Pravno podlago za odškodninske zahtevke tožnice predstavlja prvi odstavek 271. člena ZPIZ-1. Vendar pa je, kadar škoda nastane kot posledica prometne nesreče, primarno treba uporabiti določbe ZOZP, saj je odgovornost povzročitelja nezgode predmet zavarovanja v prometu. ZOZP namreč ureja ravno obvezna zavarovanja v prometu, zaradi česar je v takih primerih v razmerju do ZPIZ-1, ki na splošno ureja regresne zahtevke tožeče stranke, lex specialis.
ZOZP v 18. členu tožnici izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je obseg teh zahtevkov ožji kot po ZPIZ-1. Zahtevki tožnice zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožnica upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da povrnitev škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče, terja specifično ureditev. Zato je določeno obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu, predvideno z ZOZP.
Zavarovanec, ki postane slaboviden šele kot upokojenec nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo že na podlagi 100. člena ZPIZ-2, torej zgolj zaradi slabovidnosti, ampak je do dodatka lahko upravičen na podlagi 99. člena ZPIZ-2 v zvezi s 102. členom ZPIZ-2, torej če je ugotovljeno, da zaradi slabovidnosti tudi dejansko potrebuje stalno pomoč in postrežbo za opravljanje vseh ali pa večine osnovnih življenjskih potreb.
Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnici dodatek za pomoč in postrežbo pripada na podlagi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, že zgolj na podlagi ugotovitve, da je slabovidna.