Okoliščina, da je prosilec že lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pomeni določitev objektivnega merila v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 torej v tem pogledu pomeni ustrezno implementacijo Recepcijske direktive II, saj določa objektivno merilo za presojo, ali je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi zadržal ali oviral svojo odstranitev iz države.
Ex nunc presoja omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo sodišču treba zadevo vrniti organu v ponovno odločanje.
Ureditev ZPP ne pozna možnosti, da bi sodišče svojo sodbo oprlo na tajne podatke, ki jih ne bi izvedlo kot dokaz, omogočilo glede njih ustrezne kontradiktornosti med strankama in jih tudi ne bi navedlo v svoji sodbi. Če tajnih podatkov glede na navedene zahteve ni mogoče uporabiti v sodnem postopku, sodišče lahko zavrne njihovo uporabo, vendar se v tem primeru sodba nanje ne more opirati. Če pa se tajni podatki uporabijo kot dokaz, morajo biti skladno z navedenimi določbami ZPP dostopni strankam ter vključeni v sodbo, ki se lahko tudi glede navedene presoje izpodbija s pravnimi sredstvi.
ZPP ne pozna možnosti, da bi Upravno sodišče oprlo svojo sodbo na izvedbo tajnih podatkov kot dokazov, ne da bi se z njimi seznanila tožeča stranka in ne da bi jih navedlo v svoji sodbi, take ureditve pa ne vsebujeta niti ZUS-1 niti ZMZ-1, ki urejata sodno varstvo v tem upravnem sporu. Vrhovno sodišče pa v revizijskem postopku ni iudex facti in samo ne odloča o izvedbi dokazov niti ne more samo odpraviti navedene procesne kršitve.
Toženi stranki le izjemoma ni mogoče priznati pravnega interesa za revizijo. Pravnega interesa tako nima le, če revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v okoliščinah posameznega upravnega spora za varstvo javnega interesa ne bi mogla biti koristna niti z vidika učinkov na izpodbijani upravni akt niti z vidika pomena odgovorov na pravna vprašanja, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, za nadaljnje odločanje tožene stranke. Taka izjemna situacija je podana v obravnavani zadevi.
Tudi v primeru uspeha z revizijo in razveljavitvijo izpodbijane sodbe, sporni sklep revidentke o pridržanju tožeče stranke tudi ob uspehu v upravnem sporu zaradi časovno omejene veljave ne bi mogel več učinkovati. Revidentka bi morala na novo odločiti v zadevi omejitve gibanja (oziroma pridržanja) tožeče stranke, torej izvesti nov postopek ugotavljanja dejstev in na novo odločiti v zadevi. Tako pravni interes revidentke za pridobitev revizijske odločitve Vrhovnega sodišča za ohranitev veljavnosti predhodno izdanega upravnega akta kot pravilnega in zakonitega, v obravnavani zadevi ni (več) podan.
Ker bi se moral v primeru uspeha v reviziji začeti nov postopek odločanja o omejitvi gibanja tožeče stranke, bi se moral torej tudi v nadaljevanju obravnavane zadeve uporabiti nov predpis. Zato stališče Vrhovnega sodišča v okviru dopuščenih revizijskih vprašanj v zvezi s prej veljavnimi, drugačnimi pravnimi normami ne bi moglo vplivati na bodoče odločanje revidentke, saj te ne bodo več mogle biti uporabljene. Zato tudi s tega vidika toženi stranki ni mogoče več priznati pravnega interesa za revizijo.