastila in takrat pri toženi stranki ni potekala takšna marketinška akcija,... Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ugotovljena dejanja tožnice hujša kršitev delovnih obveznosti tožnice, ki jih je storila naklepoma, prav tako so pri njenem ravnanju podani vsi elementi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1, ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi,
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029881
URS člen 23. ZKP člen 371, 371/2, 371/1-9, 39, 39/1, 39/1-6, 378, 42, 383, 354, 354/1. KZ-1 člen 160, 160/3, 160/1.
dvom v nepristranost sodnika - prejudiciranje kazenske odgovornosti - kršitev pravice do obrambe - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - prekoračitev obtožbe - seja pritožbenega senata - uradni preizkus izpodbijane sodbe - odklonitveni razlog za izločitev - objektivna identiteta obtožbe in sodbe
Sodeča sodnica (še kot sodnica posameznica) je namreč s tem, ko je v zvezi z obtožbo oziroma očitki obdolžencu že zavzela stališče (ko mu je nameravala izreči obsodilno sodbo), še preden je kot predsednica senata nato znova začela glavno obravnavo, nedvomno ustvarila situacijo, ki vzbuja utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Gre torej za obstoj osebnega prepričanja predsednice senata o predmetu odločanja oziroma njeno prejudiciranje odločitve o krivdi obdolženca, še preden je senat sploh začel z obravnavanjem zadeve, ta okoliščina pa je takšne narave, da bi pri razumnem človeku ustvarila objektiven dvom v videz nepristranskosti sojenja predsednice senata sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je bila obdolžencu kršena pravica do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave, kot posledica utemeljeno zatrjevane kršitve določb postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP.
Po oceni višjega sodišča pa v konkretnem primeru ne gre za nobeno (dovoljeno) spremembo opisa kaznivega dejanja, temveč za povsem samostojni dodatek sodišča v opisu dejanja, v posledici presoje obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov. Sodišče je s tem v opis kaznivega dejanja vneslo dodatna dejstva in okoliščine, ki jih obtožba zasebnega tožilca sploh ni zajemala. Posledično je obdolženca spoznalo za krivega dejanja, ki se mu sploh ni očitalo, kar v prvi vrsti pomeni kršitev pravice do obrambe, obenem pa bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče prekoračilo obtožbo.
Tudi v tem delu je torej sodišče prve stopnje sámo spremenilo opis dejanja glede pravno relevantnih dejstev tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To pa pomeni, da je prekoračilo obtožbo.
ZST-1 člen 34.. ZPP člen 105a, 105a/3, 116, 116/1.
vrnitev v prejšnje stanje - plačilo sodne takse
Za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je ključna okoliščina, da je imela tožnica za zastopanje v pravdi pooblaščenca, ter da med njima ni bilo npr. kakšnega nesporazuma glede izpolnitve obveznosti plačila sodne takse. Odvetniku je bil nalog za plačilo sodne takse vročen. To, da je tožnico o plačilnem nalogu obvestil takoj po elektronski pošti in istega dne še po telefonu, ne zmanjšuje pomena dejstva, da je odvetnik posebej kvalificiran za (pravočasno) izvedbo procesnih dejanj, med katerimi je tudi obveznost plačila sodne takse.
ZObr člen 45.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 11.. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.
dodatek za vodenje in poveljevanje
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vodja svoje skupine in ji je poveljeval. Kljub temu pa do položajnega dodatka oziroma dodatka za poveljevanje po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ni bil upravičen, ker ni bil imenovan na nobeno od poveljniških dolžnosti, opredeljenih v 45. členu ZObr, pa tudi ne na katero drugo dolžnost iz 11. člena Uredbe. V pristojnosti toženke je, da določi, katere dolžnosti oziroma enote so tiste, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se sodišče ne more in ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela toženke, ki s svojimi notranjimi akti predvidi linijo in vsebino poveljevanja ter sama določi funkcije, v katerih je priznan dodatek za poveljevanje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost dela - omejitve pri delu
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica drugo delo kot tisto iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sekretar (VII. stopnja izobrazbe) opravljala zato, ker dela po pogodbi o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov ni bila zmožna opravljati. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do okoliščin v zvezi z dejanskim opravljanjem dela po omenjenem sklepu ni opredelilo. Sicer pa so s tem v zvezi relevantne le okoliščine glede vprašanja, ali je morebiti tožnica pri toženki že opravlja delo, skladno z omejitvami po odločbi ZPIZ.
Tožnica je v sporu izpostavljala zlasti ustreznost dela, ki ga je dejansko opravljala pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne ustreza priznanim omejitvam iz naslova invalidnosti, saj je šlo po vsebini za enostavnejša dela, ki so ustrezala V. stopnji izobrazbe, iz tožničine ocene delovne uspešnosti za leto 2017 pa prav tako ni moglo razbrati, da je opravljala ustrezno delo VII. stopnje izobrazbe. Za presojo zakonitosti odpovedi tudi ni pomembno, kar poudarja tožnica, da je delo opravljala zelo dobro. Navedeno nima večjega pomena kot ključna ugotovitev, da toženka nima ustreznega delovnega mesta, na katerem bi lahko tožnici zagotovila omejitve iz naslova invalidnosti po odločbi ZPIZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00032448
ZPIZ-1 člen 142.. OZ člen 131, 148.. ZINDNO člen 4.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za protipravno ravnanje organov
Sodna praksa je že izoblikovala merila za presojo protipravnosti ravnanj državnih organov. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilno-odškodninske odgovornosti namreč ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka. Podana mora biti kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3.. ZDR-1 člen 126, 130.
nadurno delo - zamudna sodba - evidenca o izrabi delovnega časa
Res je delodajalec tisti, ki je v skladu z določbami 18. in 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa, v postopku v zvezi s tožbo, kot je obravnavana, s katero delavec zahteva plačilo nadur, pa bi tožena stranka v odgovoru na tožbo morala oporekati tožnikovim evidencam, česar pa ni storila. Vsa dejstva, tako tista, ki se nanašajo na opravljanje dela tožnika za toženo stranko v spornem obdobju, kakor tudi tista, ki se nanašajo na evidentiranje opravljenih delovnih ur in nadur, se štejejo za priznana, ker tožena stranka ni podala odgovora na tožbo.
predčasna pokojnina - starostna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa - neprava obnova postopka - plačilo prispevkov - družbeništvo v zasebni družbi - pokojninska doba
Po ZPIZ-2, prav tako pa tudi po ustaljeni sodni praksi, se obdobja zavarovanja zavarovancu na temelju družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v pokojninsko dobo upoštevajo le, če so bili prispevki plačani. Po izrecni določbi 133. člena ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za to obdobje plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe (drugi odstavek 133. člena ZPIZ-2). To pomeni, da se v zavarovalno dobo štejejo le obdobja zavarovanja, za katera so bili plačani predpisani prispevki.
Načelo upoštevanja obdobja zavarovanja v zavarovalno dobo pod pogojem plačila prispevkov velja absolutno za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov. Drugačna ureditev velja le za delavce in za upoštevanje pokojninske dobe zadostuje že, da so prispevki obračunani. Ker je bila tožnica glede na izpis zavarovanj v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov v predpisani višini. Če prispevki niso plačani v predpisani višini, se v pokojninsko dobo skladno z drugim odstavkom 133. člena ZPIZ-2 upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Ker tožnica tekom postopka ni dokazala, da so bili prispevki plačani v predpisani višini, je v pokojninsko dobo pravilno upoštevan le sorazmerni del zavarovalne dobe.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 24, 24/1, 24/2.. ZODPol člen 67, 67/1, 67/2, 67/3.. ZJU člen 149, 149/2.. ZNPPol člen 4.
Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.
Glede na 1. odst. 363. člena ZPP lahko stranke s pritožbo izpodbijajo le sklepe sodišča prve stopnje, ne pa drugostopenjskega sodišča, kot v konkretnem primeru, ko je bilo v pritožbenem postopku odločano o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 154, 154/1.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je spornega dne v službenih prostorih vzel službeno plačilno kartico, ki je namenjena brezgotovinskemu plačevanju goriva za službeno vozilo z bencinskim motorjem, ter se po koncu službe odpeljal na bencinski servis, kjer je na točilnem mestu v svoje vozilo natočil dizelsko gorivo, račun v višini 30,00 EUR pa poravnal s službeno plačilno kartico, ki mu je bila zaupana oz. dosegljiva. S tem si je na škodo Policije protipravno prilastil gorivo v vrednosti 30,00 EUR, službeno plačilno kartico pa nato vrnil v službene prostore. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik očitano kršitev storil, saj je to tako v internem kot v sodnem postopku priznal. Ker ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem, tretjem in petem odstavku 209. člena KZ-1, je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032889
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.
Naslov 136. člena ZDR-1 se res glasi „zadrževanje in pobot izplačila plače“, kot poudarja toženec v pritožbi, vendar je že iz zakonske dikcije jasno, da se prepoved enostranskega pobota terjatev s strani delodajalca ne nanaša le na terjatev iz naslova plače, ampak tudi na terjatev delavcev iz drugih pravnih naslovov. To je potrdila tudi sodna praksa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00035710
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 39, 39/1, 39/1-6, 355, 355/2.. KZ-1-UPB2 člen 308, 308/3, 308/6.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - hudodelska združba - član hudodelske združbe - obdolženčevo priznanje - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - izločitev sodnika iz razloga nepristranskosti
Takšna obrazložitev ne potrjuje pritožbenih navedb, da je sodišče napačno štelo, da sta obtožena sodelovanje v hudodelski združbi priznala, temveč je iz razlogov sodbe jasno razbrati, da je sodišče na njuno sodelovanje v hudodelski združbi sklepalo izključno na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kar je tudi obširno obrazložilo.
Obtoženca sta kaznivo dejanje storila z več ravnanji in je bila pri nekaterih (z dne 27. 3. 2018 in 14. 5. 2018) identiteta ilegalnih prebežnikov točno ugotovljena, zaradi česar obstoj kaznivega dejanja z vidika, ki ga izpostavljata zagovornika, ne more biti sporen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00030930
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3. ZPP člen 360, 360/1, 363, 363/2, 383. ZGD člen 258, 258/1, 258/2.
veriženje pogodb - najem letala - nastanek škode - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetno izkazan obstoj terjatve - pomanjkljiva trditvena podlaga - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Z ničemer tožnica kot predlagateljica začasne odredbe svojega predloga ni nadgradila s takimi trditvami, iz katerih bi izhajalo, da je svojo terjatev, upoštevajoč revizijske razloge, izkazala za verjetno. To pa bi za uspeh s predlogom morala storiti, saj ta utemeljitev spada v njeno trditveno sfero. Z vprašanjem, ali je v tej fazi postopka zaradi vezanosti sodišča na določilo 383. člena v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP to sploh mogoče, pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Svojega stališča, da „nedvomno obstoji večja verjetnost, da bo v ponovnem sojenju ugodeno zahtevku, kot pa da bo zahtevek zavrnjen, sicer Vrhovno sodišče ne bi ugodilo reviziji tožeče stranke“ tožnica ni ustrezno konkretizirala. Ob manjkajoči trditveni podlagi, ki bi se prilegala razlogom, iz katerih je bila v revizijskem postopku drugostopenjska sodba razveljavljena, pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zaradi česar naj bi tudi napačno uporabilo materialno pravo, v posledici obojega pa kršilo tudi 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, češ, da se zaradi manjkajočih razlogov izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem dejanskega obsega tožničinega dela na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II" izhajalo iz tabele in po posameznih postavkah preverilo, koliko časa in katera opravila je tožnica dejansko opravljala v spornem obdobju. Ob upoštevanju izpovedi prič in še zlasti tožničine izpovedi glede posameznih opravil je pravilno ugotovilo, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala dela delovnega mesta "samostojnega strokovnega sodelavca II" v povprečju več kot 90 % delovnega časa, zato ji v tem obsegu pripada tudi razlika v plači. Za priznanje razlike v plači za vtoževano obdobje v višjem odstotku ni podlage v izvedenih dokazih.
nadurno delo - voznik tovornjaka - izvedensko mnenje - neenakomerno razporejen delovni čas
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo nadur, ki jih je tožnik opravil kot voznik tovornjaka (po pogodbi o zaposlitvi je bil zaposlen na delovnem mestu voznik II) pri delu za toženo stranko v obdobju od oktobra 2011 do decembra 2015. Tožbenemu zahtevku je ob uporabi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ter ZDR in ZDR-1 delno ugodilo na podlagi ugotovitev oziroma stališča, da tožnik ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa, zaradi česar je bil v posameznem mesecu zaposlitve pri toženi stranki upravičen do plačila nadur za vso morebitno opravljeno delo preko polnega delovnega časa 40 ur tedensko, ne glede na to, ali ga je tožena stranka kot delodajalec odobrila. Štelo je, da je lastnik tožene stranke smiselno priznal, da tožniku nadur ni plačeval, ker je bil tožnik plačan od realiziranega prometa, zato je po ugotovitvi števila delovnih ur (iz podatkov tahografov in potnih nalogov) tožniku prisodilo plačilo za ure nad polnim tedenskim delovnim časom kot nadure. Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da je sodišče spregledalo kršitev Uredbe ES št. 561/2006 zaradi nedovoljenega načina plačevanja dela tožnika v odvisnosti od prevoženih razdalj ali količine prevoženega blaga, saj sodišče prve stopnje ni sledilo zavzemanjem tožene stranke, da je tožnik zaradi takega sistema plačila prejel celotno plačilo za svoje delo, da je bilo delo tožnika neenakomerno razporejeno ter da ni imel nadur. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bile tožniku plačane opravljene nadure in je prav zato ugotavljalo število dejansko opravljenih ur v spornem obdobju, katerih plačilo je toženi stranki tudi naložilo. Glede na to je treba zavrniti pritožbene trditve o neugotovljeni kršitvi pravil o plačevanju voznikov po realizaciji.
odločanje o ugovoru zoper obtožnico - zavrženje obtožnice - nepopolna vloga - ravnanje z nepopolno vlogo - dopolnitev obtožnega akta - obtožnica in preizkus obtožnice - napotilo pritožbenega sodišča - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče soglaša, da je senat sodišča prve stopnje kršil določbe kazenskega postopka s tem, ko je ob odločanju o ugovorih zoper obtožnico državnega tožilca uporabil določbo 76. člena ZKP in ne določb iz 19. poglavja ZKP, ki se nanašajo na obtožnico in ugovor zoper obtožnico. Določba 76. člena ZKP se namreč nanaša le na formalno in ne na vsebinsko pomanjkljive vloge.
Gre za zasebne tožbe, obtožnice in obtožne predloge oškodovanca kot tožilca, predloge, pravna sredstva ter druge izjave in sporočila, ki se vlagajo pisno (pisna vloga) ali dajejo ustno na zapisnik (prvi odstavek 76. člena ZKP). Te vloge morajo biti razumljive in obsegati vse kar je treba, da se dajo obravnavati ter morajo biti podpisane (drugi odstavek 76. člena ZKP). Če so vloge formalno pomanjkljive pa zahteva sodišče od vložnika vloge, naj jo popravi oziroma dopolni, pri čemer mu da določen rok, v katerem to lahko stori. Če vložnik vloge ne dopolni oziroma popravi, se vloga zavrže (tretji odstavek 76. člena ZKP). Odločitve, ki jih sprejme senat, ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico, pa ZKP določa v 277., 278, 279. in 280. členu ZKP.
Od odločitve senata o ugovoru zoper obtožnico je odvisno, ali se bo kazenski postopek zoper obdolženca nadaljeval, ali pa ustavil. Če senat odloča o ugovoru zoper obtožnico državnega tožilca, kot je to v obravnavanem primeru, pa obtožnico s sklepom zavrže samo tedaj, če na podlagi 278. člena ZKP spozna, da je podan kakšen razlog iz 1., 2., 3. ali 5. točke prvega odstavka oziroma iz drugega odstavka 277. člena ZKP, če pa so bila opravljena preiskovalna dejanja, pa tudi, če spozna, da je podan razlog iz 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP. Senat sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa svoje odločitve ni oprl niti na navedeno zakonsko določbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029952
ZPP člen 17, 17/1, 17/2, 32, 32/2, 32/2-7, 51, 339, 339/2, 339/2-8. ZMZPP člen 20, 56. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 30.
pristojnost sodišča RS - krajevna in stvarna pristojnost - relevantno materialno pravo - karakteristična izpolnitev - kraj izpolnitve obveznosti - distribucijska pogodba - distributer - opravljanje storitev - klavzule INCOTERMS - klavzula Franko tovarna - Ex works (EXW) - preizkus pristojnosti - kontradiktornost postopka - dogovor o pristojnosti - obstoj pogodbenega razmerja
Pojem "distribucijska pogodba," v slovenskem materialnem pravu ni opredeljen. Sprejeto je stališče, da gre pri distribucijski pogodbi za kompleksno pogodbo avtonomnega gospodarskega prava. Zanjo je značilno, da lahko vsebuje elemente več pogodb, ki se med seboj prepletajo, na primer: trgovsko zastopanje, komisija, posredovanje, mandat, societeta, delovršna pogodbo, pogodba o pravici uporabe pravic industrijske lastnine. Za tovrstno razmerje je značilen okvirni dogovor, katerega cilj je zaveza dobave in oskrbe, ki vsebuje posebne pogodbene določbe glede distributerjeve distribucije blaga, ki ga proda principal. Cilj tovrstnih pogodb je zagotavljati distribucijo proizvodov principala. Principal se zaveže, da bo distributerju prodajal blago, ki ga bo ta naročil za zadovoljitev povpraševanja svojih strank, medtem ko se distributer zaveže, da bo od principala kupoval blago, ki ga bo potreboval. Vsebina tovrstnih razmerij je v praksi lahko zelo različna, pravno naravo razmerja pa je treba presojati v vsakem posameznem primeru glede na konkretne elemente pogodbe.
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pri razmerju med pravdnima strankama ni šlo za trajno razmerje med dvema gospodarskima subjektoma, ki je omejeno le na ad hoc dogovore o dobavi in prevzemu blaga, ampak je šlo za drugačno vrsto sodelovanja, iz katerega izhaja, da je bila značilna pogodbena izpolnitev v obravnavanem primeru storitev distributerja - tožeče stranke. Pojem opravljanje storitev pomeni opravljanje določene dejavnosti za plačilo. Pri tem pa ni nujno, da gre za plačilo v smislu denarnega zneska. Sodišče EU je zavzelo stališče, da je distribucijsko pogodbo, v primeru da vključuje za pojem storitve navedene značilne obveznosti, mogoče šteti za pogodbo o opravljanju storitev.
ustavitev izvršilnega postopka - izbris vpisa obremenitve na poslovnem deležu družbenika - izbris po uradni dolžnosti - pravni interes za pritožbo
Ker je s tem prenehala pravna korist pritožnika za pritožbo, je sodnica poročevalka njegovo pritožbo zavrgla, saj tudi v primeru uspeha z njo, pritožnik zase ne more doseči ugodnejše rešitve od odločitve, da se obremenitev na njegovem poslovnem deležu v d. o. o. izbriše. Tak rezultat pa je bil že dosežen na podlagi vpisa izbrisa podatkov, ki ga je registrsko sodišče opravilo na podlagi prejetega obvestila, da je postal sklep drugega sodišča, ki predstavlja podlago za izbris, pravnomočen. Pred pravnomočnostjo tega sklepa pa tudi po stališču pritožbenega sodišča predlagatelj ne bi uspel doseči izbrisa obremenitve.