Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilni obračun 22 % DDV od priznane kilometrine. Sodna praksa glede obračuna DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo prevladujoči sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.
Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje priznane kilometrine.
Izigravanje kogentnih določb zakona o prometu s kmetijskimi zemljišči ne predstavlja prepovedi manjšega pomena. Sporni posel zato ne bi mogel konvalidirati niti z morebitno izpolnitvijo, če bi bila ta ugotovljena, pa po ugotovitvah sodišča ni.
Sodna praksa je v istovrstnostih sporih, ki so se obravnavali med drugotoženko in delavci, ki so jih druge družbe napotile na delo k drugotoženki mimo zakonskih okvirov, zavzela stališče, da je treba delavce z vidika pravice do plačila obravnavati enako, kot če bi bili napoteni na delo k drugotoženki skladno z veljavno zakonodajo. V takih primerih sta tako pravni subjekt, ki delavca mimo določb ZUTD in ZDR-1 napoti na delo k drugotoženki, kot drugotoženka, ki je dejanski uporabnik, odgovorna za nastala prikrajšanja, saj je treba napotene delavce zaščititi pred morebitnimi zlorabami, tudi če niso bili izpolnjeni formalni pogoji za njihovo napotitev.
Vodenje inšpekcije ter izvrševanje pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem del v inšpektoratu sta glavni nalogi in sploh razlog obstoja delovnega mesta direktor inšpekcije B. Zato je logično, da je vrednotenje teh nalog vključeno v osnovno plačo tega delovnega mesta, saj je ta določena glede na zahtevnost dela oziroma delovnih nalog (prvi odstavek 127. člena ZDR-1). Ker gre že v izhodišču za samostojno vodstveno delovno mesto, je vrednotenje vodenja in izvrševanja navedenih pooblastil že v celoti zajeto v osnovni plači in se zato izključuje s položajnim dodatkom.
Za zavrnitev ugovora o mednarodni nepristojnosti slovenskega sodišča zadošča, da je imela zapustnica v Sloveniji ob začetku zapuščinskega postopka umetnine in denarna sredstva pri tukajšnji banki.
Sprememba zunanjega videza stavbe za odstranitev zimskega vrta ni bila odločilni kriterij. Odločilno je, da je poseg v fasado poseg v skupni gradbeni element in s tem v skupni del stavbe, in da bi s takšnim posegom, ki pomeni posel, ki presega okvir rednega upravljanja, morali soglašati ostali etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev.
Okna niso skupni del stavbe, pač pa posebni del posameznih etažnih lastnikov. Objekt varstva po prvem odstavku 15. člena SZ-1 je ("le") zunanji videz stavbe kot celote. Četudi je poseg opravljen v posameznem delu etažnega lastnika, je zunanji videz varovan podobno kot skupni deli. Varstvo zunanjega videza pa ne more pomeniti, da je brez ustreznega (polovičnega) soglasja etažnih lastnikov nedopustna prav vsakršna, celo minimalna sprememba zunanjega videza.
Avtomobilsko kasko zavarovanje, s katerim stranki določita obseg zavarovalnega kritja, ni obvezno zavarovanje. Zato je povsem dopustno, da zavarovalnica ocenjuje tveganje, ki ga bo prevzela s sklenitvijo zavarovanja za določeno nevarnost.
Po splošnih pogojih zavarovanje ne krije škode na zavarovanih stvareh, ki nastane: zaradi vožnje po poplavljenem območju, potočnem ali rečnem koritu ali vožnje po poplavljeni cesti in zaradi vode, ki med vožnjo vdre v izgorevalni prostor motorja vozila, razen ko se rešuje ljudi in premoženje. Gre za vrsto izključitve, ki je vezana na vnaprej določene objektivne okoliščine, neodvisne od volje strank.
Ko je med dediči spor o veljavnosti (dela) oporoke, torej spor o podlagi dedne pravice, je napotitev na pravdo obligatorna. Zapuščinsko sodišče ni pristojno za reševanje spornih dejstev, ta (tudi, če so take narave, da ne pomenijo oporočiteljeve popolne nesposobnosti za razsojanje, oziroma se z njimi uveljavlja izpodbojnost oporoke zaradi napak volje) bodo obravnavana pred pravdnim sodiščem.
Stvar oškodovanca je kako si bo pomoč zagotovil, organiziral in kdo mu jo bo nudil. Nudenje pomoči oškodovancu je, torej način popravljanja škode. Škode, ki je pravno priznana, pa nihče ni dolžan popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno. Tudi zakonec ne. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da je obravnavana odškodnina odvisna od družinskega statusa oškodovanca, kar pa z vidika enakosti pred zakonom ni sprejemljivo (14. člen Ustave Republike Slovenije).
V zapuščinskih postopkih je posebej poudarjeno materialno procesno vodstvo in sodišču nalaga, da laične stranke opozarja na njihove procesne pravice. Navajanje novih dejstev v pritožbi je izjemoma dopustno v primeru, če se nanašajo na dednopravna vprašanja in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena, da v pritožbenem postopku ne bo mogla uveljavljati novih dejstev in predlagati dokazov. Kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 12. 12. 2024, dediča pouka o posledicah prekluzije nista prejela.
Kljub temu da je bila obravnavana zadeva na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 349/2026-2 z dne 2. 9. 2026, zaradi enakomerne porazdelitve zadev med sodišči, dodeljena v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu, so po mnenju višjega sodišča podane okoliščine, ki terjajo prenos krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi. V predmetni zadevi je namreč oškodovanka sodnica, zaposlena na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki svojo funkcijo opravlja v isti stavbi kot sodniki Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, pri čemer sodniki obeh sodišč tudi vsakodnevno sodelujejo.
Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovornici, da opis dejanja s sklicevanjem na drug procesni akt načeloma ni ustrezen način oblikovanja izreka sodbe. Vendar pa navedeno samo po sebi še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv.
Obstoj ločenega sklepa o imenovanju upravnika ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o upravljanju, ki je podpisana s strani etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot 50 % solastniških deležev.
Stroški upravljanja in obratovanja, ki izvorno bremenijo etažnega lastnika, se v okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij lahko prenesejo na najemnika oziroma uporabnika poslovnega prostora.
Ker je vtoževane stroške toplotne in električne energije, ki bi jih dobaviteljem morala plačati tožena stranka, dobaviteljem plačala tožeča stranka, ki je imela kot upravnica stavbe pravni interes za izpolnitev obveznosti dobaviteljem toplotne in električne energije, je ob izpolnitvi obveznosti po samem zakonu nanjo prešla terjatev dobaviteljev proti toženi stranki.
Tožeča stranka je prošnjo za preložitev naroka vložila zaradi odsotnosti zakonite zastopnice, kar pomeni, da gre za stroške, ki so tožeči stranki nastali zaradi naključja, ki se je njej primerilo, zato ne glede na uspeh v postopku ni upravičena do njihove povrnitve s strani nasprotne stranke.
Pojem dela v nevarnih pogojih iz citiranega določila KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s tem, ko je sprehajal službena psa po naselju, travniku ali gozdu, pri čemer je spoštoval predpisane ukrepe (nosil je masko in upošteval medsebojno razdaljo), ni bil pretirano ogrožen oziroma ni bil nič bolj ogrožen kot vsak povprečen posameznik oziroma sprehajalec (psa), ki se je v času epidemije odpravil na sprehod skozi naselje do travnika ali gozda. To opravilo zato ni predstavljalo opravljanja dela v nevarnih pogojih v smislu 39. člena KPJS in tožniku vtoževani dodatek ne pripada.
Neuspešno opravljeno poskusno delo dokazuje večje število tožnikovih ravnanj, ki jih je sodišče prve stopnje natančno dokazno ovrednotilo (naročilo za tisk, ureditev čajne kuhinje, zamenjava konvektorja, naročilo klimatskih naprav, pooblastilo za ravnanje z odpadki, odpiranje ponudb, neustrezen odnos do toženkinih postopkov dela in sodelavcev). Pritožbeno sodišče tem prvostopenjskih razlogom pritrjuje in soglaša, da utemeljujejo zakonitost izpodbijane odpovedi.
Obravnavani najemni pogodbi sta bili sklenjeni v nasprotju s prisilnim predpisom, pri čemer je bila prepoved vpisana tudi v zemljiško knjigo, z njo pa sta bili obe pogodbeni stranki seznanjeni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta nični. Drugačno stališče bi izvotlilo namen zakonske prepovedi, zaznambe v zemljiški knjigi in inšpekcijske odločbe, saj bi lastniku kljub ugotovljeni nelegalni gradnji omogočilo, da z nepremičnino še naprej razpolaga v pravnem prometu in z njenim oddajanjem ustvarja dohodek.
V razmerju med lastnikom in nelastnikom zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, da je sam lastnik sporne nepremičnine, da jo je toženec brezplačno uporabljal in da za tako uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani.
Za vračilo založenega predujma upniku - predlagatelju postopka je pomembno samo, da je bila unovčena stečajna masa, ni pa odločilno, ali je to splošna ali posebna stečajna masa.
Z vračilom založenega predujma se predlagatelja stečajnega postopka postavlja v enak položaj kot ostale upnike, katerim ni bilo treba založiti predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in s tem uresničuje načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP).
Vprašanje, kateri stroški se bodo pokrili iz katere stečajne mase (splošne ali posebne), ni predmet izpodbijanega sklepa o vračilu založenega predujma, ampak se bo o tem odločalo v nadaljnjih fazah postopka.
Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da so stiki otrok s staršem, s katerim ne živita, za njiju koristni, a se morajo izvajati konsistentno. V obravnavanem primeru se ne, in sicer zaradi ravnanj nasprotnega udeleženca, ki je otroka nekajkrat samovoljno predčasno pripeljal s stika, večkrat otroka sploh ni prišel iskat, ko pa se je stik izvajal, se otrokoma ni posvetil in prihajalo je do konfliktov z A. A., ki jih nasprotni udeleženec niti skušal ni razrešiti. Reagiral je z odpovedjo stikom, kar ni v korist otrok, saj jima daje sporočilo, da sta pri očetu nezaželena in nesprejeta.
Zmotno je sodišče prve stopnje kot dohodek predlagateljice upoštevalo tudi 50 EUR iz projekta Botrstvo. To ni zaslužek predlagateljice, pač pa donacija A. A.
Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bila dejavnost, ki jo je opravljal tožnik, izključena s področja uporabe te direktive.
Iz citirane sodbe SEU izhaja, da je straža (stališče velja tudi za vojaške vaje in usposabljanja), ki jo opravlja vojaška oseba, izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES (tudi) v primeru, kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive, ni primeren.